Jedro

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so izjave pooblaščenca na naroku, da sodnica ne vodi postopka, da ne razume o čem debatirajo v okviru izvajanja dokaza z zaslišanjem izvedenca in da ne obvlada primera, bile očitno namenjene predvsem diskreditaciji sodnice. Izjava „Jaz bom postavil vprašanje zaradi javnosti, ki je tukaj, da bodo videli, kakšno je slovensko sodstvo“ pa je izraz nastopaštva, ki ne sodi v sodne dvorane in ni usmerjena k varovanju interesov tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pooblaščenec tožene stranke odvetnik ... se kaznuje z denarno kaznijo v višini 500,00 EUR. Pooblaščenec je dolžan plačati izrečeno denarno kazen v roku 15 dni na transakcijski račun Višjega sodišča v Ljubljani št. 01100-6370421392.

Obrazložitev

Glede odločitve o pritožbi zoper izpodbijani sklep

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pritožnika kaznovalo z denarno kaznijo v višini 1.300,00 EUR in mu naložilo plačilo te denarne kazni na račun sodišča. V utemeljitvi te odločitve se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na določbi prvega in drugega odstavka 11. člena ZPP, ki sodišču nalaga prizadevanje, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, kakor tudi onemogočanje vsake zlorabe pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Prvostopenjsko sodišče se je pri tem sklicevalo tudi na pooblastilo iz drugega odstavka 11. člena ZPP, da lahko sodišče v primeru zlorabe pravice s strani stranke, intervenientov, njihovih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev, izreče denarno kazen ali druge ukrepe, določene s tem zakonom.

2. Zoper sklep je pooblaščenec tožene stranke v pritožbenem roku vložil pritožbo. Uveljavljal je bistvene kršitve določb postopka ter kršitve 22. in 23. člena Ustave RS in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Iz javno dostopnih podatkov sodnega registra je razvidno, da je tožeča stranka po vložitvi pritožbe zoper izpodbijani sklep spremenila svojo firmo tako, da se sedaj glasi: T. d.o.o. s poslovnim naslovom C. Navedena sprememba ne ustvarja procesnega zastoja v samem postopku odločanja v pritožbi, saj tožeča stranka ni prenehala, temveč je zgolj spremenila ime, pod katerim nastopa v pravnem prometu. Zato je pritožbeno sodišče navedeno okoliščino zgolj upoštevalo pri opredelitvi stranke v samem uvodu te odločbe.

4. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi povzelo naslednje izjave pritožnika, podane na naroku za glavno obravnavo dne 18. 6. 2014, ki jih je očitno razumeti kot kršitveno ravnanje pritožnika v smislu zlorabe: - „Gospa sodnica, vi ne vodite postopka, vi delate škodo v tem postopku ...“ (list. št. 1811).

- Na opozorilo sodišča, da preneha, ker se bo sicer narok prekinil in preložil na stroške tožene stranke je pritožnik navajal, da „... se bo preložil na čigave druge stroške“ (list. št. 1811).

- Nadalje naj bi pritožnik na naroku izjavil: „Gospa sodnica, pa vi sploh ne razumete, o čem mi tukaj debatiramo, resno imam vprašanje, razumete vi ali ne?“ (list. št. 1835).

Sporne naj bi bile tudi naslednje izjave: - „Ker marsičesa ne razumete, zato tako nezakonito vodite postopek“ (list. št. 1844); - „Jaz bom postavil vprašanje zaradi javnosti, ki je tukaj, da bodo videli, kakšno je slovensko sodstvo“ (list. št. 1856).

- „Dajte pogledati sodnica no, preberite, vi sploh ne berete“ (list. št. 1847).

- „Jaz ugotavljam, da sodišče ne obvlada primera“ (list. št 1847).

- „Prvič, ne poznate tega, ker niti ne veste o čem zdaj govorimo“ (list. št. 1865).

5. Sodišče je izrek denarne kazni utemeljilo na oceni, da je pooblaščenec s svojim obnašanjem na naroku za glavno obravnavo: - izkoriščal svoje procesne pravice zgolj zaradi zavlačevanja in oteževanja postopka, - ob tem žalil sodišče, - ob tem žalil pooblaščenca tožeče stranke, kar naj bi bilo razvidno iz zapisnika o naroku.

6. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 18. 6. 2014 (red. št. 160) in zapisnika o zvočnem posnetku te glavne obravnave (list. št. 1804-1861) je razvidno, da je sodišče na tem naroku predvsem izvajalo dokaz z zaslišanjem izvedenca prof. L. P. 7. Generalna klavzula iz drugega odstavka 11. člena ZPP, ki opredeljuje prepoved zlorabe pravic, terja od sodišča, da ob uporabi pooblastila za izrek denarne kazni svojo odločitev utemelji tako, da glede na konkretni primer pojasni vsebino zlorabe pravice s strani osebe, zoper katero je izrečena denarna kazen. Prvostopenjsko sodišče v tem smislu ni podalo utemeljitve, s čim naj bi pooblaščenec s svojim obnašanjem na naroku izkoriščal svoje procesne pravice zgolj zaradi zavlačevanja in oteževanja postopka. Če bi bilo ta očitek razumeti v smislu postavljanja vprašanja izvedencu, v povezavi s katerimi so bile izrečene sporne izjave pooblaščenca, ki jih je prvostopenjsko sodišče povzelo v 1. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, bi prvostopenjsko sodišče moralo pojasniti, katera vprašanja izvedencu je okvalificiralo kot zlorabo v smislu zavlačevanja in oteževanja postopka. Edine konkretne navedbe v obrazložitvi se nanašajo na citirane izjave pooblaščenca na naroku za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne najde utemeljitve o tem, kako naj bi bilo navedene izjave mogoče razumeti, da so podane z namenom zavlačevanja in oteževanja postopka. Iz zapisnika o glavni obravnavi ni zaznati, da naj bi bil to razlog za prekinitev in preložitev naroka, saj je sodišče narok očitno končalo na podlagi sprejetega procesnega sklepa, da bo izvedencu poslalo določena vprašanja tožene stranke v dodatno pisno izjasnitev, pri čemer prisotnost izvedenca na naslednjem naroku ne bo več potrebna.

8. Sodišče prve stopnje z ničemer tudi ni utemeljilo, s katerim obnašanjem oziroma ravnanjem na naroku za glavno obravnavo naj bi pritožnik žalil pooblaščenca tožeče stranke. Nobena od citiranih izjav pritožnika se ne nanaša na pooblaščenca tožeče stranke. V uvodu izpodbijanega sklepa se prvostopenjsko sodišče sklicuje, da je bil sklep sprejet na naroku 18. 6. 2014. Ta sklep je protokoliran tudi v zapisniku o naroku za glavno obravnavo in sicer tako, da je sodišče pritožnika kaznovalo z denarno kaznijo 1.300,00 EUR zaradi izrečenih žalitev sodišča na tem naroku. Ob izreku denarne kazni se sodišče prve stopnje torej ni sklicevalo na žalitev pooblaščenca tožeče stranke. Tega ni utemeljilo niti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, pri čemer nekonkretizirano sklicevanje na zapisnik o naroku v tem smislu ne zadošča. Zato očitka o žalitvi pooblaščenca tožeče stranke ni mogoče obravnavati kot relevantne podlage za izrečeno kazen v izpodbijanem sklepu.

9. Izpodbijani sklep je pritožbeno sodišče preizkušalo še z vidika argumentacije v obrazložitvi, da je pritožnik na naroku žalil sodišče. Ta očitek je mogoče na konkretizirani ravni povezati le s citiranimi izjavami pritožnika, ki jih je prvostopenjsko sodišče povzelo v 1. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Že iz samih citiranih izjav pritožnika je razvidno, da so le-te izrecno usmerjene v smislu kritike vodenja pravdnega postopka s strani sodnice L. S., ki je vodila narok za glavno obravnavo dne 18. 6. 2014. 10. Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic (ESČP) je v zadevi Kyprianou proti Cipru (pritožba 73797/01) nato pa tudi v zadevi Pečnik proti Sloveniji (pritožba št. 44901/05 - 42. točka obrazložitve) zavzelo stališče, da v primeru, ko se žaljive navedbe stranke nanašajo na ravnanje sodnika, ki vodi konkreten postopek, zaradi načela nepristranskosti ta sodnik ne sme odločati o kaznovanju stranke zaradi žalitve sodišča. Navedlo je tudi, da je višje ali vrhovno sodišče v takem primeru dolžno to napako odpraviti. To stališče povzema tudi novejša sodna praksa v Republiki Sloveniji.(1)

11. Tako v zadevi Pečnik proti Sloveniji kot v zadevi, v kateri je bil izdan citiran sklep VS RS Cp 13/2015, se je očitek žalitve sodišča nanašal na izražena stališča stranke v vlogah, podanih v konkretnih pravdnih postopkih. Podlaga za izrek denarne kazni je bila v navedenih primerih v prvem odstavku 109. člena ZPP. V tem konkretnem primeru, pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu obravnavalo izjavo pooblaščenca tožene stranke na naroku za glavno obravnavo. Kot podlaga za izrek denarne kazni bi bila v tem primeru določba prvega odstavka 304. člena ZPP, četudi se prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa nanj ni izrecno sklicevalo. Ne glede na drugo podlago za izrek denarne kazni, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tudi v primeru uresničevanja pooblastila sodišča za izrek denarne kazni po prvem odstavku 304. člena ZPP zaradi žalitev sodišča na glavni obravnavi, ki so usmerjene zoper sodnika, ki vodi postopek, podani isti razlogi, ki terjajo njegovo izključitev iz odločanja o denarni kazni, kot jih je obravnavalo ESČP v zadevah Kyprianou proti Cipru in Pečnik proti Sloveniji.

12. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da ga je izdala ista sodnica, na katero so se tudi nanašale očitane žaljive izjave pritožnika na naroku za glavno obravnavo dne 18.6.2014. Upoštevaje navedena stališča ESČP je izpodbijani sklep izdala sodnica, ki bi morala biti iz tega odločanja izločena. To okoliščino je potrebno obravnavati kot izključitveni razlog v smislu 1. točke 70. člena ZPP. S tem je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

13. Razveljavitev izpodbijanega sklepa pa terja še nadaljnje pojasnilo pritožbenega sodišča. Zavzeta stališča o nujnosti izločitve sodnika, zoper katerega so uperjene žaljive izjave na naroku za glavno obravnavo, iz odločanja o izreku denarne kazni na podlagi prvega odstavka 304. člena ZPP, ne onemogočajo, da bi sodišče v okviru pooblastil na navedeni podlagi izreklo sankcijo v obliki denarne kazni zoper tistega, ki na naroku žali sodnika. Takšna razlaga onemogoča zgolj izrekanje denarne kazni s strani razpravljajočega sodnika neposredno na naroku. Izrek sankcije z denarno kaznijo tako ali tako učinkuje šele z izdajo obrazloženega sklepa, zoper katerega ima tisti, na katerega se nanaša, pravico vložiti pritožbo. V situaciji, ko je podan razlog za izločitev sodnika v zgoraj navedenem smislu, pa po mnenju pritožbenega sodišča ni videti procesnih ovir, da bi ob smiselni uporabi prvega odstavka 71. člena ZPP na predlog sodnika, ki bi moral biti izločen, predsednik sodišča dodelil odločanje o izreku denarne kazni drugemu sodniku. To pa nima za posledico predodelitve celotne zadeve drugemu sodniku, saj odločanje o izreku disciplinskega ukrepa iz prvega odstavka 304. člena ZPP ni pogojeno z odločanjem o glavnem predmetu spora v pravdi.

Glede odločitve v II. točki izreka tega sklepa

14. Razveljavitev sklepa prvostopenjskega sodišča z dne 18. 6. 2014 (red. št. 225) zaradi ugotovljene bistvene kršitve postopka pa omogoča tudi pritožbenemu sodišču, da samo odpravi pomanjkljivost brez vračanja zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, tako, da oceni žaljivost izjav pooblaščenca tožene stranke na naroku 18. 6. 2014. Pritožbeno sodišče v tem primeru nastopa kot prvostopenjsko sodišče, zato bo v tem delu pooblaščencu tožene stranke omogočena posebna pritožba, o kateri bi odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije(2). Takšno postopanje terja tudi načelo ekonomičnosti postopka. Pri sprejemu odločitve je pritožbeno sodišče kot relevantno trditveno podlago upoštevalo tudi vsebinske navedbe pooblaščenca tožene stranke v pritožbi zoper sklep z dne 18. 6. 2014, kateri je sodišče ugodilo iz obrazloženih procesnih razlogov.

15. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da podane izjave pritožnika na naroku za glavno obravnavo, citirane v 4. točki te obrazložitve, ne dosegajo običajev in standardov, ki so uveljavljeni pri nastopanju odvetnika kot kvalificirane osebe za zastopanje strank v pravdnem postopku. Profesionalni standardi odvetnika terjajo zadržano izražanje na naroku za glavno obravnavo, ki je usmerjeno k varovanju interesov stranke, ki jo zastopa v postopku, in ustrezno spoštljiv odnos do sodišča(3). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so izjave pooblaščenca na naroku, da sodnica ne vodi postopka, da ne razume o čem debatirajo v okviru izvajanja dokaza z zaslišanjem izvedenca in da ne obvlada primera, bile očitno namenjene predvsem diskreditaciji sodnice. Izjava „Jaz bom postavil vprašanje zaradi javnosti, ki je tukaj, da bodo videli, kakšno je slovensko sodstvo“ pa je izraz nastopaštva, ki ne sodi v sodne dvorane in ni usmerjena k varovanju interesov tožene stranke. Takšnega postopanja ni mogoče opravičevati niti s sklicevanjem pooblaščenca tožene stranke na kontekst izrečenih izjav v smislu nasprotovanja nezakonitemu postopanju sodišča pri vodenju postopka. Preprečevanju posledic napačnih procesnih odločitev v pravdnem postopku so namenjena pravna sredstva, v okviru katerih se lahko pomanjkljivosti sanirajo. Poskus vplivanja na odločanje sodišča (četudi bi bili procesni očitki po vsebini utemeljeni) z diskreditacijo sodnika in sodišča pa pelje v samovoljo in s tem v razgradnjo osnovnih postulatov pravne države.

16. Pravica do svobode izražanja odvetnika pri zastopanju interesov stranke v sodnem postopku ni absolutna.(4) Kadar odvetnik pri podajanju trditvenih navedb in ugovorov na glavni obravnavi preseže prag tolerantnosti, ki ga sicer sodišče mora upoštevati, se sodišče v okviru procesnih pooblastil iz 303. in prvega odstavka 304. člena ZPP lahko posluži tudi izreka denarne kazni iz tretjega odstavka 11. člena ZPP. Ta ukrep je disciplinske narave, kar pomeni, da ima tudi preventivno funkcijo, ki je v tem, da omogoča sodišču, da v konkretnem postopku izvršuje vlogo, ki mu je zaupana,(5) in v varovanju dostojanstva sodišča. 17. Upoštevaje navedeno presojo izrečenih izjav pooblaščenca tožene stranke na naroku za glavno obravnavo, mu je pritožbeno sodišče izreklo denarno kazen v višini 500,00 EUR. Pri tem je upoštevalo, da je bila denarna kazen izrečena odvetniku, ki bi že po svojem položaju v smislu širšega dela pravosodja(6) moral skrbeti za dostojanstvo sodišča. Upoštevalo je tudi okoliščino, da so bile žaljive izjave izrečene v postopku, ki je obsežen in po vsebinski plati zelo zahteven, kar od vseh udeležencev postopka terja ustrezno zadržanost in profesionalen pristop. Četudi je bil v postopku zoper toženo stranko uveljavljan zelo visok denarni zahtevek, pa ji takšno delovanje njenega pooblaščenca ne more koristiti.

18. Kot okoliščino, ki govori v prid nižje izrečene kazni, pa je pritožbeno sodišče upoštevalo, da sta od izrečenih žaljivih izjav v postopku minili skorajda dve leti. Zgolj takšen časovni zamik pa ne izključuje preventivnega učinka izrečene kazni v tem postopku, saj bo zadeva v posledici delne razveljavitve sodbe vrnjena prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Ob upoštevanju navedenih okoliščin je pritožbeno sodišče pooblaščencu tožene stranke izreklo denarno kazen v višini 500,00 EUR, kar je v spodnji polovici razpona, ki ga določa zakon (tretji odstavek 11. člena ZPP).

Pravni pouk: Zoper ta sklep je dopustna pritožba v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sklepa. Pritožbo je potrebno vložiti pri Okrožnem sodišču v Ljubljani v dveh izvodih, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Op. št. (1): Glej sklep VS RS 13/2015 z dne 14.8.2015, 8. točka obrazložitve.

Op. št. (2): Glej sklep VSRS Cp 13/2015 z dne 14.8.2015. Op. št. (3): Glej 18. člen Kodeksa odvetniške poklicne etike, objavljenega na spletni strani http://www.odv-zb.si/predpisi/odvetniska-poklicna-etika Op. št. (4): Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-309/05-25 z dne 15.5.2008, točka 12 obrazložitve.

Op. št. (5): Nina Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 650 Op. št. (6): Prvi odstavek 1. člena Zakona o odvetništvu, Ur. l. RS 18/93 do 97/2014.