Jedro

Razlaga 6. člena ZNISESČP v povezavi z 10., 11. in 12. členom ZNISESČP, da se verifikacija starih deviznih vlog zavrne, ker pridobitev terjatve ni bila evidentirana do 1. 12. 2015, torej z določitvijo prekluzivnega roka, je ne glede na dejstvo, da je bilo v zakonu predpisano evidentiranje pri Glavni podružnici Sarajevo, ki sploh ni obstajala niti takrat niti pred uveljavitvijo ZNISEČP, in posledično evidentiranje na zakonsko predpisan način pravočasno sploh ni bilo mogoče, pravilna ter v skladu z namenom, ki ga mora zasledovati zakonodajalec glede na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Ališić in ostali, št. 60642/08 z dne 16. julija 2014. Toženka je, upoštevajoč morebitne težave pri sodelovanju s pristojnimi institucijami Bosne in Hercegovine, ki sta se jih obe strani trudili premostiti, kot to izhaja iz zapisnika o sestanku Odbora ministrov, pogoj evidentiranja, kot ga določa ZNISESČP, omilila oziroma ga razlagala v prid bodočim upravičencem do izplačila. Ni namreč zahtevala, da se evidentira terjatev novega upnika v smislu, da bi morda celo zahtevala aktivno ravnanje Glavne podružnice Sarajevo, temveč le minimalno aktivnost vlagatelja, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Poskus pošiljanja je nekaj manj kot doseganje prejemnika s pošiljko. Republika Slovenija se je, kljub temu, da je v skladu z ZNISESČP, ki se zgleduje po obligacijskopravnem institutu cesije, odpovedala nedvomnosti prenosa terjatve in se odločila, da bo vlagateljem zaupala že brez kakršnekoli aktivnosti na strani pravnih subjektov, pri katerih so se hranile stare devizne vloge. S tem je pravzaprav popolno zaupala novim upnikom, če so le poskusili poslati svoje dokumente o veljavnem pravnem poslu, na podlagi katerega so pridobili staro devizno vlogo.

Pogoj evidentiranja zato ni nemogoč. Razlaga, da zadostuje že poskus pošiljanja oziroma evidentiranja, je bila namreč objavljena na internetu na spletni strani toženke, potem ko je bil javni poziv za verifikacijo objavljen v dnevnih časopisih Bosne in Hercegovine, ki izhajata na ozemlju celotne Bosne in Hercegovine. Informacije o poteku postopka so bile torej javno dostopne, so pa zahtevale neko minimalno skrbnost bodočega vlagatelja, tj. seznanitev s postopkom za dosego verifikacije in potem izplačila. Poleg tega je šlo zgolj za poenostavitev postopka verifikacije z razlago evidentiranja, kot jo je podala toženka na spletni strani, in ne za onemogočanje izpolnjevanja tega pogoja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju toženka) je z odločbo št. 510-307/2015/5 z dne 23. 5. 2018 zavrnil tožnikovo zahtevo za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge, št. 833169, saj tožnik, ki jo je pridobil s pravnim poslom (darilno pogodbo), ki ga je sklenil s prejšnjim imetnikom stare devizne vloge, tega pravnega posla ni evidentiral v zakonskem roku v skladu s tretjim odstavkom 6. člena Zakon o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP). Ta določa, da je fizična oseba, ki je pridobila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge od upravičenca iz prejšnjih odstavkov na podlagi veljavnega pravnega posla, dolžna pridobitev terjatve do Republike Slovenije evidentirati do 1. 12. 2015 pri Glavni podružnici Sarajevo oziroma Glavni podružnici Zagreb, zato da je upravičena uveljavljati zahtevo za verifikacijo po ZNISESČP. Ker tožnik darilne pogodbe ni evidentiral do 1. 12. 2015, temveč se je na Skrbništvo Ljubljanske banke, d. d., obrnil šele leta 2016 oziroma 2017, ne more šteti za upravičenca.

2. Tožnik je zoper navedeno odločbo toženke vložil tožbo, ki jo je Upravno sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Sporno je bilo, ali je tožnik kljub prepoznemu evidentiranju upravičen do verifikacije po ZNISESČP. Zatrjeval je namreč, da evidentiranja ni opravil do 1. 12. 2015, ker Glavna podružnica Sarajevo ni obstajala, in pogoja evidentiranja ni bilo mogoče izpolniti. Upravno sodišče je njegove tožbene ugovore kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo skladnost ravnanja toženke po ZNISESČP z zahtevami iz zadeve Ališić in ostali (za uresničitev katere je bil ZNISESČP sploh sprejet). Evidentiranje je primerjalo z institutom cesije in obvestilom dolžniku o novem upniku, za kar gre torej tudi pri evidentiranju. Obveščenost Republike Slovenije kot dolžnice o novem upniku in obsegu njegove terjatve je ocenilo kot legitimen cilj, ukrep pa kot primeren in nujen. Kršitve lastninske pravice, kot je ta urejena v Ustavi RS in I. Protokolu k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ni ugotovilo. Evidentiranje je namreč, upoštevajoč na spletni strani objavljeno razlago toženke, da evidentiranje pomeni poskus pošiljanja dokazil o prenosu terjatve, predstavljalo enostavno opravilo, ki ga je vsekakor in brez težav mogoče opraviti v petih mesecih (ZNISESČP je namreč začel veljati 4. 7. 2015, rok za evidentiranje pa je iztekel 1. 12. 2015) in zato ne gre za nemogoč pogoj. Ni bilo torej potrebno, da pošiljka doseže naslovnika. Ker tožnik do 1. 12. 2015 ni niti poskusil poslati dokumentacije o prenosu terjatve, je po presoji Upravnega sodišča toženka pravilno odločila, da tožnik ni upravičen do verifikacije in je njegovo zahtevo pravilno zavrnila.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 323/2020-4 z dne 6. 10. 2021 revizijo dopustilo glede vprašanja, "Ali je razlaga 6. člena ZNISESČP v povezavi z 10., 11. in 12. členom ZNISESČP, da se verifikacija starih deviznih vlog zavrne, ker pridobitev terjatve ni bila evidentirana do 1. 12. 2015, torej z določitvijo prekluzivnega roka, glede na dejstvo, da je bilo v zakonu predpisano evidentiranje pri Glavni podružnici Sarajevo, ki sploh ni obstajala niti takrat niti pred uveljavitvijo ZNISEČP, in posledično evidentiranje na zakonsko predpisan način pravočasno sploh ni bilo mogoče, pravilna ter v skladu z namenom, ki ga mora zasledovati zakonodajalec glede na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Ališić in ostali, št. 60642/08 z dne 16. julija 2014?"

4. Zoper izpodbijano sodbo je tožnik (v nadaljevanju revident) na podlagi navedenega sklepa o dopustitvi revizije vložil revizijo iz razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu1 in zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitev lastninske pravice iz 33. člena Ustave in njene socialne funkcije iz 67. člena Ustave ter pravice do mirnega uživanja lastnega premoženja iz 1. člena I. Protokola k EKČP. Zatrjuje tudi kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave ter do enakega varstva pravic pred sodišči in drugimi državnimi organi iz 22. člena Ustave. V reviziji predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in podredno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revidentove navedbe in predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

**K I. točki izreka**

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pri odločanju je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi njegove zmotne ali nepopolne ugotovitve (drugi odstavek 370. člena ZPP).

**Dejansko in pravno stanje zadeve**

8. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo Upravno sodišče, izhaja, da je revident z Marijanom Dugundžićem sklenil veljaven pravni posel (darilno pogodbo) dne 28. 10. 2013, na podlagi katerega je pridobil staro devizno vlogo, št. 833169, pred 1. 12. 2015 pa evidentiranja (niti kot poskus pošiljanja) ni opravil. Upravno sodišče je štelo za irelevantne revidentove navedbe, da je po poteku zakonskega roka poskusil evidentirati darilno pogodbo v skladu z navodili toženke, ki so bila objavljena na njeni spletni strani.

9. ZNISESČP v 6. členu določa: (1) Upravičenec po tem zakonu je fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge iz 2. člena tega zakona. (2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka je upravičenec tudi civilna pravna oseba, ki je bila po predpisih o deviznem poslovanju SFRJ imetnik neizplačane stare devizne vloge iz 2. člena tega zakona. (3) Fizična oseba, ki je pridobila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge od upravičenca iz prejšnjih odstavkov na podlagi veljavnega pravnega posla, je upravičena uveljavljati zahtevo za verifikacijo po tem zakonu le, če je njena pridobitev terjatve evidentirana pri Glavni podružnici Sarajevo oziroma Glavni podružnici Zagreb do 1. decembra 2015.2

10. Upravno sodišče je pri presoji upoštevalo, da je toženka na svoji spletni strani podala razlago tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP, tj. da za uspešno evidentiranje zadostuje poskus pošiljanja relevantne dokumentacije, obstoja navedene objave na spletu pa revident ni prerekal. Zahteva po (zgolj) poskusu pošiljanja je po oceni Upravnega sodišča predstavljala enostavno opravilo, katerega je vsekakor mogoče opraviti v petih mesecih. Ugotovilo je še skladnost z zadevo Ališić in ostali, saj je svojo obveznost urejanja tovrstnih pravnih položajev (kot so bili obravnavani pred ESČP v navedeni zadevi) Republika Slovenija izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem. Poleg tega je bila ustreznost sprejete sheme potrjena s Končno resolucijo Odbora ministrov Sveta Evrope. Obveznost obvestila o novem imetništvu stare devizne vloge, in s tem o novem upniku, ne predstavlja kršitev lastninske pravice, poleg tega institut cesije ureja tudi Obligacijski zakonik (419. člen, v nadaljevanju OZ), katerega določbe so v bistvenem enake kot tiste v ZNISESČP glede evidentiranja - pri obeh gre za obvestilo o novem upniku glede določene terjatve.

**Navedbe v revizijskem postopku**

11. Revident v reviziji zatrjuje, da je rok za evidentiranje iz tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP zamudil, ker izpolnitev tega pogoja ni bila mogoča (gre za nemogoč pogoj), saj Glavna podružnica Sarajevo, kjer naj bi glede na zakonsko določbo evidentiral pridobitev terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge, ni obstajala niti v času uveljavitve ZNISESČP niti v obdobju, ko naj bi se evidentiranje izvedlo. Stališče toženke, da bi za postopek verifikacije zadoščala že predložitev dokazila o priporočeni pošiljki, iz katerega bi bilo razvidno, kaj in kdaj je bilo posredovano zaradi evidentiranja, ne izhaja iz ZNISESČP. Navaja, da bi morala toženka v obravnavani zadevi odločiti na podlagi 12. člena ZNISESČP, torej tako, da bi upoštevala listinske dokaze, ki izkazujejo nasledstvo imetništva stare devizne vloge. Upravičenost do verifikacije bi se namreč morala ugotavljati tudi z drugimi dokaznimi sredstvi (ne le z evidentiranjem). Na podlagi navedenega še zatrjuje, da je bila, ker je predložil vsa potrebna dokazila k svoji zahtevi za verifikacijo, le-ta pravočasna in popolna. Zatrjuje, da namen oziroma cilj evidentiranja ni v skladu z zadevo Ališić in ostali, poleg tega ne gre za legitimen cilj, ki bi bil v razumnem razmerju sorazmernosti med ukrepom in ciljem, ki se ga želi doseči. Dodaja, da je mu je bila kršena pravica do lastnine (33. člen Ustave) in njene socialne funkcije (67. člen Ustave) in da je bil diskriminiran kot državljan Bosne in Hercegovine in hkrati lastnik stare devizne vloge, ki jo je pridobil z veljavnim pravnim poslom (kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave in 22. člena Ustave) nasproti slovenskim imetnikom, ki so stare devizne vloge pridobili na enak način. Opozarja, da zadevi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) Hodžić proti Sloveniji in Željkovič proti Sloveniji nista primerljivi, hkrati pa opozarja, da je ESČP v zadevi Hodžić proti Sloveniji zapisalo, da je stališče o verifikaciji po ZNISESČP kot učinkovitem pravnem sredstvu pripravljeno spremeniti, če bi praksa domačih organov dolgoročno pokazala, da se zahteve varčevalcev zavračajo na formalistični podlagi ali da ta ni v skladu z zahtevami EKČP. Glede objave na spletni strani toženke zatrjuje, da živeči v odročnih krajih nimajo interneta, pa tudi sicer svojih navedb o objavi na spletni strani toženka ni z ničemer dokazala. Poleg tega ni jasno, kam naj bi se dokumente poskušalo poslati, saj Glavna podružnica Sarajevo ni obstajala. Toženka je napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo, saj je bila zahteva za verifikacijo pravočasna in popolna. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku in podredno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

12. Toženka v odgovoru na revizijo zavrača revidentove navedbe in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj revizijo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da postopek po ZNISESČP v celoti izpolnjuje merila iz sodbe Ališić in ostali ter da je Odbor ministrov Sveta Evrope na zasedanju 15. 3. 2018 ugotovil, da je Republika Slovenija sprejela vse potrebne ukrepe za popolno izvršitev sodbe Ališić in ostali, s čimer je potrdil ZNISESČP kot v celoti ustrezen. V zadevi Hodžić proti Sloveniji ESČP ni podvomilo o ustreznosti določb ZNISESČP, pač pa si je pridržalo možnost ugotavljanja ustreznosti samega načina uporabe tega zakona. Toženka mora v skladu z načelom zakonitosti določbe ZNISESČP uporabljati tako, kot se glasijo, torej mora ugotoviti, ali je vlagatelj zahteve za verifikacijo, ki je staro devizno vlogo pridobil s pravnim poslom, evidentiral pridobitev stare devizne vloge pri Glavni podružnici Sarajevo do 1. 12. 2015. Če vlagatelj tega pogoja evidentiranja ni izkazal, toženka ni imela podlage, da bi mu priznala položaj upravičenca po ZNISESČP. Pogoj evidentiranja je tudi v skladu z določbami cesije po OZ, za katero se zahteva obvestilo dolžniku o prenosu terjatve in je treba pogoj evidentiranja razlagati v skladu z navedenim. Toženka je pomen ureditve evidentiranja javno objavila na svoji spletni strani ter v sredstvih javnega obveščanja. Ker je revident 15. 11. 2017 realiziral evidentiranje, to kaže, da je bilo to mogoče, le zamudil je rok, česar pa ne problematizira. Glede samega obstoja Glavne podružnice Sarajevo zatrjuje, da ta obstaja, pri čemer je postavljena pod posebno skrbništvo, ki ga izvaja Skrbništvo Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana - Glavna filijala Sarajevo. Glede na to, da je revident terjatev evidentiral pri Skrbništvu leta 2017, bi ga lahko tudi v zakonskem roku. Pogoj evidentiranja je bil postavljen z namenom, da se RS kot prevzemnica izpolnitve obveznosti do upravičencev neizplačanih starih deviznih vlog seznani s prenosom terjatve, njegovo verodostojnostjo in si zagotovi predvidljivost svojih obveznosti. Zadoščal je že poskus pošiljanja dokazil s strani potencialnega upravičenca do verifikacije, pomembna je bila torej aktivnost te osebe, ne pa dejanje Glavne podružnice Sarajevo, saj ravnanj tujih pravnih subjektov ni mogoče predvideti, hkrati pa je morala Republika Slovenija izpolniti svojo obveznost iz zadeve Ališić in ostali. Ne gre torej za nemogoč pogoj, temveč za zelo široko razlago zakonskega pogoja evidentiranja v korist upravičencev.

**Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope, sodna praksa ESČP in ZNISESČP**

13. Odbor ministrov Sveta Evrope je organ navedene mednarodne organizacije, ki med drugim na podlagi 46. člena EKČP in 11. Protokola k EKČP skrbi za izvrševanje sodb ESČP. Tudi v zadevi Ališić in ostali, ki je t. i. pilotna sodba, je opravljal navedeni nadzor nad njenim uresničevanjem. Republiki Sloveniji je bilo v sodbi v zadevi Ališić in ostali med drugim naloženo, da v enem letu in pod nadzorom Odbora ministrov sprejme vse potrebne ukrepe, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Emina Ališić, Aziz Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane "stare" devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeti take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. Glede navedenega je Odbor ministrov sprejel Končno resolucijo CM/ResDH(2018)111 z dne 15. 3. 2018 (v nadaljevanju Končna resolucija), v kateri je, neodvisno od morebitnih bodočih primerov pred ESČP, potrdil ustreznost ukrepov Republike Slovenije glede vseh zahtev in meril iz navedene sodbe. Iz zapisnika sestanka, ki je potekal pred sprejemom Končne resolucije, izhaja, da je ESČP od novembra 2017 zavrnilo 1500 vlog, ki so se nanašale na presojo, ali je poplačilna shema iz ZNISESČP (torej v okviru postopka verifikacije) učinkovito pravno sredstvo - ESČP je tako navedeno potrdilo kot ustrezno. Iz analize, ki je del navedenega zapisnika sestanka Odbora ministrov, izhaja tudi, da je bilo glede poplačilne sheme le 0,8 % ugovorov o njeni učinkovitosti. Poleg tega je navedeno še, da so pristojni pravni subjekti Bosne in Hercegovine slovenskim organom dovolili dostop do relevantne dokumentacije v Sarajevu. Na podlagi navedenega in ostalega, česar Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru zaradi irelevantnosti zanj ne navaja, je Odbor ministrov zaključil, da je Republika Slovenija izpolnila svoje obveznosti iz sodbe Ališić in ostali. To ne pomeni, da v posameznem primeru ESČP ne more ugotoviti morebitnih kršitev, vendar kar zadeva nadzor izvršitve sodbe, ki se je nanašala tudi na sistemsko urejanje problematike, je ta pripeljal do zaključka, da ZNISESČP (kot zakonodajni ukrep, ki ga je Odbor ministrov obravnaval) predstavlja ustrezne ukrepe glede na zahteve v zadevi Ališić in ostali. Vrhovno sodišče je v tem revizijskem postopku sledilo vsebini Končne resolucije, revidentove ugovore, ki se navezujejo tako na samo ureditev ZNISESČP, kot na okoliščine konkretnega primera, pa, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, zavrnilo kot neutemeljene.

14. V okviru Sveta Evrope sta zadevi Ališić in ostali sledili še dve zadevi, ki sta se nanašali na stare devizne vloge in učinkovitost pravnih sredstev, predvidenih z ZNISESČP: Željkovič proti Sloveniji in Hodžić proti Sloveniji. Prvi primer je za obravnavani primer irelevanten, saj je bilo edino sporno vprašanje, ali so bila izčrpana notranjepravna sredstva preden se je pritožnik obrnil na ESČP. V zadevi Hodžić in ostali pa je ESČP kljub temeljni enaki problematiki, tj. izčrpanost pravnih sredstev, zavzelo stališče, da gre pri postopku verifikacije za učinkovito pravno sredstvo. K temu stališču je dodalo razmislek, da je pripravljeno v prihodnosti svojo presojo spremeniti, če se bo izkazalo, da so zahteve za verifikacijo zavrnjene iz formalističnih razlogov ali da bi prišlo do kršitev konvencijskih pravic. Vrhovno sodišče se zato v nadaljevanju opredeljuje do zahtev za verifikacijo stare devizne vloge v povezavi z evidentiranjem tudi v luči morebitnega formalističnega postopanja in spoštovanja ustavnih oziroma konvencijskih pravic.

15. ZNISESČP je bil sprejet z namenom uresničitve sodbe Ališić in ostali. Predvidel je postopkovna ravnanja organa (toženke) in vlagatelja, ki lahko pripeljejo do uspešne verifikacije in izplačila stare devizne vloge osebam, ki so se znašle v enakem položaju kot pritožniki v navedenem primeru ESČP. Evidentiranje je pravzaprav v bistvenem enako obvestilu dolžnika v okviru cesije iz OZ - odstopnik obvesti dolžnika o novi osebi upnika. Dolžniku ni treba privoliti v spremembo upnika, mora pa biti po OZ načeloma obveščen za pravilno izpolnitev. Da se je zakonodajalec pri sprejemu ZNISESČP zgledoval po obligacijskopravnem institutu cesije, izhaja tudi iz Poročevalca DZ z dne 28. 5. 2015. Namen evidentiranja je bil, da se spremembe lastništva ustrezno evidentirajo pri banki do dneva, ko se začnejo postopki verifikacije, tj. do 1. 12. 2015. Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je šlo za legitimen interes Republike Slovenije, saj si je z določitvijo evidentiranja kot pogoja za verifikacijo zagotovila pregled nad tem, kdo so njeni upniki, in si olajšala nadaljnji postopek, komu sploh izplačati zneske stare devizne vloge, da bo prejemnik pravi, ob izpolnjevanju drugih zakonskih pogojev.

16. Vrhovno sodišče pri tem meni, da ni šlo za formalističen pogoj. Pogoj je bil nujen za dosego zgoraj navedenega cilja, tj. védenje o identiteti novega (pravega) upnika in obsegu njegove terjatve. Toženka je prav zaradi možnosti, da se prepreči zavračanje verifikacij zaradi morebitnega neuspešnega evidentiranja v povezavi z delovanjem Glavne podružnice Sarajevo, objavila navodila, kako ravnati, da bo pogoj evidentiranja izpolnjen, tj. poskus pošiljanja dokazil. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je bila ta razlaga tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP v prid bodočim upravičencem do izplačila stare devizne vloge, saj so morali le poskusiti poslati dokazila o prenosu terjatve. O tem, v obravnavanem primeru spornem, pogoju oziroma njegovi razlagi so bili naslovniki seznanjeni na spletni strani toženke, čemur revident oporeka šele v revizijskem postopku in je glede tega prekludiran (372. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). S potrdilom o poslani dokumentaciji se je toženka lahko na zadosten in ustrezen način seznanila s spremembo upnika in pridobila podatke, potrebne za nadaljnje postopke. Navedeno je bilo po presoji Vrhovnega sodišča tudi v skladu z načelom ekonomičnosti upravnega postopka (14. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). Že pogoj evidentiranja je pravzaprav poenostavitev ugotavljanja, kdo in v kakšen obsegu je upnik, skrčenje pogoja z razlago na zgolj poskus pošiljanja pa je po presoji Vrhovnega sodišča dodatna poenostavitev prav za vlagatelje zahteve za verifikacijo. Ne gre zgolj za formalizem, saj je Republika Slovenija kot dolžnica obveščena o novem upniku in obsegu njegove terjatve (kar izhaja že iz potrdila o poskusu pošiljanja), kar je nujno potrebno za nadaljnji potek verifikacije. Revidentove ugovore o tem, da bi lahko evidentiranje nadomestil s kasnejšo predložitvijo dokazov o pridobljenem imetništvu stare devizne vloge, tj. npr. darilne pogodbe, Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljene. Evidentiranje je poseben postopek, časovno omejen, in ga je mogoče razumeti kot način zahtevanega postopkovnega postopanja, v katerem se zahtevajo dokazila, ki se potem presojajo po 12. členu ZNISESČP. Na to, da 12. člen ZNISESČP ni namenjen osebam, ki niso pravočasno evidentirale stare devizne vloge, v smislu revizijskih navedb, nakazuje tudi sistemska razlaga ZNISESČP, ki osebe upravičencev in postopek evidentiranja ureja v 6. členu (v poglavju "Splošne določbe"), medtem ko je dokazovanje, ki se na navedeno očitno v taki meri, kot to predlaga revident, ne nanaša, urejeno v drugem poglavju "Postopek verifikacije", kamor je uvrščen tudi 12. člen.

**O kršitvah ustavnih in konvencijskih (EKČP) pravic**

17. Vrhovno sodišče zaključuje še, da revidentu niso bile kršene ustavne oziroma konvencijske pravice, kot to zatrjuje v reviziji. Končna resolucija je s presojo ukrepov Republike Slovenije, ki je bila spoznana za kršiteljico lastninske pravice in pravice do učinkovitega pravnega sredstva, po presoji Vrhovnega sodišča potrdila, da so bile te kršitve na sistemski ravni odpravljene. Ker je bil temelj presoje zakonodajni ukrep (ZNISESČP) za odpravo navedenih kršitev, Vrhovno sodišče pritrjuje stališču iz Končne resolucije o ustreznosti ZNISESČP, in posledično zaključuje, da do nadaljnjih kršitev lastninske pravice, njene socialne funkcije ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva ni prišlo. Ob tem Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je bil v zadevi Ališić in ostali v okviru presoje lastninske pravice sporen pravni položaj, ko imetniki (takratni pritožniki) več kot dvajset let niso mogli uporabiti svojih prihrankov, ki so jih imeli v obliki starih deviznih vlog (tudi) v sarajevski podružnici Ljubljanske banke Ljubljana. Vrhovno sodišče zaključuje, da je bilo s sprejemom ZNISESČP to preseženo. ZNISESČP je namreč predvidel postopke, ki osebam, ki so se znašle v enakem položaju kot pritožniki v navedenem primeru pred ESČP, omogoča uporabo prihrankov, ob izvedbi zahtevanih postopkovnih ravnanj, med drugim tudi evidentiranja. Če pa revident ni izpolnil pogoja evidentiranja, pa to še ne pomeni, da sama ureditev nedopustno posega v njegovo lastninsko pravico oziroma pravico do mirnega uživanja svojega premoženja (kot to ureja I. Protokol k EKČP). Imel je možnost obvestiti dolžnika o prenosu terjatve iz naslova stare devizne vloge nanj in si tako z enostavnim opravilom (poskusom pošiljanja) zagotoviti nadaljnje izvrševanje svoje lastninske pravice. Odsotnost evidentiranja v obravnavanem primeru pomeni le, da revident ni upravičenec po ZNISESČP. Če nekdo ne izpolni zakonskih pogojev, to še ne pomeni, da so ti neustavni. Evidentiranje namreč zasleduje enak namen kot cesija oziroma obvestitev dolžnika o novem upniku, kar je za Vrhovno sodišče dodaten razlog za odločitev, da do nedopustnega posega v lastninsko pravico revidenta ni prišlo. Cesija je institut, ki omogoča prenos terjatve na novega upnika, obvestilo dolžniku pa je prav tako dejanje, ki je zakonsko predvideno. Zakaj bi v primeru "cesije" v obliki evidentiranja kot obvestila dolžnika o novem upniku bil ta pogoj nedopusten, pa revident ne ponudi utemeljenih argumentov. Poleg tega ZNISESČP po presoji Vrhovnega sodišča upravičeno, tudi zaradi narave terjatve, ko je dolžnica Republika Slovenija, navedeno obvestilo določa kot obvezno. Postavitev takega enostavno izpolnjenega zakonskega pogoja v primerjavi s pravnimi situacijami, ko bi se naknadno kot pravi upniki pojavili cedenti, Vrhovno sodišče ocenjuje kot ustavnoskladno v luči izvrševanja lastninske pravice. Ukrep je namreč nujen, saj bi drugače nastal nevzdržen položaj nepreglednosti terjatev do Republike Slovenije. Poleg tega je po presoji Vrhovnega sodišča tudi primeren, saj gre za zgledovanje po obvestilu dolžnika pri cesiji iz OZ, kar kaže na to, da je namen obvestitve možno doseči. Kot že navedeno pa je pogoj, ki predstavlja način izvrševanja lastninske pravice revidenta, sorazmeren tudi v ožjem smislu - enostavnost izpolnitve pogoja namreč kaže na to, da je bila predpisana aktivnost imetnika stare devizne vloge v razmerju do cilja védenja o osebi novega upnika in obsegu njegove terjatve, minimalna in hkrati v skladu z že obstoječim institutom obvestila dolžniku v okviru cesije v pravnem redu Republike Slovenije. Glede učinkovitosti pravnega sredstva verifikacije v smislu, da ne gre za formalizem in, kot zgoraj navedeno, tudi ne za kršitev lastninske pravice, Vrhovno sodišče zaključuje, da tudi do kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva v obravnavanem primeru ni prišlo.

18. Vrhovno sodišče še dodaja, da je toženka, očitno upoštevajoč morebitne težave pri sodelovanju s pristojnimi institucijami Bosne in Hercegovine, ki sta se jih obe strani trudili premostiti, kot to izhaja iz zapisnika o sestanku Odbora ministrov, pogoj evidentiranja, kot ga določa ZNISESČP, omilila oziroma ga razlagala v prid bodočim upravičencem do izplačila. Ni namreč zahtevala, da se evidentira terjatev novega upnika v smislu, da bi morda celo zahtevala aktivno ravnanje Glavne podružnice Sarajevo, temveč le minimalno aktivnost vlagatelja, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Poskus pošiljanja je nekaj manj kot doseganje prejemnika s pošiljko. Republika Slovenija se je, kljub temu, da je v skladu z ZNISESČP, ki se zgleduje po obligacijskopravnem institutu cesije, odpovedala nedvomnosti prenosa terjatve in se odločila, da bo vlagateljem zaupala že brez kakršnekoli aktivnosti na strani pravnih subjektov, pri katerih so se hranile stare devizne vloge. S tem je pravzaprav popolno zaupala novim upnikom, če so le poskusili poslati svoje dokumente o veljavnem pravnem poslu, na podlagi katerega so pridobili staro devizno vlogo. Revizijske navedbe, da je bila navedena razlaga ZNISESČP v škodo novega upnika, so tako po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljene. Vrhovno sodišče še dodaja, da ni zaznalo niti diskriminacije kot ustavno in konvencijsko prepovedane kategorije obravnavanja pravnih subjektov v primerjavi s tistimi, ki so imeli devizne vloge pri domačih podružnicah, saj je namen sodbe Ališić in ostali, ki jo je, kot navedeno, Republika Slovenija ustrezno implementirala v svoj pravni red, prav odpraviti razlike med imetniki deviznih vlog domačih in tujih podružnic bank, kar je tudi storila.

**Sklepno o zmožnosti izpolnitve pogoja evidentiranja**

19. Vrhovno sodišče dodaja, da pogoj evidentiranja ni nemogoč. Razlaga, da zadostuje že poskus pošiljanja oziroma evidentiranja, je bila namreč objavljena na internetu na spletni strani toženke, potem ko je bil javni poziv za verifikacijo objavljen v dnevnih časopisih Bosne in Hercegovine, ki izhajata na ozemlju celotne Bosne in Hercegovine. Informacije o poteku postopka so bile torej javno dostopne, so pa zahtevale neko minimalno skrbnost bodočega vlagatelja, tj. seznanitev s postopkom za dosego verifikacije in potem izplačila. Poleg tega je šlo zgolj za poenostavitev postopka verifikacije z razlago evidentiranja, kot jo je podala toženka na spletni strani, in ne za onemogočanje izpolnjevanja tega pogoja. O možnosti izpolnitve tega pogoja priča tudi malo število tovrstnih primerov, ki so, ob pregledu sodne prakse Upravnega sodišča, dosegli sodni epilog. Hkrati iz analize, ki je del zapisnika sestanka Odbora ministrov, izhaja, da je le 0,8% vlagateljev vložilo pravno sredstvo zoper navedeno (podatki veljajo do marca 2018, ko je bila sprejeta Resolucija). Revidentov primer pa je do odločanja v tem revizijskem postopku tudi edini tovrstni primer, ki se je vodil in se vodi pred Vrhovnim sodiščem.

**Presoja konkretnega primera**

20. V obravnavanem primeru ni sporno, da revident do 1. 12. 2015 ni evidentiral svoje terjatve iz naslova stare devizne vloge. Ni niti poskusil poslati dokumentacije, kar bi štelo kot izpolnitev pogoja evidentiranja. Opustitev poskusa pošiljanja v navedenem roku je toženki narekovalo postopanje po 6. členu ZNISESČP in spoštovanje načela zakonitosti. Zato je pravilna odločitev toženke in Upravnega sodišča, da revident ne more šteti za upravičenca do izplačila stare devizne vloge, saj ni izpolnil pogoja evidentiranja, ki je bil glede na okoliščine njegovega primera, nujen za uspešno verifikacijo terjatve. Vrhovno sodišče še dodaja, da se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je postavljen rok omogočal poskus pošiljanja (obdobje približno petih mesecev), saj je šlo za enostavno opravilo (oddaja pošiljke na pošti ne glede na uspešnost pošiljanja).

21. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je torej pozitiven. Razlaga spornih določb ZNISESČP, kot izhajajo iz dopuščenega vprašanja, je pravilna in v skladu s sodbo Ališić in ostali.

22. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1). Ostale revizijske navedbe pa so za odločitev nebistvene.

**K II. točki izreka**

23. Izrek o revizijskih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato nosi svoje stroške revizijskega postopka.

**Glasovanje**

24. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel z dvema glasovoma proti enemu. Za odločitev sta glasovala vrhovna sodnik in sodnica Brigita Domjan Pavlin in Peter Golob, proti pa vrhovni sodnik dr. Erik Kerševan.

1 Revident sicer navaja, da revizijo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, in sicer iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. 2 Glede samega poteka postopka verifikacije ZNISESČP (izven navedenega 6. člena) določa: v 10. členu: (1) Postopek verifikacije se začne na zahtevo upravičenca. (2) Zahteva mora vsebovati: - podatke o upravičencu, in sicer osebno ime, datum in kraj rojstva, naslov stalnega prebivališča upravičenca oziroma naziv in sedež ter identifikacijsko številko upravičenca, ki jo za potrebe uporabe v pravnem prometu ali izkazovanja istovetnosti pred uradnimi organi določajo zakoni države njegovega državljanstva oziroma sedeža; - osebno ime in naslov stalnega prebivališča morebitnega zakonitega zastopnika oziroma pooblaščenca upravičenca; - podatke o neizplačani stari devizni vlogi; - v primeru pridobitve terjatve z dedovanjem, navedbo pravnega prednika in podlage za dedovanje; - naslov za vročanje, če ni enak naslovu stalnega prebivališča upravičenca; - podpis upravičenca. (3) Zahtevi se priložijo: - listine o neizplačani stari devizni vlogi (izvirnik ali kopija devizne hranilne knjižice ali pogodbe o depozitu ali druge listine, ki izkazujejo obstoj in višino terjatve); - kopija osebnega dokumenta upravičenca; - pooblastilo ali drug posamičen akt, ki daje podlago za zastopanje, če upravičenec vlaga zahtevo po zakonitem zastopniku ali pooblaščencu; - pravni akt, ki je podlaga za pravno nasledstvo; - dokazilo o imetniku in številki transakcijskega oziroma osebnega računa, na katerega bodo nakazana sredstva iz neizplačane stare devizne vloge; - pisna izjava upravičenca s prevzemom materialne in kazenske odgovornosti, da neizplačana stara devizna vloga ni bila prenesena na drugo osebo. (4) Če upravičenca zastopa pooblaščenec, ki ni odvetnik, mora biti pooblastilo overjeno. (5) Podrobnejšo vsebino in obliko zahteve za verifikacijo določi minister ali ministrica (v nadaljnjem besedilu: minister), pristojna za finance. Nadalje v 11. členu določa: 1) Zahteva za verifikacijo se lahko vloži od 1. decembra 2015 do 31. decembra 2017. (2) Zahteva za verifikacijo se vloži v pisni obliki neposredno pri Skladu ali pošlje po pošti. Zahteve za verifikacijo ni dopustno vlagati v elektronski obliki. (3) Če upravičenec vloži zahtevo za verifikacijo osebno, Sklad preveri njegovo istovetnost in potrdi njegov podpis na zahtevi ter potrdi istovetnost kopij priloženih listin. (4) Če se zahteva za verifikacijo vloži po pošti ali po drugi osebi neposredno pri Skladu, mora biti podpis upravičenca overjen. V 12. členu pa: (1) Sklad odloča o zahtevi za verifikacijo na podlagi podatkov iz 9. člena tega zakona ter podatkov in listinskih dokazov, ki jih predloži upravičenec. Če ti podatki in listinski dokazi ne zadoščajo za odločitev, lahko Sklad pozove upravičenca, da v določenem roku predloži dodatna listinska dokazila. Sklad lahko ugotavlja dejansko stanje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, razen s pričami ali z ogledom. (2) Če upravičenec v roku iz prejšnjega odstavka ne predloži dodatnih listinskih dokazil, Sklad odloči na podlagi podatkov in dokazil iz prejšnjega odstavka.