Jedro

Merilo za določanje „krivde“ stranke v smislu 4. odstavka 286. čl. ZPP je ustrezna procesna skrbnost, ki je abstraktni pravni standard. Njegova konkretna vsebina je odvisna od vseh konkretnih okoliščin posamičnega primera.

Zahtevano skrbnost stranke v postopku je treba ocenjevati po bistveno bolj blagih in ohlapnih merilih, kot bi bilo to običajno, če okoliščine, ki so povzročile oz. prispevale k njeni „nepravočasnosti“, izvirajo iz sfere druge stranke ali celo sodišča. Pravdne stranke so svoje procesne pravice dolžne uporabljati pošteno in korektno. Pošteno in korektno pravdanje terja od vsake stranke, da nasprotni stranki omogoči pravočasno seznanitev s vsemi pravnorelevantnimi dejstvi, ugovori in stališči, da ta nanje odgovori.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 708,80 EUR, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 2005/065878 z dne 20. 01. 2005 v 1. točki izreka za glavnico v znesku 31.761,30 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 7.611.276,78 SIT od 18. 08. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 31.761,30 EUR od 01. 01. 2007 dalje do plačila ter v 3. točki izreka. Nadalje je ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 25.332,89 EUR ne obstoji. Toženo stranko je še obsodilo na plačilo pravdnih stroškov znesku 3.806,94 EUR.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, priglaša pa tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in višjemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je svoje stališče tako glede pravočasnosti ugovora aktivne legitimacije kot (procesne) pravice tožeče stranke, da se o ugovoru aktivne legitimacije izjavi in predlaga dokaze, obširno pojasnilo že v sklepu z dne 13. 04. 2010 in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge tega sklepa. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno upoštevalo napotila višjega sodišča iz citiranega sklepa in pri tem ni zagrešilo nobene od postopkovnih kršitev, ki mu jih očita pritožba. Prav tako ni prekoračilo mej, ki mu jih postavljajo pravila o materialno procesnem vodstvu niti ni postopka vodilo pristransko ali nekorektno do pravdnih strank.

Pritožba ima sicer prav, da je v obravnavanem primeru prišlo do izjeme od splošnega pravila iz prvega odstavka 286. čl. ZPP, ki strankam nalaga, da navedejo vsa dejstva (predložijo vse dokaze) najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Dejanske okoliščine primera v zadevi namreč napotujejo na uporabo četrtega odstavka 286. člena ZPP, ki strankam omogoča, da navedejo nova dejstva (predložijo nove dokaze) na kasnejših narokih, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti ali predložiti na prvem naroku.

Merilo za določanje „krivde“ stranke v smislu 4. odstavka 286. čl. ZPP je ustrezna procesna skrbnost, ki je abstraktni pravni standard. Njegova konkretna vsebina je odvisna od vseh konkretnih okoliščin posamičnega primera. Pričakovano oz. zahtevano skrbnost stranke v postopku pa je treba ocenjevati po bistveno bolj blagih in ohlapnih merilih, kot bi bilo to običajno, če okoliščine, ki so povzročile oz. prispevale k njeni „nepravočasnosti“, izvirajo iz sfere druge stranke ali celo sodišča. Drugače povedano, če v konkretni zadevi niti nasprotna stranka niti sodišče nista bila pretirano skrbna oz. sta bila celo malomarna pri izvajanju procesnih opravil, potem zakonske strogosti ne gre implementirati zgolj na primeru ene stranke in od nje pričakovati tisto vzorno popolnost, ki je pri drugih akterjih postopka izostala. Nasprotno stališče bi vzpodbujalo možnosti za zlorabo procesnih pravic pravdnih strank in povzročilo neravnovesje v njunem procesnem položaju. Zato je bilo treba v luči teh okoliščin presojati odgovornost tožeče stranke za „zamudo“ (predložitve listinskega dokaza po prvem naroku za glavno obravnavo).

Ugovor aktivne legitimacije je materialnopravni ugovor, da tožeči stranki ne pripada pravica iz konkretnega materialnopravnega razmerja. V konkretnem primeru je tožeča stranka res zahtevala plačilo terjatve iz tuje pogodbe (sklenjene med družbo P., d.o.o. in toženo stranko). Vendar je že v predlogu za izvršbo pojasnila dejansko in pravno podlago za uveljavljano pripadnost te terjatve njej. Navedla je, da je vtoževano terjatev pridobila na podlagi pogodbe o oddelitvi in prevzemu posameznega dela premoženja prenosne družbe na prevzemno družbo, sklenjene z družbo P., d.o.o. in sestavljeno v obliki notarskega zapisa pri notarki M. št. SV 2068/04 z dne 08. 11. 2004. Ali bi morala tožeča stranka kot upnik navedeni notarski zapis predložiti že v izvršilnem postopku, je v zadevi nerelevantno in ne more biti predmet pravdnega postopka. Vsekakor izvršilno sodišče izvršilnega predloga ni zavrnilo, pa tudi tožena stranka tega ni predlagala niti ni v ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi uveljavljala razloga iz 12. točke 55. čl. ZIZ.

Tožena stranka aktivni legitimaciji ni ugovarjala niti v dveh nadaljnjih vlogah, ki jih je po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolilnem delu v prvem postopku vložila na sodišče. Nasprotno, v vseh navedenih vlogah je izrecno in konkludentno priznavala aktivno legitimacijo tožeče stranke in jo tako puščala v prepričanju, da njena aktivna legitimacija ni sporna. Nespornih dejstev pa v pravdnem postopku ni treba dokazovati.

Pravdne stranke so svoje procesne pravice dolžne uporabljati pošteno in korektno. Pošteno in korektno pravdanje terja od vsake stranke, da nasprotni stranki omogoči pravočasno seznanitev s vsemi pravnorelevantnimi dejstvi, ugovori in stališči, da ta nanje odgovori, da se torej čimprej definirajo sporna dejanska vprašanja in sodišču omogoči materialnopravni preizkus spornega razmerja in določitev smeri ter obsega vodenja dokaznega postopka. Aktivni legitimaciji je tožena stranka ugovarjala šele v pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 27. 03. 2008. Sodišče je navedeni ugovor sicer pravilno štelo kot pravočasen, pri čemer je spoštovalo prav zgoraj navedeno pravilo, da je odgovornost stranke za zamudo presojati mileje, če jo je zakrivil drug subjekt v postopku. V navedenem primeru je bilo to sodišče prve stopnje, ki tožene stranke ni pravilno vabilo na prvi narok za glavno obravnavo.

Zaradi „ravnanja“ sodišča, ki je z nepravilnim vabljenjem toženi stranki preprečilo, da bi ugovor aktivne legitimacije uveljavila do konca prvega naroka za glavno obravnavo, se pravočasnost njenega ugovora tudi ni presojala v smislu četrtega in petega odstavka 286. a čl. ZPP, kar bi sicer prišlo v poštev, če bi bil prvi narok pravilno izveden. Iz citiranih določil nedvoumno izhaja, da zakon takšno ravnanje stranke, ki (čeprav na prvem naroku) postavi materialnopravni ugovor, ki dotedanji potek postopka obrne povsem v drugo smer, in na katerega se nasprotna stranka ni utegnila pripraviti, šteje kot nedopustno. Mogoče bi ga bilo tudi ne upoštevati.

Prav opisano ravnanje tožene stranke pa je odločilno vplivalo na zamudo tožeče stranke pri predložitvi dokaza. Ker tožena stranka od tožeče stranke zahteva bistveno več ažurnosti in učinkovitosti, kot jo je pokazala sama, je dolžnost sodišča, da pazi na uravnoteženost njunih procesnih položajev. To je v obravnavanem primeru tudi storilo, ko je kot pravočasne upoštevalo listinske dokaze tožeče stranke, predložene v spis po prvem naroku za glavno obravnavo.

Povedano velja le za s strani tožeče stranke kasneje predložena listinska dokazila, ne pa tudi za navedbe o pravno odločilnih dejstvih. Tožeča stranka je pravočasno, t.j. do konca prvega naroka za glavno obravnavo, v smeri izkazovanja svoje aktivne legitimacije navedla vsa relevantna dejstva (glej predlog za izvršbo in odgovor na pritožbo z dne 12. 06. 2008), ki jim tožena stranka ni nasprotovala in jih tudi smiselno ni prerekala. Tudi iz tega razloga tožena stranka dejstvu „nepravočasne“ predložitve listin pripisuje preveliko težo. V pravdnem postopku se namreč dokazi ne izvajajo v informativne namene.

Pritožba nima prav, da se terjatev iz notarskega zapisa nanaša na drug spor in se v izogib ponavljanju sklicuje na prepričljive in jasne razloge izpodbijane sodbe, ki je identiteto med vtoževano terjatvijo in terjatvijo iz notarskega zapisa natančno pojasnilo.

Ker pritožbeni razlogi niso podani kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP). Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo v višini sestave odgovora po Odvetniški tarifi in plačane takse za odgovor (165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP).