Jedro

Glede na posebnosti ureditve postopka izdaje sklepa o izvršbi se za zagotavljanje pravice do izjave (9. člen ZUP) v tem postopku ne uporablja posebni (ali skrajšani) ugotovitveni postopek, pač pa je treba dolžnika pred izdajo sklepa o izvršbi na primeren način obvestiti o davčnem dolgu in drugih okoliščinah, ki so predmet odločanja šele v sklepu o izvršbi in mu zagotoviti, da se pred izdajo sklepa (ki je glede na nesuspenzivnost pritožbe takoj izvršljiv in s katerim se že poseže v premoženje novega dolžnika) o tem lahko izjasni.

Načeli zaslišanja in informiranja se v davčnem izvršilnem postopku ne raztezata na okoliščine, ki se ne nanašajo na izvršilni postopek (prim. prvi odstavek 292. člena ZUP in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Posledično se tudi davčni organ v izvršilnem postopku do tovrstnih izjav stranke ni dolžan opredeljevati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s I. točko izreka sodbe II U 377/2020-10 z dne 26. 4. 2023 na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in odpravilo sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934 152450/2019-1 z dne 9. 10. 2019 ter zadevo vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek (I. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo povrnitev stroškov sodnega postopka (II. točka izreka). S tem sklepom prvostopenjskega davčnega organa je bilo odločeno, da se zoper dolžnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska glavnice in obresti v skupni višini 25.506,04 EUR.

2.Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 77/2023-3 z dne 22. 11. 2023 na podlagi tretjega odstavka 367.c člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predlogu tožene stranke za dopustitev revizije ugodilo in dopustilo revizijo glede vprašanja:

"Ali je Upravno sodišče Republike Slovenije napačno uporabilo 144. člen ZUP v povezavi z 9. členom ZUP in 157. členom ZDavP-2, ko je v upravnem sporu, v katerem je presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, presojalo po pravilih, ki veljajo za poseben ugotovitveni postopek in ne po pravilih, ki veljajo za skrajšani ugotovitveni postopek?"

3.Toženka (v nadaljevanju revidentka) je v skladu z navedenim sklepom vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). V njej predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4934-152450/2019-1 z dne 9. 10. 2019, zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču v novo sojenje ter pridržanje odločitve o stroških do končne odločitve.

4.Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrženje oziroma zavrnitev in zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka.

5.Revizija ni utemeljena.

Dejanski okvir obravnavane zadeve in revizijske navedbe

6.V tej zadevi je z vidika dopuščenega revizijskega vprašanja sporno vprašanje pomena načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP) in uporabe pravil o skrajšanem ali posebnem ugotovitvenem postopku v postopku izdaje sklepa o izvršbi. Prvostopenjski davčni organ je s sklepom odločil, da se zoper dolžnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska v skupni višini 25.506,04 EUR z rubežem denarnih prejemkov, ki ga opravi tožnikov delodajalec oziroma izplačevalec prejemkov. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal svojih obveznosti, zato je bilo treba zoper njega začeti davčno izvršbo. Podatke o neporavnanih obveznostih je prvostopenjski davčni organ pridobil iz lastne knjigovodske evidence (63. člen Zakona o finančni upravi, v nadaljevanju ZFU). Tožnik je zoper sklep vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski davčni organ zavrnil.

7.Upravno sodišče je v obrazložitvi svoje sodbe navedlo, da je tožba utemeljena že zaradi kršitve načela zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). ZUP le izjemoma predvideva možnost organa odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki omogoča izdajo odločbe brez zaslišanja stranke. Eden od razlogov za izvedbo takšnega postopka je, da se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, vendar le pod dodatnim pogojem, da samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Izvedba skrajšanega ugotovitvenega postopka na tej podlagi je možna le, če organ lahko pridobi relevantne podatke iz uradnih evidenc in v zvezi z njimi stranki ni treba omogočiti zaslišanja zaradi varovanja njenih pravic in pravnih koristi. Ker v konkretnem primeru tožnik do prejema izpodbijanega sklepa ni bil seznanjen s tem, da toženka ugotavlja njegov davčni dolg, se o tem ni mogel izjaviti, zato je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke.

8.Toženka (v nadaljevanju revidentka) v reviziji poudarja, da iz sodne prakse Vrhovnega sodišča sicer izhaja obveznost izvesti poseben ugotovitveni postopek, kadar se izvršba izvaja zoper novega dolžnika, ki ni naveden na izvršilnih naslovih, saj se tak dolžnik prvič seznani s svojo obveznostjo šele v postopku izdaje sklepa o izvršbi. Ne izhaja pa iz nje enaka obveznost tudi za druge primere izdaje sklepa o izvršbi, torej za primere, ko se izvršba opravlja zoper osebo, ki je navedena na izvršilnih naslovih, ki se izvršujejo. V tem primeru ima namreč dolžnik možnost vsebino svoje obveznosti izpodbijati s pravnimi sredstvi zoper izvršilne naslove. Tudi v konkretnem primeru se je tožnik v postopkih izdaje posameznih izvršilnih naslovov imel možnost seznaniti z vsemi podatki, na katerih temelji sklep o izvršbi, zato je napačna razlaga 144. člena ZUP, po kateri v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka.

9.Tožnik v odgovoru na revizijo trdi, da je treba revizijo zavreči, saj je bil v konkretnem primeru izpodbijani prvostopenjski upravni akt odpravljen in zadeva vrnjena v ponovno odločanje, zaradi česar ta postopek še ni končan. Posledično revizija zoper sodbo, izdano v njem, (še) ni dovoljena. Glede dopuščenega vprašanja meni, da se ZUP v davčnih postopkih uporablja subsidiarno, zato je njegove določbe o izvedbi skrajšanega ugotovitvenega postopka mogoče uporabiti le, če tega vprašanja ne ureja Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Iz prvega odstavka 73. člena ZDavP-2 izhaja pravilo generalne uporabe posebnega ugotovitvenega postopka v vseh primerih. Davčni organ lahko zato skrajšani ugotovitveni postopek uporabi le, če ima sam pravilne uradne podatke o davčni obveznosti, in ni treba zaslišati stranke zaradi zavarovanja njenih pravic in interesov. V nasprotnem primeru, torej ko stranka evidenci davčnega organa nasprotuje oz. je nasprotovanje možno pričakovati, ni več mogoče šteti, da ni treba posebej zaslišati stranke zaradi zavarovanja njenih pravic, zato niso izpolnjeni pogoji za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka.

Glede dovoljenosti revizije

10.Tožnik se v zvezi s svojimi navedbami o nedovoljenosti revizije neutemeljeno sklicuje na 83. člen ZUS-1 in na njem temelječo sodno prakso Vrhovnega sodišča, saj ta določba ne velja več in ni bila podlaga za dovolitev revizije v konkretnem primeru. Ureditev revizije se je z uveljavitvijo novele ZPP-E v bistvenem poenotila z ureditvijo v Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki v 367. členu določa, da lahko stranke (torej tudi tožena stranka) vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo.

Pri tem je revizija lahko dovoljena le, če stranka zanjo izkaže pravni interes (drugi odstavek 374. člena ZPP). Toženka pravni interes za revizijo po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča izkazuje s pravovarstveno potrebo pred posegom Upravnega sodišča v izdani upravni akt, ki je po njenem mnenju pravilen in zakonit.

Pravnega interesa za vložitev revizije toženka nima le v primeru, da revizijska odločitev Vrhovnega sodišča v okoliščinah posameznega upravnega spora za varstvo javnega interesa ne bi mogla biti koristna niti z vidika učinkov na izpodbijani upravni akt niti z vidika pomena odgovorov na pravna vprašanja, zaradi katerih je bila revizija dopuščena, za nadaljnje odločanje tožene stranke.

Ker je revizijska odločitev pomembna tako za konkreten postopek kot tudi za nadaljnjo prakso tožene stranke glede izvajanja izvršilnih postopkov, je po presoji Vrhovnega sodišča revizija dovoljena.

Glede dopuščenega revizijskega vprašanja

Postopek davčne izvršbe, katerega prva faza je postopek izdaje sklepa o izvršbi (pravni del izvršbe),

je samostojen in poseben upravni postopek, urejen z določbami ZDavP-2 o davčni izvršbi (tretji del ZDavP-2). Če določeno vprašanje tega postopka ni urejeno v tretjem delu ZDavP-2, je treba subsidiarno uporabiti določbe ZUP o upravni izvršbi (četrti del ZUP), saj je davčna izvršba posebna oblika upravne izvršbe, namenjena izterjavi denarnih obveznosti (drugi odstavek 289. člena ZUP). Šele če neko vprašanje postopka davčne izvršbe ni urejeno v določbah ZDavP-2 in ZUP o izvršbi, je treba glede tega uporabiti določbe ZDavP-2 in subsidiarno določbe ZUP (3. člen ZUP in tretji odstavek 2. člena ZDavP-2), ki urejajo splošna postopkovna pravila upravnih in davčnih postopkov.

12.Pri tem temeljna načela ZUP, ki pomenijo konkretizacijo ustavnih procesnih jamstev, niso predmet subsidiarne uporabe po 3. členu ZUP, temveč se uporabljajo hkrati z načeli ZDavP-2, razen če bi ZDavP-2 katero od temeljnih načel ZUP izrecno izključil.

To velja tudi za načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ki mora torej biti zagotovljeno v postopku davčne izvršbe. To načelo po splošni ureditvi operacionalizirata ZUP in ZDavP-2 z določbami o skrajšanem in posebnem ugotovitvenem postopku (144. do 146. člen ZUP in 73. člen ZDavP-2). Vendar, če je operacionalizacija načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP v postopku izdaje sklepa o davčni izvršbi urejena samostojno oziroma samostojna ureditev izhaja iz razlage določb ZDavP-2 in ZUP o izvršbi, glede tega ni dopustno uporabiti (subsidiarne) splošne ureditve.

13.Po oceni Vrhovnega sodišča je postopek izdaje sklepa o izvršbi glede bistvenih elementov postopka, vključno z operacionalizacijo načela zaslišanja stranke, urejen samostojno. Samostojno je urejen rok za uvedbo postopka in izdajo odločbe, samostojna pa je tudi opredelitev začetka postopka davčne izvršbe. Upravni postopek se po splošnih pravilih začne po uradni dolžnosti, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje (prvi odstavek 127. člena ZUP) oziroma na zahtevo stranke z dnem vložitve zahteve (drugi odstavek 127. člena ZUP). Skrajšani oziroma posebni ugotovitveni postopek tako pomenita fazo upravnega postopka, ki nastopi po njegovem začetku in pred izdajo (dokončne) odločbe.

Davčni izvršilni postopek pa se tako kot drugi postopki upravne izvršbe začne šele z izdajo sklepa o davčni izvršbi (290. člen ZUP, drugi odstavek 143. člena ZDavP-2), ki je pogoj, da ta postopek začne teči.

14.V ZUP so za različne dele postopka urejene tudi izjeme, ki dopuščajo izvedbo postopka brez zaslišanja stranke. Po splošnih pravilih je v primerih iz prvega odstavka 144. člena ZUP dopustna izvedba postopka brez zaslišanja stranke (skrajšani ugotovitveni postopek; tretji odstavek 144. člena ZUP). Pravila upravne izvršbe pa urejajo odstop od splošne ureditve izdaje sklepa o izvršbi le v primeru nujnih ukrepov v javnem interesu (4. točka prvega odstavka in drugi odstavek 144. člena ZUP), saj za tak primer predvidevajo opustitev izdaje sklepa o izvršbi in dovolitev izvršbe že v upravni odločbi (tretji odstavek 290. člena ZUP).

15.V preteklosti je bila v davčnem izvršilnem postopku samostojno urejena tudi oblika izvajanja načela zaslišanja stranke. Zakon o davčnem postopku iz leta 2004 (v nadaljevanju ZDavP-1) je v 128. členu davčnemu organu nalagal obveznost, da pred začetkom davčne izvršbe dolžniku pošlje obvestilo, v katerem navede znesek zapadlega oziroma zapadlih neplačanih davkov in ga pozove, da davek plača v roku osmih dni od dneva vročitve obvestila (prvi odstavek 128. člena ZDavP-1). Te obveznosti organ ni imel, če bi dolžnik z odhodom zaradi prebivanja v tujini onemogočil ali preprečil izvršitev oziroma če iz okoliščin primera izhaja, da je treba sklep o izvršbi izdati takoj.

Z uveljavitvijo ZDavP-2 pa je bila ta izrecno zakonsko urejena obveznost obveščanja dolžnika o neporavnanem dolgu pred izdajo sklepa o izvršbi črtana z namenom, da se davčni organ razbremeni izvajanja predhodne kontradiktornosti pred izdajo sklepa o davčni izvršbi, torej ne z namenom, da se glede tega uporabi splošna pravila o posebnem ali skrajšanem ugotovitvenem postopku.

16.Ustavno sodišče v svoji sodni praksi poudarja, da tretji del ZDavP-2 sicer molči o načinu izvajanja načela zaslišanja stranke v postopku izdaje sklepa o izvršbi, vendar ne naključno ali brez razloga, ampak zato, ker je ureditev izvajanja tega načela razvidna iz zasnove postopka izvršbe.

V izvršilnem postopku se zagotavlja realizacija terjatve, ki je ugotovljena v predhodnem postopku, pristojnemu organu pa zato ni treba preučevati resničnosti dejstev ali pravilnosti pravnega sklepanja glede terjatve, ki se izterjuje, in tudi ni več upravičen do tega, ker se predpostavlja, da je bilo to opravljeno že v postopku izdaje izvršilnega naslova.

Glede teh okoliščin sta torej bili stranki že v postopku izdaje upravne odločbe zagotovljeni možnosti informiranja in izjavljanja, zato ji teh možnosti kljub njenemu morebitnemu nasprotovanju ni treba zagotavljati v postopku izdaje sklepa o davčni izvršbi.

17.Vrhovno sodišče je v svoji praksi pojasnilo, da sklep o izvršbi pomeni odločitev, da dolžnikova (zavezančeva) obveznost izpolnitve še obstoji in je zato potrebna njena izvršitev na način in s sredstvi, določenimi v sklepu o dovolitvi izvršbe.

Ker o prisilni realizaciji obveznosti še ni moglo biti odločeno z izvršilnim naslovom, ima sklep o izvršbi v tem obsegu pravno naravo upravnega akta, s katerim je odločeno o pravicah, obveznostih ali materialnih koristih posameznikov.

Poleg tega je predmet odločanja de novo s sklepom o izvršbi lahko sama oseba dolžnika, kadar se ta med postopkom izvršbe spremeni.

V tako opisanem obsegu, v katerem odločanje v postopku izdaje sklepa o izvršbi pomeni odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank, je treba zagotoviti načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP.

18.Glede na posebnosti ureditve postopka izdaje sklepa o izvršbi to pomeni, da se za zagotavljanje pravice do izjave ne uporablja posebni (ali skrajšani) ugotovitveni postopek, pač pa je treba dolžnika pred izdajo sklepa o izvršbi na primeren način obvestiti o davčnem dolgu in drugih okoliščinah, ki so predmet odločanja šele v sklepu o izvršbi in mu zagotoviti, da se pred izdajo sklepa (ki je glede na nesuspenzivnost pritožbe takoj izvršljiv in s katerim se že poseže v premoženje davčnega dolžnika) o tem lahko izjasni.¹⁹ Pri tem je pravico do izjave treba zagotoviti le v zgoraj opisanem obsegu, torej glede okoliščin, ki so predmet odločanja šele v postopku izdaje sklepa o izvršbi. Načeli zaslišanja in informiranja se tako v davčnem izvršilnem postopku ne raztezata na okoliščine, ki se ne nanašajo na izvršilni postopek (prim. prvi odstavek 292. člena ZUP in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Posledično se tudi davčni organ v izvršilnem postopku do tovrstnih izjav stranke ni dolžan opredeljevati.

19.Iz sodne prakse Ustavnega sodišča pri tem izhaja, da lahko zakonodajalec zagotovi pravico do izjave skladno z 22. členom Ustave in 9. členom ZUP tudi v obliki naknadne kontradiktornosti, torej tako, da se ima stranka možnost vsaj naknadno, po izdaji sklepa o izvršbi, izjaviti o svoji obveznosti in ji ugovarjati, pod nadaljnjim pogojem, da je o tem dolžan odločiti prvostopenjski organ, ki je sklep o izvršbi izdal.²⁰ Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da pritožba zoper sklep o izvršbi kot devolutivno pravno sredstvo ne more služiti kot mehanizem za zagotavljanje naknadne kontradiktornosti.²¹ Posebnosti davčnega izvršilnega postopka tudi preprečujejo možnost, da bi morebitno kršitev načela zaslišanja stranke učinkovito saniralo Upravno sodišče v upravnem sporu. Sklep o izvršbi namreč pomeni odločanje po uradni dolžnosti oziroma na predlog organa - izdajatelja izvršilnega naslova - o obveznosti plačila denarne obveznosti, pri čemer stranka ne more doseči zadržanja sklepa o izvršbi s pritožbo ali drugim pravnim sredstvom. V teh okoliščinah je zagotovitev pravice do izjave pred izdajo sklepa o izvršbi torej bistvenega pomena. Zakonodajalec bi po opisanem v postopku izdaje sklepa o davčni izvršbi lahko zagotovil mehanizem naknadne kontradiktornosti pred organom, ki je izdal sklep o izvršbi (denimo po vzoru ugovora iz 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju), vendar tega ni storil. Posledično je treba pravico do izjave zagotoviti pred izdajo sklepa o izvršbi na zgoraj opisan način.

20.Vse navedeno velja za primere, ko davčni organ izda sklep o izvršbi, v katerem je odločeno samo o vprašanju prisilne izvršitve terjatve, ki je dolžnik ni poravnal v roku za prostovoljno izpolnitev. Kadar davčni organ za potrebe izvršbe odloča o kakšnem vprašanju, relevantnem za izvršbo, o katerem je treba odločiti z upravno odločbo,²² v postopku njene izdaje veljajo vsa pravila ZDavP-2 in ZUP glede upravnih odločb, vključno s pravili o vodenju posebnega ali skrajšanega ugotovitvenega postopka.

21.Po vsem povedanem so neutemeljene tožnikove navedbe, da v postopku izdaje sklepa o davčni izvršbi veljajo določbe 73., 81. in 82. člena ZDavP-2 kot lex specialis nasproti ZUP. 73. člen ureja posebni oziroma skrajšani ugotovitveni postopek pred izdajo odmerne odločbe, in ne sklepa o izvršbi, pri tem pa je tudi umeščen v II. del ZDavP-2, ki ureja davčni postopek, in ne v III. del ZDavP-2, ki ureja davčno izvršbo. ZDavP-2 sicer res določa uporabo postopkovnih pravil za izdajo odmerne odločbe tudi pri nekaterih drugih odločbah (npr. pri odločbi o vračilu davka - četrti odstavek 65. člena ZDavP-2), vendar tega ne določa za izdajo sklepa o davčni izvršbi. Isto velja tudi za 81. in 82. člen ZDavP-2, ki urejata le posebne oblike odmerne odločbe v nekaterih primerih in se nanašata na postopek izdaje sklepa o izvršbi.

22.Da bi se sklep o davčni izvršbi izdajal v posebnem ali skrajšanem ugotovitvenem postopku, ne izhaja niti iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje revidentka. V že omenjeni zadevi X Ips 465/2014 je Vrhovno sodišče obravnavalo pomen načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP) v postopku izdaje sklepa o izvršbi in poudarilo, da je v primeru subjektivne spremembe dolžnika v izvršilnem postopku treba zagotoviti stranki možnost zaslišanja na primeren način,²³ ne pa, da je treba izvesti posebni ugotovitveni postopek. V zadevi X Ips 135/2016 pa je presojalo, ali je seznam izvršilnih naslovov upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu,²⁴ zato se zadeva ne nanaša neposredno na vprašanja davčne izvršbe.

Odgovor na revizijsko vprašanje

23.Odgovor na dopuščeno vprašanje torej je, da se sklep o davčni izvršbi izda v posebnem izvršilnem upravnem postopku, ki je samostojno urejen v ZDavP-2 in ZUP, zato se glede tega ne uporabljajo določbe ZUP o posebnem ali skrajšanem ugotovitvenem postopku. Tudi v postopku izdaje sklepa o davčni izvršbi veljata načeli zaslišanja iz 9. člena ZUP in informiranja iz 7. člena ZDavP-2, skladno s katerima mora davčni organ dolžnika na primeren način obvestiti o okoliščinah, glede katerih se prvič odloča šele s sklepom o izvršbi, in mu v zvezi z njimi zagotoviti možnost izjave.

Presoja v obravnavanem primeru

24.V obravnavanem primeru je tožnik v tožbi zatrjeval kršitev pravice do izjave v izvršilnem postopku in uveljavljal več okoliščin glede sklepa o izvršbi, glede katerih bi mu po gornji presoji morala biti zagotovljena pravica do izjave. Med strankama pa ni bilo sporno, da revidentka v izvršilnem postopku tožniku ni zagotovila pravice do izjave pred izdajo sklepa o izvršbi, saj je menila, da so izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa v skrajšanem ugotovitvenem postopku (torej brez predhodnega zaslišanja stranke) po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP. Poleg tega niti iz procesnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo Upravno sodišče, niti iz revidentkinih navedb ne izhaja, da bi pravico do izjave tožniku pred izdajo sklepa o izvršbi zagotovila na primeren način, denimo z obvestilom oziroma opominom pred izdajo sklepa o izvršbi, na katerega bi se imel tožnik možnost odzvati. Posledično je Upravno sodišče ravnalo pravilno, ko je ugotovilo, da je davčni organ kršil načelo zaslišanja stranke, in tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu davčnemu organu v nov postopek.

25.Po obrazloženem je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).

Odločitev o stroških

26.Tožnik je zahteval povračilo stroškov odgovora na revizijo, vendar jih ni specificiral, zato ni zadostil zahtevi po jasni opredelitvi stroškov (drugi odstavek 163. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Posledično mu teh povrnitve teh stroškov ni mogoče priznati.

Glasovanje

27.Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

-------------------------------

1Npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 16/2020 z dne 9. 9. 2020, 8. tč. obrazložitve.

2Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 58/2021 z dne 1. 12. 2021, 9. tč. obrazložitve.

3Prav tam, 11. tč.

4Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 7/2024 z dne 29. 1. 2025, 10. tč. obrazložitve.

5Prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 465/2014 z dne 29. 9. 2016, 17. tč. obrazložitve.

6Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 465/2014 z dne 29. 9. 2016, 17. tč. obrazložitve.

7Prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 33/2024 z dne 19. 3. 2025, 15. tč. obrazložitve, ki sicer obravnava vprašanje dopustnosti subsidiarne uporabe ZPP glede vprašanj, ki so izrecno ali preko razlage urejena v ZUS-1.

8Po splošni ureditvi iz prvega odstavka 222. člena ZUP je treba odločbo izdati v enem (skrajšani ugotovitveni postopek) oziroma v dveh mesecih (posebni ugotovitveni postopek). Sklep o izvršbi pa je treba izdati najpozneje v 30 dneh po nastopu izvršljivosti odločbe, če s posebnimi predpisi ni določeno drugače (drugi odstavek 290. člena ZUP).

9Določbe ZUP o skrajšanem/posebnem ugotovitvenem postopku so uvrščene v XII. poglavje ZUP - Postopek do izdaje odločbe, ki sledi XI. poglavju - Začetek postopka in zahtevki strank.

10Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 157/2014 z dne 20. 4. 2016, 8. tč. obrazložitve.

11Pojasnilo k 48. členu predloga ZDavP-1B, Poročevalec DZ, letnik XXXI, št. 89 z dne 29. 10. 2005, str. 36.

12Predlog ZDavP-2 z dne 14. 9. 2006, EVA: 2006-1611-0024, uvodna pojasnila k tretjemu delu predloga zakona, str. 11. Glej tudi T. Jerovšek, I. Simič, B. Škof in drugi: Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Davčno izobraževalni inštitut in Davčno finančni raziskovalni inštitut, Ljubljana 2008, str. 354.

13Odločba Ustavnega sodišča U-I-517/18 z dne 9. 6. 2022, 14. tč. obrazložitve.

14Prav tam, prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 465/2014 z dne 29. 9. 2016, 19. tč. obrazložitve.

15Sklepa Vrhovnega sodišča Up 171/2021 in I Up 96/2021 z dne 6. 10. 2021, 14. tč. obrazložitve.

16Prav tam, 15. tč. obrazložitve.

17Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 465/2014 z dne 29. 9. 2016, 14. tč. obrazložitve.

18Prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 465/2014 z dne 29. 9. 2016, 18. tč. obrazložitve.

19Prim. prav tam, 20. tč. obrazložitve.

20Odločba Ustavnega sodišča U-I-517/18 z dne 9. 6. 2022, 16. tč. obrazložitve.

21Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 465/2014 z dne 29. 9. 2016, 23. tč. obrazložitve. Tudi Ustavno sodišče poudarja, da mora naknadna kontradiktornost biti zagotovljena z nedevolutivnim pravnim sredstvom: Glej odločbi Ustavnega sodišča U-I-517/18 z dne 9. 6. 2022, 16. tč. obrazložitve; in Up-357/03, U-I-351/04, 10. tč. obrazložitve.

22Takšen primer po ZDavP-2 predstavlja denimo poroštvena neodmerna odločba, s katero se naloži že izračunano in odmerjeno davčno obveznost v plačilo davčnemu poroku, npr. delodajalcu, banki itd. (J. Podlipnik, v: E. Kerševan (ur.) in J. Podlipnik (ur.), Splošno davčno pravo,Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 189.).

23Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 465/2014 z dne 29. 9. 2016, 20. tč. obrazložitve.

24Da je vsak seznam izvršilnih naslovov upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu (in ne samo tisti, ki se glasijo na drugega dolžnika kot posamezni izvršilni naslovi na seznamu, kar meni revidentka), je Vrhovno sodišče potrdilo v sklepu I Up 32/2025 z dne 23. 4. 2025.