Jedro

Pravno dejstvo, da ni bila izvedena oprava testiranj objekta, oz. da ni bil opravljen tehnični pregled objekta, oz. da ni bilo izdano uporabno dovoljenje, samo po sebi ni pomembno za obligacijsko pravno izročitev in prevzem opravljenih del med pogodbenima strankama. Seveda pa se lahko pogodbenika dogovorita, da bosta medsebojno izročitev in prevzem opravila šele po izvedbi testiranj oz. po tem, ko bo izdano npr. uporabno dovoljenje. Neizpolnitev stranske obveznosti se zato načeloma ne obravnava kot neizpolnitev, razen če pogodbeni stranki posamezne stranske obveznosti ob sklenitvi pogodbe ne povzdigneta v glavno obveznost.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki I in II izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti (na ugotovitev, da je pogodba med pravdnima strankama z dne 18.11.2009, vključno z dodatkom z dne 15.3.2010 in aneksom z dne 11.1.2012, vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba, in na plačilo denarnega zneska v višini 604.920,58 EUR s pp) zavrne, v točki III izreka o pravdnih stroških pa se spremeni tako, da je dolžna tožeča stranka v 15 dneh plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 7.026,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki tudi 11.980,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pogodba za načrtovanje in gradnjo naprave za proizvodnjo komposta in mehansko – biološko obdelavo odpadkov z dne 18.11.2009, vključno z dodatkom z dne 15.3.2010 in aneksom z dne 11.1.2012, ki sta jo sklenili pravdni stranki, predstavlja vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo v smislu 24. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek v višini 604.920,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, kot je to razvidno iz točke II izreka izpodbijane sodbe. Sodišču prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki tudi naložilo, da mora tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti pravdne stroške v višini 7.024,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogih po svojem pooblaščencu pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje. V pritožbi opozarja, da bi moralo sodišče tožbo glede ugotovitvenega zahtevka zavreči, saj tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa. Tožeča stranka je namreč postavila dajatveni zahtevek, zato ni jasno, v čem je njen pravni interes za vmesni ugotovitveni zahtevek. V tem zahtevku tožeča stranka navaja zgolj pravno kvalifikacijo pogodbe, to pa ne spada v izrek. Uporaba pravil o vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodbah mora biti restriktivna. Ni smisel pravil, da bi upnik dobil plačilo svojih terjatev za nazaj pred drugimi upniki. Gre za izpolnitve, ki jih je upnik opravil pred začetkom stečaja. Po pogodbi in dodatkih je zaključek del takrat, ko tožeča stranka dokonča elektromehanska dela in delo izroči toženi stranki. To se je zgodilo z izjavo dne 6.2.2012, torej pred začetkom stečaja. V konkretnem primeru je šlo za pogodbo o pripravi izvedbenega načrta za elektromehanski del naprave ter izvedbo elektromehanskega dela naprave za kompostiranje in mehansko-biološko obdelavo odpadkov. Ta dela so bila toženi stranki predana 6.2.2012. Test na toplo se je začel 11.4.2012, končal pa 12.7.2012 (stečaj je bil začel 21.6.2012). Po pogodbi pa bi moral biti tudi ta test zaključen pred začetkom stečaja. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ni navedla, da je bil neizpolnjeni del obveznosti zgolj 5% pogodbene vrednosti, pač pa je trdila, da je vrednost testa na toplo zgolj 5% pogodbene vrednosti. Tožeča stranka je pravico do tega plačila pridobila že z začetkom izvajanja tega testa, ne pa šele z njegovim zaključkom. Račun v znesku 236.407,00 EUR je bil izstavljen 31.12.2010 in je zapadel v plačilo 17.4.2011. Vsi kasnejši računi so bili izstavljeni za različna manjša dodatna dela. Po začetku stečaja je bil izdan le en račun, s katerim je bilo izvedeno prefakturiranje. Vsa dela po teh računih pa so bila dokončana že pred začetkom stečaja. Test na toplo je bilo le kontrola izvedenih del oz. spremljajočih del. Sporazumu o prevzemu izpolnitve je zelo pomemben, saj je tožena stranka izstopila iz projekta.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala obširen odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Izraz dvostranska pogodba je v ZFPPIPP uporabljen v enakem pomenu, kot ga uporablja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ), pri čemer se v postopkih zaradi insolventnosti za položaj pri vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi uporabljajo nekatera posebna pravila. V skladu z drugim odstavkom 24. člena ZFPPIPP je vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba tista pogodba, ki je bila sklenjena pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in pri kateri do začetka tega postopka 1) niti insolventni dolžnik niti nasprotna pogodbena stranka nista izpolnili svoje obveznosti glede izpolnitvenega ravnanja na podlagi te pogodbe ali 2) nobeden od njiju teh obveznosti ni v celoti izpolnil. Če nastopi takšen pravni položaj, za terjatev upnika do dolžnika, ki je nastala na podlagi vzajemno neizpolnjene pogodbe, ne nastanejo materialnopravne posledice začetka stečajnega postopka (določene v pododdelku 5.3.2 ZFPPIPP), kar pomeni, da se za navedeno terjatev ne uporabljajo pravila o plačilu nezavarovanih terjatev iz razdelitvene mase, temveč mora stečajni dolžnik takšno terjatev ob dospelosti izpolniti po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka (prvi in drugi odstavek 265. člena ZFPPIPP).

Izpolnitev je ravnanje, ki v celoti ustreza vsebini obveznosti, pri čimer o neizpolnitvi pogodbe kot temelja za uveljavljanje izjeme po 265. členu ZFPPIPP lahko govorimo samo, če se nanaša na glavno obveznost. Kaj je glavna obveznost, pa je odvisno od strukture same pogodbe, pri čemer ima vsaka dvostranska obveznost svojo specifično glavno obveznost. Pri prodajni pogodbi je glavna obveznost prodajalca izročitev stvari kupcu (členi od 447 do 454 OZ), enako velja tudi za podjemno pogodbo: podjemnik je dolžan izročiti naročniku izdelano stvar (632. člen OZ). Z izročitvijo in prevzemom je podjemnik izpolnil svojo glavno obveznost po podjemni pogodbi. Z izročitvijo opravljenih del naročniku je izvajalec izpolnil svojo izpolnitveno obveznost, s prevzemom opravljenih del pa je naročnik izvajalcu omogočil, da izpolni svojo obveznost. Potem, ko je posel končan, naročnik ne more več uresničiti svoje pravice do odstopa od pogodbe po 648. členu OZ. Zato pravno dejstvo, da ni bila izvedena oprava testiranj objekta, oz. da ni bil opravljen tehnični pregled objekta, oz. da ni bilo izdano uporabno dovoljenje, samo po sebi ni pomembno za obligacijsko pravno izročitev in prevzem opravljenih del med pogodbenima strankama. Seveda pa se lahko pogodbenika dogovorita, da bosta medsebojno izročitev in prevzem opravila šele po izvedbi testiranj oz. po tem, ko bo izdano npr. uporabno dovoljenje. Neizpolnitev stranske obveznosti (1) se zato načeloma ne obravnava kot neizpolnitev, razen če pogodbeni stranki posamezne stranske obveznosti ob sklenitvi pogodbe ne povzdigneta v glavno obveznost. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno uporabilo materialnega prava, na kar upravičeno opozarja tudi konkretna pritožba. Pravdni stranki sta 18.11.2009 (vključno z dodatkoma z dne 15.3.2010 in 11.1.2012) sklenili pogodbo za načrtovanje in gradnjo naprave za proizvodnjo in mehansko-biološko obdelavo odpadkov, pri čemer tožena stranka (naročnik del) do začetka stečajnega postopka (21.6.2012) svoje glavne obveznosti (denarno plačilo) ni v celoti izpolnila. Kar zadeva izpolnitveno pogodbeno obveznost tožeče stranke (izvajalka del), pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se dela končala 3.2.2012, in sicer s postavitvijo elektromehanskega dela naprave. Iz pisnega dokazila z dne 6.2.2012 (priloga A 45) tudi izhaja, da so bila dela končana 3.2.2012, 6.2.2012 pa je bil opravljen tudi uradni hladni test naprave, pri čemer je bila tedaj izvršena tudi primopredaja naprave, vključno z vso potrebno tehnično dokumentacijo in navodili. 6.4.2012 se je opravil tehnični pregled objekta, 4.6.2012 pa je bila izdana tudi odločba o poskusnem obratovanju za obdobje enega leta. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je test na toplo začel izvajati (12.4.2012) že pred začetkom stečaja nad toženo stranko, zaključil pa se je 12.7.2012, torej po začetku stečaja (21.6.2012). V tej zvezi je sodišče prve stopnje naredilo materialnopravni zaključek, da test na toplo ni postranska pogodbena obveznost tožeče stranke, temveč gre za končno pogodbeno fazo, ki skupaj z ostalimi pogodbenimi fazami pomeni zaključeno celoto, torej po volji pogodbenih strank sodi med glavno pogodbeno obveznost tožeče stranke.

V konkretnem primeru je torej bistvenega pomena odgovor na vprašanje, ali sta pogodbeni stranki omenjeno obveznost (izvedba testa na toplo) povzdignili v glavno obveznost. Po oceni pritožbenega sodišča (glede na priloženo pogodbeno vsebino spornega pravnega razmerja: pogodba in aneks – priloga B2 – B4) je takšna ocena zgrešena, na kar ves čas konkretno opozarja tožena stranka. S to pogodbo sta se namreč pogodbeni stranki dogovorili, da bo vsebina izpolnitvene obveznosti tožeče stranke priprava načrta za elektromehanski del naprave ter izvedba elektromehanska dela načrtovane naprave (točka A uvodnega dela pogodbe), pri čemer je to delo zaključeno takrat, ko tožeča stranka napravo dokonča in jo izroči toženi stranki, ki jo prevzame (prvi člen pogodbe in aneksa). Ostale pogodbene obveznosti tožeče stranke (test na hladno, začetna faza ali jamstvena faza, test na toplo, obdobje garancije) pa po oceni pritožbenega sodišča pogodbene stranke (glede na jasno zapisano oz. izraženo pogodbeno voljo – prvi odstavek 82. člena OZ) nikakor niso povzdignile v glavno obveznost tožeče stranke. Če bi stranke izvedbo faze test na toplo povzdignile na ta nivo, potem bi to veljalo tudi za obdobje vse do izteka faze garancije, kar pa več kot očitno (glede na zapisano pogodbeno vsebino) ne drži. Da je bila omenjena postranska obveznost povzdignjena v glavno obveznost ni razvidno tudi iz 5. člena omenjene pogodbe oz. aneksa, kot je to napačno razlogovalo sodišče prve stopnje. V tem členu sta pogodbeni stranki dogovorili le zneske in račune posameznih plačil in finančne garancije, nikakor pa nista dogovorili, da bosta (obligacijsko pravno) izročitev in prevzem naprave opravili šele potem, ko bo zaključena tudi izvedba testa na toplo.

Iz teh razlogov se pritožbeno sodišče pridružuje pritožbeni kritiki, da konkretne pogodbe ni mogoče uvrstiti med vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, saj je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost glede izpolnitvenega ravnanja na podlagi te pogodbe pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko. Prav tako iz spisovnega gradiva (vsebina računov, pripoznava dolga z aneksom z dne 12.1.2012) jasno izhaja (na kar konkretno opozarja obravnavana pritožba), da je tožeča stranka pred začetkom stečaja izpolnila tudi zaračunane obveznosti po iztoževanih računih, in sicer računu št. B10/30000013 z dne 7.12.2010 (priloga A7), računu št. B10/30000015 z dne 31.12.2010 (priloga A9), računu št. B10/31000001 z dne 20.4.2011 (priloga A10), računu št. B10/32000001 z dne 30.4.2012 (priloga A11), računu št. B10/32000002 z dne 31.5.2012 (priloga A12) in račun št. B10/32000003 z dne 30.6.2012 (priloga A13), pri čemer se storitve po zadnjih štirih računih (A10 – A13) po ugotovitvi sodišča prve stopnje nanašajo na stroške, nastale v času pred začetkom stečaja zaradi nepravilne izpolnitve obveznosti tožene stranke. Tudi kar zadeva račun št. B10/30000014 z dne 31.12.2010 (priloga A8), ki se nanaša na plačilo za delo v zvezi s testom na toplo, pritožba pravilno opozarja, da je bil tudi ta račun izdan in je zapadel v plačilo (v skladu s pogodbo) pred začetkom stečaja nad toženo stranko.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V tej zvezi je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo tudi pravdne stroške za postopek na prvi stopnji v znesku 7.026,35 EUR s pp (nagrada za tožbo po tarif. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v višini 2.957,50 EUR, nagrada za narok v višini 2.730,00 EUR, 20,00 EUR za pavšal po tarif. št. 6002 ZOdvT, potni stroški za prihod na narok v višini 51,80 EUR in 22 % DDV).

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, je upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov v skupni višini 11.980,20 EUR s pp (nagrada za pritožbo v višini 3.640,00 EUR po tarif. št. 3210 ZOdvT, 20,00 EUR za pavšal po tarif. št. 6002 ZOdvT, 22 % DDV ter 7.515,00 EUR za sodno takso za pritožbo).

op. št. 1: Postranske zaveze pomagajo doseči smoter poglavitne obveznosti.