Jedro

V postopku izdaje gradbenega dovoljenja dejstva, ali je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, ali je lastnik kdo drug, ki naj bi to postal ex lege, ni mogoče ugotavljati kot o predhodnem vprašanju.

Pri presoji izpolnjevanja pogoja pravice gradnje iz 6. točke prvega odstavka 43. člena GZ se upošteva bodisi vpis lastninske pravice na nepremičnini ne glede na to, da za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ex lege) vpis v zemljiško knjigo ni konstitutiven, bodisi listina, ki je lahko podlaga za vpis te pravice v zemljiško knjigo (npr. pravnomočna sodna odločba).

Sam tek postopka za ugotovitev lastninske pravice še ne dokazuje, da je vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo napačen.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi druge alineje drugega odstavka 63. člena v zvezi s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 35105-36/2019/40 z dne 25. 11. 2019, s katero je družbi A., d. o. o., Ljubljana (stranki z interesom v tem upravnem sporu) izdalo gradbeno dovoljenje za gradnjo ... na podlagi določb Gradbenega zakona (Uradni list RS, št. 61/17 in nasl. - v nadaljevanju GZ).

2. V obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče s sklicevanjem na določbe takrat veljavnega GZ1 med drugim zavrnilo tožbeni ugovor glede izkazanosti pravice graditi, ker zaznamba spora v zemljiški knjigi ni ovira za izdajo gradbenega dovoljenja. Tako na ugotovitev, da stranka z interesom izkazuje pravico graditi, ne vpliva postopek določitve pripadajočega zemljišča k stavbi po določbah Zakona vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1). Po stališču Upravnega sodišča vprašanje lastninske pravice na zemljišču nameravane gradnje v obravnavanem primeru ni predhodno vprašanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja v smislu 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Na predlog tožnice je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 190/2021 z dne 9. 2. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali so pri presoji pravice graditi po GZ upoštevni zgolj vpisi lastninske pravice ali skupnega pripadajočega zemljišča v zemljiški knjigi, ali je treba upoštevati in presojati tudi _ex lege_ pridobljeno skupno lastninsko pravico v smislu skupnega pripadajočega zemljišča, še posebej, če je v postopku ugotavljanja pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1 sodni izvedenec urbanistične stroke ugotovil, da gre za skupno pripadajoče zemljišče?

4. Tožnica (v nadaljevanju revidentka) je v skladu z navedenim sklepom vložila revizijo, v kateri navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb upravnega spora in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je iz (skupnega) funkcionalnega zemljišča pred letom 1997 (oziroma pred uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini – v nadaljevanju ZLNDL) nastalo (skupno) pripadajoče zemljišče, samostojen promet s temi zemljišči pa ni dovoljen, pravni posli, ki kršijo to prepoved, pa nični. Zatrjuje, da se je njena pravica uporabe na zemljiščih v družbeni lastnini s parc. št. 26/4, 26/7, 26/8 vse k. o. ..., na katera se med drugimi nanaša izpodbijano gradbeno dovoljenje, _ex lege_ preoblikovala v njeno lastninsko pravico. V zvezi s tem se sklicuje na Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območja urejanja v delu prostorske celote C2 – Ožje mestno središče (Uradni list RS, št. 49/95, v nadaljevanju PUP95) in na ugotovitve sodne izvedenke v zadevi III N 640/2018, v kateri na revidentkin predlog po določbah ZVEtL-1 teče postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča k njenim nepremičninam. Trdi, da gre za pripadajoča zemljišča k njenim nepremičninam, promet s takimi zemljišči pa ni dopusten. Zato naj bi bil pravni posel z njimi ničen, vpis lastninske pravice investitorja na teh zemljiščih v zemljiško knjigo pa nepravilen in ne more biti podlaga za pridobitev lastninske pravice. Meni, da bi gradbeno dovoljenje, ki se izda za gradnjo na funkcionalnem zemljišču, ki se je spremenilo v pripadajoče zemljišče druge nepremičnine, pravno nedopustno obšlo prepoved samostojnega razpolaganja s pripadajočimi oziroma funkcionalnimi zemljišči. Ker gre za tako zemljišče, naj bi bilo sklicevanje Upravnega sodišča na zemljiško knjigo glede izkazovanja pravice graditi v nasprotju z 22., 23., 33., 67. in s 154. členom Ustave. Gradnja na skupnem pripadajočem zemljišču bi bila po njenem mnenju dovoljena samo s soglasjem vseh skupnih lastnikov tega skupnega zemljišča, tudi če to skupno zemljišče v zemljiški knjigi ni vknjiženo, saj je pri _ex lege_ pridobitvi lastninske pravice vpis te pravice v zemljiško knjigo le deklaratoren in ne konstitutiven. Ker se skupno pripadajoče zemljišče nanaša na vprašanje, kdo je lastnik parcele, na kateri bo potekala gradnja, nasprotuje stališču Upravnega sodišča, da to vprašanje v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ni predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi in odpravi gradbeno dovoljenje, podrejeno, naj razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne Upravnemu sodišču v „ponovno odločanje“. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni „od izdaje sodbe sodišča prve stopnje pod izvršbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ V dopolnitvi revizije, ki jo je revidentka vložila 13. 4. 2022, kot pojasnilo navaja obseg skupnega funkcionalnega zemljišča v grafičnem delu PUP iz leta 1995 in kot dokaz prilaga mnenje obstoječega funkcionalnega zemljišča na območju sporne gradnje.

5. Tožena stranka se v odgovoru na revizijo sklicuje na enotno sodno prakso, iz katere naj bi izhajalo, da so dokazila o pravici graditi v GZ (prej pa v ZGO-1) urejena določno in izčrpno. Meni, da bi drugačna razlaga privedla do nedopustnega širjenja dosega postopka izdaje gradbenega dovoljenja na področje stvarnopravnih razmerij, izdaja gradbenih dovoljenj pa onemogočena ali vsaj zelo otežena. Zato naj bi bilo mogoče v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja lastninsko pravico, tudi če je ta pridobljena _ex lege_, dokazovati le z ustreznim dokazilom, praviloma s pravnomočno sodno odločbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj revizijo zavrne.

6. Stranka z interesom v odgovoru na revizijo navaja, da se revidentka sklicuje le na ugotovitve, ki jih je sodna izvedenka navedla v mnenju, izdelanem v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem pod opr. št. III N 640/2018, ne pa tudi na odgovore, ki jih je izvedenka dala na vprašanja strank tega postopka. Poudarja, da je ta sodni postopek še v teku in da postopek dokazovanja še ni sklenjen. Ugovarja revidentkinim pravnim naziranjem, ki da so v nasprotju s 15. in 155. členom Ustave. Meni, da so le določbe 43. člena GZ podlaga za odločanje, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, in da upravni organ pri tem ne odloča o lastništvu nepremičnine. Navaja, da je skladno s tem členom pravico graditi izkazala z izpiskom iz zemljiške knjige, ki je javna listina. V zvezi s tem se sklicuje na temeljna načela pravne varnosti in zaupanja v zemljiško knjigo, kot to določa Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj revizijo zavrne. Nasprotuje vloženi dopolnitvi revizije, ker da je prepozna.

7. Druge stranke z interesom na revizijo niso odgovorile.

**K I. točki izreka**

8. Revizija ni utemeljena.

9. Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). V okviru dopuščenega vprašanja so tako upoštevne le revizijske navedbe in odgovori strank nanje, ki se nanašajo na vprašanje izkazovanja pravice graditi. To pomeni, da so za odločanje v tem revizijskem postopku nebistvene revizijske navedbe in navedbe stranke z interesom glede vseh ugovorov zoper projektno dokumentacijo, s katerimi je revidentka v dosedanjih postopkih ugovarjala izdaji gradbenega dovoljenja. Zato jih Vrhovno sodišče ne povzema niti na njih ne odgovarja.

10. Pri odločanju je Vrhovno sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi njegove zmotne ali nepopolne ugotovitve (drugi odstavek 85. člena ZUS- 1). Zato so neupoštevne tudi vse revizijske navedbe (vključno z navedbami v vlogi, ki jo je revidentka poimenovala „dopolnitev revizije“), s katerimi revidentka utemeljuje in dokazuje obseg skupnega pripadajočega zemljišča (prej funkcionalnega zemljišča), ki naj bi pripadalo k njeni stavbi in s tem njeno na zakonu (_ex lege_) pridobljeno lastninsko pravico na teh zemljiščih. Iz istega razloga so neupoštevni tudi vsi odgovori stranke z interesom na te navedbe.

11. V okviru dopuščenega vprašanja je za odločitev o reviziji bistveno le vprašanje, ali je v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja mogoče uveljavljati, da zemljiškoknjižno stanje glede vpisa lastninske pravice na nepremičninah, na katere se nanaša gradbeno dovoljenje, ni pravilno.

12. Gradbeno dovoljenje je v 7. točki 3. člena GZ opredeljeno kot odločba, s katero se investitorju dovoljuje gradnja. O pogojih za izdajo gradbenega dovoljenja odloča pristojni upravni organ po določbah zakona, ki ureja pogoje za graditev objektov in druga vprašanja, povezana z gradnjo objektov (prvi odstavek 1. člena GZ, oziroma prvi odstavek 1. člena sedaj veljavnega GZ-1). Pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja za graditev objektov je v času izdaje spornega gradbenega dovoljenja urejal GZ v 43. členu. Med temi pogoji je v 6. točki prvega odstavka tega člena tudi pogoj, da je investitor v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik ali imetnik stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini, ali pa to pravico, če ni vpisan kot lastnik, izkazuje z dokazili iz 3. točke drugega odstavka 35. člena GZ (notarsko overjeno pogodbo o pridobitvi te pravice, sodno ali upravno odločbo, sklepom o določitvi investitorja, drugo listino, ki v skladu z zakonom omogoča gradnjo oziroma izvajanje del).

13. Med strankami ni sporno, da je stranka z interesom v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica nepremičnin gradnje, na katero se nanaša izpodbijano gradbeno dovoljenje. Na tej podlagi je tožena stranka tudi ugotovila izpolnjevanje navedenega pogoja za izdajo gradbenega dovoljenja. Tej presoji je pritrdilo tudi Upravno sodišče in zavrnilo tožbeno stališče, da bi bilo treba, ne glede na to, da ima stranka z interesom na zemljiščih vpisano lastninsko pravico v zemljiški knjigi, upoštevati revidentkine trditve, da je ona lastnica teh zemljišč (oziroma njihovega dela). Po stališču Upravnega sodišča vprašanje lastninske pravice na zemljišču nameravane gradnje ni predhodno vprašanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja v smislu 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

14. Revidentka pa takemu stališču nasprotuje, saj meni, da je treba upoštevati tudi možnost, da je bila ne glede na obstoječe zemljiškoknjižno stanje sama lastnica sporne nepremičnine. To utemeljuje z zatrjevanjem, da je lastninsko pravico na njej pridobila _ex lege_, ker je šlo za funkcionalno zemljišče k njeni stavbi, in da o tem, da gre za skupno pripadajoče zemljišče že teče sodni postopek po ZVEtL-1, v katerem naj bi bilo že izdelano izvedeniško mnenje. Na tem stališču predlagateljica gradi očitek o kršitvi lastninske pravice (33. člen Ustave), saj naj bi gradnja, ki je predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja, pomenila poseg v njeno lastninsko pravico na tej nepremičnini. Stališče, da postopek ugotovitve skupnega pripadajočega zemljišča ne vpliva na izdajo gradbenega dovoljenja, pa naj bi revidentko prikrajšalo za pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Meni, da je vprašanje, kdo je lastnik zemljišča nameravane gradnje, predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP.

15. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča pravica do zasebne lastnine oziroma njeno varstvo ne obsega le obstoječe lastnine, ampak tudi zahtevke v povezavi s t. i. pričakovalnimi pravicami.2 Revidentka se torej lahko uspešno sklicuje na pravico do zasebne lastnine tudi v primeru, ko izkaže, da obstaja njen konkretni, na veljavnem pravu temelječi zahtevek za pridobitev določene lastnine. Ta zahtevek mora biti na pravu ali ustaljeni sodni praksi temelječe pričakovanje pridobitve lastninske pravice, in ne samo upanje na njeno pridobitev.3

16. Iz prej navedenih določb GZ (enako iz določb sedaj veljavnega GZ-1 in iz določb Zakona o graditvi objektov – v nadaljevanju ZGO-1, ki je pred GZ urejal izdajo gradbenega dovoljenja) jasno izhaja, da mora investitor že v vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja izkazati svojo pravico gradnje na zemljiščih, na katera se nanaša zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja. Če vlogi tak dokaz ni priložen, pravica graditi pa tudi ni razvidna iz zemljiške knjige, ki je upravnemu organu dostopna, ta pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja ni izpolnjen. To pomeni, da v takem primeru ne gre za predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP.4 Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v sodbi X Ips 757/2004 z dne 11. 9. 2008, izdani v primeru, ki je podoben obravnavanemu, saj je tožnica uveljavljala prekinitev postopka izdaje gradbenega dovoljenja investitorju, ki je bil v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik zemljišč nameravane gradnje, do odločitve pravdnega sodišča o njeni tožbi na ugotovitev lastninske pravice. To stališče je bilo sicer sprejeto na podlagi Zakona o graditvi objektov (ZGO, ki je bil v veljavi pred ZGO-1), ki pa je v svojem 36. členu prav tako določal, da mora investitor svoji vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti dokaz o pravici graditi.

17. Vrhovno sodišče od tega stališča ne odstopa niti v sedaj obravnavani zadevi. Namen določb GZ, ki urejajo pravico gradnje, je seveda varstvo lastninske pravice, saj naj bi zagotavljale, da na nepremičnini gradi oseba, ki je njen lastnik oziroma, ki ji je lastnik to pravico podelil. Vendar pa v postopku izdaje gradbenega dovoljenja dejstva, ali je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, ali je lastnik kdo drug, ki naj bi to postal _ex lege_, ni mogoče ugotavljati kot o predhodnem vprašanju. Gre namreč za vprašanje dokazanosti pogoja za izdajo gradbenega dovoljenja iz 6. točke prvega odstavka 43. člena GZ (v obravnavanem primeru dejstva vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo) in ne za vprašanje, brez rešitve katerega ne bi bilo mogoče odločiti o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja.

18. GZ torej za ugotavljanje tega pogoja predpisuje bodisi dejstvo obstoja vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo ali notarsko overjene pogodbe o pridobitvi te pravice, ki je predlagana za vpis v zemljiško knjigo, oziroma dejstvo imetništva stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini, kot dokazno sredstvo zanj pa predpisuje predložitev ustreznih listin, ki to dejstvo dokazujejo (3. točka drugega odstavka 35. člena GZ), oziroma upravni organ dejansko stanje ugotavlja tudi na podlagi podatkov v informatiziranih evidencah (tretji odstavek 164. člena ZUP), glavna knjiga zemljiške knjige pa se po 175. členu ZZK-1 vodi kot centralna informatizirana baza.

19. To pomeni, da gre za dokazovanje izpolnjevanja obravnavanega pogoja s predpisanimi dokazili, tj. z listinami. Listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ, organ lokalne samouprave ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti, podeljene z zakonom, kot javna listina dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, enako določa tudi prvi odstavek 169. člena ZUP). Dokazno pravilo o resničnosti pa ni absolutno. Tako v upravnem kot sodnem postopku je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena in da je sama listina nepravilno sestavljena (tretji odstavek 224. člena ZPP, podobno določa tudi prvi odstavek 171. člena ZUP). Le tistih javnih listin, ki predstavljajo dispozicije (sodne in upravne odločbe, notarske listine ter sodne poravnave), dokazno ni mogoče izpodbijati. Glede na načelo prirejenosti postopkov, je take odločbe mogoče izpodbijati le v skladu s pravili, ki veljajo za postopek, v katerem so bile izdane, pri čemer mora oponent doseči višji dokazni standard.5 Taki zahtevi bi npr. lahko zadostilo sklicevanje na notarsko overjeno pogodbo o pridobitvi lastninske pravice, zlasti, če bi bila v zemljiški knjigi že označena plomba za vpis te pravice (kar bi bilo tudi v skladu s prej omenjenim stališčem Ustavnega sodišča o varstvu lastninske pravice).

20. V obravnavanem primeru revidentka v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja izpodbija materialnopravno pravilnost vpisa v zemljiško knjigo. Zemljiška knjiga je javna knjiga, namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami (prvi odstavek 1. člena ZZK-1). V postopku izdaje gradbenega dovoljenja pa presoje pravilnosti vpisa v zemljiško knjigo ni mogoče doseči. O vpisih v zemljiško knjigo namreč odloča zemljiškoknjižno sodišče po postopku, določenem z ZZK-1 (prvi odstavek 120. člena ZZK-1), v katerem vpis dovoli, če so izpolnjeni pogoji za dovolitev vpisa (148. člen ZZK-1). O vpisu odloča s sklepom (152. člen ZZK-1), zoper katerega so predvidena pravna sredstva (členi 157 do 161 ZZK-1). Neveljavnost vknjižbe pravice iz materialnopravnega razloga lahko tisti, čigar pravica je bila zaradi vknjižbe kršena, uveljavlja z izbrisno tožbo po 243. členu ZZK-1. Oseba, ki meni, da je lastnik nepremičnine, ima na voljo tudi ustrezne tožbene zahtevke v pravdnem postopku, v primerih, da lastninsko pravico utemeljuje na podlagi pripadajočega zemljišča k stavbi (kot v obravnavanem primeru), pa ustrezen zahtevek po določbah ZVEtL-1. 21. Tako je pravnomočna sodna odločba, izdana v teh postopkih, s katero je razsojeno, da je lastnik nepremičnine druga oseba in ne tista, ki je vpisana v zemljiško knjigo (ne glede, ali gre za pravnoposlovno ali _ex lege_ pridobitev lastninske pravice), v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lahko dokaz, da trenutni vpis v zemljiško knjigo ne izkazuje investitorjeve pravice gradnje na tej nepremičnini. Sam tek postopka za ugotovitev lastninske pravice pa še ne dokazuje, da je vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo napačen. Na drugačno stališče ne more vplivati niti dejstvo, da je v takem postopku predloženo izvedensko mnenje. Izvedensko mnenje je namreč dokazno sredstvo in samo po sebi ne pomeni odločitve o utemeljenosti zahtevka na ugotovitev lastninske pravice. Upravni organ pa, kot je bilo že prej pojasnjeno, v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne presoja, kdo je lastnik zemljišča nameravane gradnje, zato tudi dokazno ne ocenjuje izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano v postopku pred sodiščem, pristojnim za odločanje o lastninskopravnih razmerjih. Še manj lahko pri odločanju, ali je izpolnjen obravnavani pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, presoja, ali je bil pravni posel (ki je bil podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo), s katerim je stranka z interesom kupila sporno nepremičnino, ničen.

22. Tudi zaznamba lastninskopravnega spora v zemljiški knjigi ne vpliva na dokazno vrednost vpisa v zemljiško knjigo, ker zaznamba sama po sebi prav tako ni dokaz, da je vpis v zemljiško knjigo napačen. ZZK-1 namreč ne predvideva, da bi imela zaznamba učinek, kot ga želi revidentka. Učinek zaznambe spora o pridobitvi lastninske pravice je v tem, da ta zaznamba varuje pridobitelja, ki uspe v sporu, pred vsemi kasnejšimi vpisi stvarnih pravic, saj lahko pridobitelj vknjiži svojo pravico v vrstnem redu zaznambe spora, zemljiškoknjižno sodišče pa pri tem po uradni dolžnosti dovoli izbris vseh vpisov z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora (80. in 81. člen ZZK-1). Z odločbo o izdaji gradbenega dovoljenja pa se ne odloča o lastninskopravnih razmerjih, zato nima vpliva na predpisane učinke zaznambe spora.

23. Kljub temu osebe, ki uveljavljajo svojo lastninsko pravico, niso brez pravnih sredstev za zagotovitev učinkovitosti kasneje izdane zanje ugodne sodne odločbe. Predpisi, ki urejajo sodno varstvo te pravice, namreč predvidevajo možnost izdaje ustreznih začasnih odredb. To so torej pravna sredstva in postopki za zavarovanje pravnega položaja osebe, ki uveljavlja svojo lastninsko pravico, čeprav ta ni vknjižena v zemljiško knjigo. Da revidentka z uporabo teh pravnih sredstev ne bi mogla učinkovito zavarovati svojega pravnega položaja, ne trdi. Dejstvo, da jih ne more uporabiti v upravnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, pa samo po sebi še ne pomeni pretežkih formalnih ovir za varstvo pravice, ki jo (šele) zatrjuje. Že zato je neutemeljen revizijski očitek, da stališče, po katerem postopek ugotovitve skupnega pripadajočega zemljišča ne vpliva na izdajo gradbenega dovoljenja, krši pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Ali bo svoj pravni položaj varovala s pravnimi sredstvi v civilnopravnih postopkih, namenjenih varstvu lastninske pravice, ali ne, je torej odvisno od revidentke. Če jih ne uporabi, ali če z njimi ne bo uspešna, pa je njen pravni položaj (v primeru, da se kasneje po končanem civilnopravnem postopku ugotovi, da ima lastninsko pravico na nepremičninah, na katerih je bil zgrajen objekt) varovan tudi po določbah Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) z načelom _supeficies solo cedit_, oziroma s pravili, ki urejajo pravna razmerja v primeru gradnje čez mejo (47. člen SPZ).

24. Po navedenem je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje, da se pri presoji izpolnjevanja pogoja pravice gradnje iz 6. točke prvega odstavka 43. člena GZ upošteva bodisi vpis lastninske pravice na nepremičnini ne glede na to, da za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (_ex lege_) vpis v zemljiško knjigo ni konstitutiven, bodisi listina, ki je lahko podlaga za vpis te pravice v zemljiško knjigo (npr. pravnomočna sodna odločba). Ugotovitve izvedenskega mnenja niso taka listina, ne glede na to, da gre za mnenje sodnega izvedenca urbanistične stroke.

25. Revizija torej ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Vrhovno sodišče jo je zato na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K II. točki izreka**

26. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**Glasovanje**

27. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 Gradbeni zakon (Uradni list RS, št. 199/21 – GZ-1) je začel veljati 31. 12. 2021, uporabljati pa se je začel 1. 6. 2022. 2 Tako Ustavno sodišče med drugim v odločbi št. Up-879/20, 16. točka obrazložitve. 3 Prav tam. 4 Tako Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah, npr. X Ips 310/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 196/2004 z dne 7. 10. 2009 in I Up 1449/2003 z dne 10. 5. 2006. 5 J. Zobec v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, str. 422 in 423.