Jedro

Ena sama grbina zmernega obsega in nenevarne oblikovanosti, nikakor ne pomeni nevarnosti, ki bi jo morala tožena stranka kot upravljalec smučišča odstraniti ali nanjo posebej opozoriti. Gre za pojav, s katerim morajo smučarji na progah take težavnosti računati in jim prilagoditi svoje smučanje (21. čl. zakona).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 3.250.000,00 SIT. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval pri smučanju na K. dne 25.3.1995, ko je zapeljal na grbino in padel. Ugotovilo je, da toženi stranki kot upravljalcu smučišča ni mogoče očitati opustitev varnostnih ukrepov, ki jih določa Zakon o varnosti na javnih smučiščih ter Pravilnik o znakih in o redu na smučiščih ter o rediteljski službi. Tožnik se je smučal po srednje težki smučarski progi, ki je bila označena z ustrezno stopnjo težavnosti. Na takšni progi pa grbine niso nič nedovoljenega. Tožena stranka ni bila dolžna grbine posebej opremiti z znakom. Zato krivde tožene stranke ni. Tožnik pa se neutemeljeno zavzema za objektivno odgovornost tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opisuje, kako je prišlo do nesreče in posebej poudarja, da je nenadoma zagledal grbino, ki se ji ni mogel izogniti. Meni, da bi morala biti grbina označena z ustreznim znakom. To toženi stranki nalaga 9. čl. Zakona o varnosti na javnih smučiščih. Ker tega ni storila, je odškodninsko odgovorna.

Revizija je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dolžnosti upravljalca smučišča so določene z Zakonom o varnosti na javnih smučiščih (Ur.l. SRS št. 16/77 in 42/86) ter s Pravilnikom o znakih in o redu na smučiščih ter o rediteljski službi (Ur.l. SRS št. 2/78). Upravljalec smučišča mora med drugim zagotoviti zaščitne ograje ob prepadih in drugih nevarnih mestih, tehnično ureditev prog in postaviti opozorilne ter obvestilne znake (3. čl. zakona). Na progah morajo biti po določbi 9. čl. zakona posebej označena nevarna mesta (ovinki, križanje prog, zoženje proge, večja strmina in drugo). Pravilnik določa sedem vrst opozorilnih znakov in sicer za ovinek, zožitev, križišče, splošno nevarnost, delo s strojem za teptanje snega, nevarnost snežnih plazov in zaporo smučarske proge. Za grbino take velikosti in oblike, kot je bila ugotovljena v postopku na prvi stopnji, ni predviden nikakršen opozorilni znak. Pravilno je stališče, ki je podrobno obrazloženo v sodbi prve stopnje, da je grbina, kakršna je bila ugotovljena, običajen pojav na smučarski progi srednje težavnosti. Ena sama grbina (kar tožnik v reviziji posebej poudarja) zmernega obsega in nenevarne oblikovanosti, nikakor ne pomeni nevarnosti, ki bi jo morala tožena stranka odstraniti ali nanjo posebej opozoriti. Gre za pojav, s katerim morajo smučarji na progah take težavnosti računati in jim prilagoditi svoje smučanje (21. čl. zakona). To velja tudi za zatrjevano zmanjšano vidljivost zaradi sončne bleščave. Tudi temu bi bil dolžan tožnik prilagoditi svoje smučanje. Okoliščine, ki so ugotovljene v postopku, in tudi tiste, ki jih tožnik zatrjuje v reviziji, niso podlaga za krivdno odgovornost tožene stranke. Tožnikova poškodba je posledica naključja, ki se je pripetilo njemu in ki spada v okvir normalnega tveganja pri smučanju. Smučanje je vsekakor povezano z nevarnostmi zaradi hitrosti, naklona smučišča, kakovosti snega in drugih posebnosti tega športa. Vendar so to okolnosti, ki bremenijo smučarja samega, razen če gre za odškodninski delikt koga drugega.

Odškodninska odgovornost upravljalca smučišča je praviloma krivdna. Vsekakor pa mora biti izkazan temelj odškodninske odgovornosti, bodisi krivdne, bodisi objektivne. Zgolj dejstvo nastanka škode na smučišču ni podlaga za odškodninsko odgovornost upravljalca smučišča. Okoliščin, ki bi mogle biti podlaga za objektivno odgovornost tožene stranke v obravnavanem primeru ni, prav tako niso podane krivdne kršitve obveznosti, ki jih toženi stranki kot upravljalcu smučišča nalagajo navedeni predpisi. Zato uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).