Jedro

V danem primeru gre torej za dajatev, ki jo je tožničin pokojni mož prejemal že pred 8. 10. 1991, zato je tudi za izvedeno pravico - vdovsko pokojnino pristojna država pogodbenica, tj. Hrvaška, ki je priznala pokojniku invalidsko pokojnino skupaj s slovensko dobo in na tej podlagi nato še tožničino vdovsko pokojnino na Hrvaškem. Tožničino zavzemanje za priznanje pravice do vdovske pokojnine tudi v Sloveniji oziroma njenega sorazmernega dela tako nima pravne podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 7. 3. 2018 in 22. 11. 2017, ter da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine.

Ugotovilo je, da je hrvaški nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri invalidski pokojnini pokojnega A.A., ki mu je bila priznana od 6. 4. 1982 dalje, vštel tudi zavarovalno dobo dopolnjeno v Sloveniji od 5. 10. 1968 do 2. 10. 1962 v smislu hrvaške dobe. Dajatev je tožničin pokojni mož prejemal že pred 8. 10. 1991 in je tako tudi za vdovsko pokojnino pristojna država pogodbenice, tj. Hrvaška, ki je priznala pokojniku invalidsko pokojnino skupaj s slovensko dobo in na tej podlagi še tožničino dajatev na Hrvaškem.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da je sodišče zavrnilo njen tožbeni zahtevek s tem, da je bila zadeva samo prepisana od tožene stranke. Pri tem sodišče ni upoštevalo pomorske in delovne knjižice pokojnega A.A.. V delovnih knjižicah je razvidno, da piše 15 let delovne dobe. V ZPIZ-u pa ima zapisano 23 let delovne dobe. Pritožnica nadalje navaja, da bo tožila socialo v B. (Hrvaška) in v C. ter zahteva, da se ji izplača odškodnina po pokojnem možu za vsa leta, ko so jo mučili po sodišču. Nima pravice do svoje hiše v D. (Hrvaška) v Dalmaciji, kar je uredil odvetnik E.E. iz B..

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 7. 3. 2018, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote F. z dne 22. 11. 2017. S slednjo je bilo odločeno, da se zahteva vdove G.G., rojena 15. 9. 1939, za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu A.A., rojenem 5. 9. 1940, ki je umrl dne 14. 8. 2001, zavrne.

6. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) v Uredbi sveta ES, št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (ULL 166/2004), Uredbi sveta (ES) št. 987/2009 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe sveta (ES) št. 833/2004 (UL 284/2009 in nadaljnji) ter v Sporazumu o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.

7. Iz dejanskega stanja ugotovljenega pred sodiščem prve stopnje izhaja, da se je 20. 10. 2017 začel postopek za priznanje pravice do sorazmernega dela slovenske vdovske pokojnine. Hrvaški nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja, področna služba v H. (Hrvaška) je z odločbo z dne 14. 12. 1983, pokojnemu A.A. na podlagi 23 let, 1 meseca in 3 dni pokojninske dobe priznala pravico do invalidske pokojnine. V tej zavarovalni dobi je bila upoštevana tudi zavarovalna doba, ki jo je pokojni zavarovanec dopolnil v Republiki Sloveniji v času od 5. 10. 1968 do 2. 10. 1969. Tožnici je bila z odločbo nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja Hrvaške, področne službe v I. (Hrvaška) z dne 20. 8. 2002 priznana in odmerjena vdovska pokojnina po umrlem A.A. v višini 70 % invalidske pokojnine umrlega, torej na podlagi hrvaške in slovenske dobe, pri čemer je bila slovenska zavarovalna doba upoštevana v hrvaško breme.

8. Pokojnemu zavarovancu je bila torej z odločbo hrvaškega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 14. 12. 1983, priznana pravica do invalidske pokojnine od 6. 4. 1982 dalje na podlagi slovenske in hrvaške zavarovalne dobe. Na podlagi tega je bila tožnici z odločbo z dne 20. 8. 2002, priznana pravica do vdovske pokojnine od 11. 1. 2002 dalje, pokojnina pa je bila odmerjena od invalidske pokojnine umrlega zavarovanca, torej na temelju vseh obdobij zavarovanja, na podlagi katerih je prejemal invalidsko pokojnino.

9. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tožnici pravilno pojasnilo, da je kljub vstopu Hrvaške v EU ostali v veljavi določba 36. in 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju iz 28. 4. 1997 po katerima je za dajatve, prejete pred 8. 10. 1991 pristojna država pogodbenica, ki jih je priznala. Ponovno se odmerijo dajatve - pokojnine, ki so bile v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti Sporazuma (do 1. 2. 1998) odobrene z zavarovalno dobo, dopolnjeno v drugi državi pogodbenici.

10. Zgoraj navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena. V danem primeru gre torej za dajatev, ki jo je tožničin pokojni mož prejemal že pred 8. 10. 1991, zato je tudi za izvedeno pravico - vdovsko pokojnino pristojna država pogodbenica, tj. Hrvaška, ki je priznala pokojniku invalidsko pokojnino skupaj s slovensko dobo in na tej podlagi nato še tožničino vdovsko pokojnino na Hrvaškem. Tožničino zavzemanje za priznanje pravice do vdovske pokojnine tudi v Sloveniji oziroma njenega sorazmernega dela tako nima pravne podlage.

11. Tožničine pritožbene navedbe, da je nekdo v I. ponaredil žig, da ni dobila odškodnine po pokojnem možu in odškodnine za vsa leta, ko so jo na sodišču mučili, da je plačevala apartmaje, ker nima pravice do hiše v Dalmaciji v predmetni zadevi niso relevantne in na odločitev pritožbene zadeve ne vplivajo.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.