Jedro

Ugotovljena dejstva, ki se nanašajo na stopnjo tožnikovih telesnih bolečin, omogočajo ob upoštevanju v reviziji neizpodbijane pravnomočne odločitve o obsegu druge nepremoženjske škode, ki jo je tožnik prestal in jo še prestaja, pravno sklepanje, da je ugotovljeno škodo mogoče uvrstiti v rang izjemnih, katastrofalnih primerov. Ti pa narekujejo znatno denarno zadoščenje, da bi bila dosežena primerna satisfakcija.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo naložilo toženi stranki, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 13,133.832,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. O škodi zaradi izgube na dohodku in o zahtevku za plačevanje mesečne rente si je sodišče prve stopnje pridržalo odločitev. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede zneska 4,000.000,00 SIT razveljavilo s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. V ostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo v delu odločitve o odškodnini za telesne bolečine v znesku 4,000.000,00 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodb nižjih sodišč tako, da bo v tem obsegu odškodnina dosojena v znesku 1,200.000,00 SIT. Res je, da tožnikove bolečine niso povsem primerljive z bolečinami drugih in da je prisojena odškodnina iz tega naslova individualizirana, vendar pa odstopa iz okvirov, v katerih sodna praksa za tovrstne bolečine določa pravično odškodnino. Pravična odškodnina bi po mnenju tožene stranke bila dosojena z zneskom 1,200.000,00 SIT.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Ob odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, katere sestavni del so tudi telesne bolečine, sodišče upošteva tako njihovo stopnjo in trajanje (odškodnino torej primerno individualizira), kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za nepremoženjsko škodo (1. in 2. odstavek 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Upoštevati mora torej tudi širše okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti ob medsebojnem razmerju med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Ugotovljena dejstva, ki se nanašajo na stopnjo tožnikovih telesnih bolečin, omogočajo ob upoštevanju v reviziji neizpodbijane pravnomočne odločitve o obsegu druge nepremoženjske škode, ki jo je tožnik prestal in jo še prestaja, pravno sklepanje, da je ugotovljeno škodo mogoče uvrstiti v rang izjemnih, katastrofalnih primerov. Ti pa narekujejo znatno denarno zadoščenje, da bi bila dosežena primerna satisfakcija.

Izpodbijana sodba po vsebini svojih razlogov temelji na takšni dejanski in pravni podlagi. Pri tem pa ji ni mogoče očitati, da bi z določitvijo odškodninskega zneska za telesne bolečine v višini 4,000.000,00 SIT (vključujoč nevšečnosti med zdravljenjem in bodoče telesne bolečine) preko okvirov sodne prakse kršila materialno pravo. Pravilno uporabo materialnega prava revizijsko sodišče presoja na podlagi dejanskih ugotovitev, sprejetih na sodišču prve stopnje in preizkušenih na sodišču druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Izjemen obseg telesnega poškodovanja tožnika je zahteval dolgotrajne in intenzivne medicinske posege z dolgotrajno hospitalizacijo, 77 dni trajajočim strogim ležanjem ter po ugotovitvah medicinskih izvedencev 69 dni trajajočimi hudimi telesnimi bolečinami, ki so nato 82 dni trajale v zmernem obsegu, neprestane lažje bolečine pa so se nadaljevale še 76 dni. Po dvomesečni vezanosti na invalidski voziček je tožnik bergle uporabljal še 270 dni. Navedena dejstva brez dvoma dopuščajo sklepanje, da je tožnik prestajal izjemno intenzivne in dolgotrajne telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Pri tem je treba upoštevati tudi bolečine, ki se bodo tožniku zaradi posledic poškodb pojavljale tudi v bodoče. Dosojena odškodnina torej ne presega višine odškodnine, določene v podobnih primerih. Ob primerjavi dosojenih odškodnin za nepremoženjsko škodo je namreč treba upoštevati tudi datum odmere odškodnine v posameznem primeru in s tem v zvezi opraviti primerjavo glede na gibanje življenjskih stroškov in plač v posameznih obdobjih. Takšna primerjava pokaže, da se tožniku dosojena odškodnina za telesne bolečine giblje v mejah odškodnin za tovrstne škode v podobnih primerih. Revizijo je bilo torej treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP (Uradni list SFRJ št. 4/77-27/90) in ZOR (Uradni list SFRJ 29/78-57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).