Jedro

Odbitek vstopnega DDV je pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, ki jih je izdala družba, za katero je bilo ugotovljeno, da je „neplačujoči gospodarski subjekti“. Glede spornih računov je davčni organ ugotavil, da navedena družba storitev, zaračunanih po navedenih računih, ni opravila in da so bili navedeni računi izdani le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Iz objektivnih okoliščin pa izhaja, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu ne gre odbitek vstopnega DDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti dodatno odmeril: 1. davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 10.609,00 EUR in pripadajoče obresti v višini 433,69 EUR; 2. davek od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 v znesku 12.200,36 EUR in pripadajoče obresti v znesku 104,06 EUR; 3. razliko akontacije davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 5. 2008 v znesku 5.083,50 EUR in pripadajoče obresti v višini 43,44 EUR (I. točka izreka). Iz II. točke izreka izhaja, da mora tožnik izvršiti navedeno odločbo v roku 30 dni od vročitve odločbe, ki se bo v primeru neizvršitve prisilno izvršila. Po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začela davčna izvršba. Iz III. točke izreka izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ ter iz IV. točke izreka izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Prvostopenjski organ je pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 5. 2007 do 30. 9. 2007 in davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007. O ugotovitvah je sestavil zapisnik z dne 30. 5. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožnik je v obdobju od 1. 5. 2007 do 30. 9. 2007 v knjigi prejetih računov evidentiral med drugim tudi prejete fakture od dobavitelja A. d.o.o. Od navedene družbe je prejel 6 računov. Iz opisa storitev na navedenih računih izhaja, da gre za dela, kot so: montaža dela na objektu ... v času od 1. 1. 2007 do 5. 5. 2007, demontaža regalov v skladišču v ..., itd. Tožnik je od navedenih računov uveljavljal odbitek vstopnega DDV. Davčni organ ugotavlja, da je družba A. d.o.o. na izdanih fakturah izkazovala DDV, ki pa ga ni plačevala. S fiktivno izdanimi računi je omogočila uveljavljanje vstopnega DDV pravnim osebam, katerim so bili izstavljeni računi z obračunanim DDV.

2. Davčni organ se sklicuje na tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), po katerem navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčitev ter na 63. in 67. člen Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), ki se nanašata na pravico do odbitka DDV. Zavezanec mora dokazati opravljeno storitev, kajti pravica do odbitka je vezana na pogoj, da zavezanec za davek blago ali storitev uporablja oziroma bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Tožnik ne poseduje dokazov, da bi mu storitve opravila družba A. d.o.o. Davčni organ se sklicuje na neobičajno ravnanje direktorja tožnika, ki bi kot dober gospodarstvenik moral vedeti in preveriti, komu bo oddal delo naprej, ki ga sam ni mogel opraviti. Davčni organ ugotavlja, da so fakture, ki jih je izdala družba A. d.o.o. fiktivne oziroma neverodostojne listine, ki ne temeljijo na resničnih transakcijah. Sklicuje se tudi na Šesto direktivo Sveta 77/388//EGS in na sodbo Sodišča EU (prej Sodišče Evropskih Skupnosti) v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04. Davčni organ zaključuje, da je tožnik neupravičeno pridobil pravico do odbitka vstopnega DDV na obravnavanih fakturah, zato se mu le-ta v znesku 10.609,00 EUR ne more priznati. Sklicuje se na Slovenske računovodske standarde (v nadaljevanju SRS), po katerih morajo knjigovodske listine dokazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno. Sporni računi so navidezne oziroma fiktivne listine, saj transakcije niso bile opravljene s strani družbe A. d.o.o. Zato se stroški z vidika ugotavljanja davčne osnove v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2007 ne morejo priznati za skupni znesek 53.045,00 EUR. Tožnik je tako kršil prvi odstavek 10. člena ZDavP-2 ter je v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje 1. 1. do 31. 12. 2007 premalo obračunal in plačal za 12.200,36 EUR davka od dohodkov. Prvi odstavek 371. člena ZDavP-2 določa, da davčni zavezanec med davčnim obdobjem plačuje akontacijo dohodnine. Tožnik je dolžan plačati razliko v akontaciji za mesec januar do maj 2008 v višini 5.083,50 EUR.

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje (254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), tožnikove ugovore pa zavrača. Ugotavlja tudi, da na spornih računih št. 032/2007, 033/2007, 036/2007 in 052/2007 količina opravljenih storitev ni navedena (npr. število ur). Ta podatek je razvidne le iz računov št. 080/2007 in 104/2007. Nadalje ugotavlja, da je npr. za montažna dela na objektu ... tožnik prejel račun št. 032/2007 in račun 033/2007 (poračun za opravljena dela), vendar iz njih ni mogoče ugotoviti kolikšen je bil skupen obseg opravljenega dela na tem objektu, niti koliko ur dela še ni bilo zaračunanih po računu št. 032/2007 za isto delo, v istem času. V svojih naročilnicah je sicer tožnik določil vrednost opravljenih del ali vrednost opravljenih del na podlagi ur, ki naj bi se opravile, ne predlaga pa druge poslovne korespondence, iz katere bi bilo razvidno kako sta se tožnik in njegov podizvajalec dogovarjala za posel. Tožnik ni predložil listin, iz katerih bi bilo razvidno, da naj bi dela, na katera se nanašajo sporni računi, opravila družba A. d.o.o. Zato je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega organa, ki spornih računov ni štel med odhodke pri ugotavljanju davčne osnove za obračun davka od dohodka tožnika, glede na določila tretjega odstavka 12. člena Zakona o davku od dohodkov pravih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2).

4. Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in se sklicuje na bistvene kršitve določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sklicuje se, da je imel veljaven račun od podizvajalca, ki je bil v relevantnem obdobju davčni zavezanec za namene DDV ter vpisan v registru poslovnih subjektov in je imel aktiven transakcijski račun. Prejeti računi od družbe A. d.o.o. so sestavljeni v skladu z določili ZDDV-1, tožnik pa je za navedene račune dokazal, da je navedene storitve uporabil za namene svojih z DDV obdavčenih transakcij, zaradi česar ima v skladu s 1. odstavkom 67. člena ZDDV-1 pravico odbiti vstopni DDV. Davčni organ očitno ni mogel izterjati davčne obveznosti od družbe A. d.o.o. in jo je zato še enkrat želel izterjati od tožnika. Tožnik je dokazal, da je storitve po navedenih računih zaračunal naprej in je tudi pokazal kje so bile sporne storitve opravljene. Glede pogodbe pa je tožnik povedal, da ni bistvena, saj je za obdavčenje pomemben račun. V zvezi s sklicevanjem na sodbo Sodišča EU pa tožnik navaja, da je naloga nacionalnega sodišča, da zavrne pravico do odbitka vstopnega DDV in ne naloga davčnega organa.

5. Tožnik zavrača zaključke davčnega organa, da si je neupravičeno zmanjšal davčno osnovo s spornimi računi prejetimi od družbe A. d.o.o. Tožnik je navedene račune prejel od registriranega davčnega zavezanca, za vsak prejeti račun je predložil tudi izvirno računovodsko listino, ki je bila naročilnica, pogodba ali gradbeni dnevnik. Prejeti računi od družbe A. d.o.o. so v skladu z 29. členom ZDDPO-2 odhodki potrebni za doseganje prihodkov. Tožnik se sklicuje na svoje pripombe, ki jih je podal v postopku in meni, da je ravnanje davčnega organa nezakonito. Dejstvo je, da družba A. d.o.o. ni plačala davka, tožnik pa ne more biti solidarni porok za poplačilo podizvajalčeve davčne obveznosti. Ne strinja se z zaključkom davčnega organa, da gre za navidezne pravne posle, saj je račune izdal registriran pravni subjekt, storitve so bile tudi zaračunane naprej. Tožnik zavrača sklicevanje davčnega organa na sodbe Sodišča EU, saj z omenjenimi transakcijami ni pridobil nobene koristi. V zvezi s sklicevanjem davčnega organa na pogodbo, ki jo je tožnik sklenil z družbo A. d.o.o., tožnik pojasnjuje, da je navedena pogodba tipska ter da je popolnoma brezpredmetno kdo da orodje (naročnik ali izvajalec). Tožnik se nadalje sklicuje na to, da je v relevantnem obdobju zanj delalo več delavcev, kot je imel zaposlenih, kar izhaja iz predloženih listin (gradbeni dnevniki).

6. Na podlagi napačnih zaključkov davčni organ tožniku tudi ni priznal davčno priznanih odhodkov ter s tem tožniku povečal davčno osnovo. V zvezi z ugotovitvami drugostopenjskega organa glede zaračunavanja del, ki so bila določena v pogodbi z družbo A. d.o.o., tožnik navaja, da so bila nekatera dela vrednotena glede na ure, nekatera pa fiksno. Tožnik se sklicuje, da ima vse listine, iz katerih je moč razbrati poslovni dogodek (pogodbo s podizvajalcem, naročilnico s specifikacijo in račun). Drugostopenjski organ je dopustil možnost, da so poleg tožnikovih delavcev na objektu delali še drugi, vendar iz listin ne izhaja, da so to bili ravno od družbe A. d.o.o. S tem priznava, da so bila dela opravljena, ne more pa brez dvoma reči, da jih je opravila družba A. d.o.o. Vendar bi moral glede na 6. člen ZDavP-2 v dvomu odločiti v korist tožnika. Davčna uprava RS je javnost obvestila o poslovanju z neplačujočimi gospodarskimi subjekti šele v letu 2008. Davčni organ tako od tožnika zahteva nekaj, kar mu ni potrebno narediti po zakonu, zaradi česar se tožnik sklicuje na kršitev 147. člena Ustave RS. Tožniku se očita kaj vse bi moral vedeti preden je pričel poslovati z družbo A. d.o.o., davčni organ pa je obveščal javnost o svojih ukrepih šele leta 2008, s čimer je kršil 22. člen Ustave RS. Davčni organ je tožniku nezakonito zavrnil davčno priznane odhodke, saj so bile storitve opravljene. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Tožbeni ugovori so identični ugovorom, ki jih je tožnik navajal že v pritožbenem postopku. Predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja:

10. V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, ki jih je izdala družba A. d.o.o., za katero prvostopenjski organ ugotavlja, da je „neplačujoči gospodarski subjekti“ oziroma t. i. „missing trader“, glede spornih računov pa davčni organ ugotavlja, da navedena družba storitev, zaračunanih po navedenih računih, ni opravila in da so bili navedeni računi izdani le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Iz objektivnih okoliščin, ki jih navajata oba organa, in s katerimi se strinja tudi sodišče, izhaja, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu ne gre odbitek vstopnega DDV. Prvostopenjski organ pravilno ugotavlja, da je tako stališče skladno s prakso Sodišča EU, sodba v združeni zadevi C-439/04 in C-440/04 (Axel Kittel). Iz navedene sodbe je namreč razvidno, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti, če je mogoče očitati subjektivni element. 11. Tudi po mnenju sodišča je tožniku mogoče očitati subjektivni element. Tudi po presoji sodišča bi tožnik kot dober gospodarstvenik moral vedeti in preveriti komu bo oddal delo, ki ga sam ni mogel opraviti. Pravilne so ugotovitve prvostopenjskega organa, da je tožnik z družbo A. d.o.o. sklenil pogodbo, iz katere izhaja, da sta se tožnik kot naročnik in izvajalec A. d.o.o. dogovorila, da bo A. d.o.o. izvajal podizvajalske storitve, s svojim orodjem, strokovno in kvalitetno, na svojo odgovornost in rizike, če se pri nadzoru odkrijejo napake. V postopku pa je bilo ugotovljeno (izjava tožnika), da delavci niso imeli orodja. Prav tako je bilo ugotovljeno, da direktor tožnika kot vodja montaže na objektu ni vedel za imena delavcev na delovišču, v postopku davčni organ ni mogel preveriti ali so ti delavci sploh obstojali, tožnik pa o tem ni predložil verodostojnih listin. Tudi sodišče se strinja z ugotovitvami drugostopenjskega organa, da je v poslovnem svetu običajno, da se naročnik in izvajalec dogovorita o izvajanju posameznih vrst storitev, ob tem pa nastanejo pisne listine, s katerimi je mogoče brez dvoma dokazati resničnost nastanka poslovnega dogodka in s tem utemeljiti uveljavljanje davčnih posledic. V konkretni zadevi je tožnik posloval z družbo, ki nima nobenih referenc, kljub temu ne razpolaga z verodostojnimi listinami, ki bi izkazovale nastanek spornih poslovnih dogodkov. Zato je tudi po presoji sodišča tožniku, ki bi moral biti pri poslovanju z omenjeno družbo še posebej previden, mogoče očitati subjektivni element. Ob omenjenih neobičajnih okoliščinah ter ob poslu, ki tudi ni zanemarljive vrednosti (skupna vrednost vseh šestih računov znaša 53.045,00 EUR), bi se tožnik, za katerega se predpostavlja, da deluje kot dober gospodarstvenik, moral in mogel zavedati, da sodeluje pri utaji DDV.

12. Tožnik v postopku ni predložil listin, ki bi dokazovale, da je storitve, zaračunane z navedenimi računi, res opravil izdajatelj računa. Sklenjena pogodba še ni dokazilo o opravljenih storitvah. Poleg tega so tudi pravilne ugotovitve drugostopenjskega organa, da sporni računi niso v skladu z določili pogodbe (vsi računi ne vsebujejo količine opravljenih storitev po urah) ter ne vsebujejo natančnega obsega opravljenega dela. Prav tako je bilo ugotovljeno, da pri spornih storitvah niso bila upoštevana tudi druga določila pogodbe (npr. da bodo podizvajalci uporabljali svoje orodje). Tožnik se sicer sklicuje, da določila pogodbe niso bistvena, saj gre za tipsko pogodbo, vendar v postopku ni predložil drugih listin, iz katerih bi bilo razvidno, da je zaračunane storitve opravila res družba A. d.o.o., ki je izdala navedene račune. Zgolj listine, na katere se sklicuje tožnik, pa tega ne izkazujejo. Po mnenju sodišča pa je odločujoča okoliščina v zadevi prav ugotovitev, da tožnik v svoji poslovni dokumentaciji ni predložil verodostojnih dokazil, s katerimi bi lahko in tudi moral dokazati, da je njemu zaračunane storitve zanj tudi zares opravil navedeni neplačujoči gospodarski subjekt ali „missing trader“, kot jih opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1295/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV ni plačal. Subjektivni element, ki ga navajata oba davčna organa na strani tožnika, tako niso edini odločilni element v obravnavanem primeru za odločitev.

13. Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (62. člen ZDDV-1). Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. Kot že rečeno razlogi za odločitev po mnenju sodišča niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedeno družbo, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da je navedena družba zaračunane storitve zanj tudi resnično opravila, saj tožnik ni predložil verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da so bile storitve njemu opravljene s strani podizvajalca, ki mu je izdal račun, saj tožnik na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (95. člen Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 54/04 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDavP-1, 76. člen ZDavP-2), če ta zakon ali drug zakon o obdavčenju ne določa drugače. Davčni zavezanec dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (96. člen ZDavP-1, 77. člen ZDavP-2). Zato sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje, da bi davčni organ v dvomu moral odločati v korist tožnika kot zavezanca.

14. V postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je tožnik sodeloval, bil je seznanjen z vsemi ugotovitvami, tudi glede družbe A. d.o.o., in je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa, zaradi česar zatrjevane storitve kršitve pravil postopka niso bile storjene, kot tudi ne zatrjevane kršitve Ustave RS. Tožnik je imel možnost, da dostavi vso dokumentacijo, s katero je razpolagal in ki se je nanašala na zaračunane storitve. Knjigovodske listine so verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov (SRS 21.12.). Tožnik v svoji dokumentaciji drugega kot ugotavlja prvostopenjski organ ni izkazal, predvsem pa ni dokazal, da bi navedene storitve, od katerih je odbijal vstopni DDV, opravil izdajatelj računov. Ker tožnik uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova in ker je davčni organ podvomil v verodostojnost teh računov, bi moral dokazati, da so bile zanj res opravljene storitve s strani izdajatelja računov (63. člen in 67. člen ZDDV-1). Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa.

15. Zato sodišče zavrača tožnikove trditve, da so v konkretni zadevi izpolnjeni pogoji za odbitek vstopnega DDV s tem, ko ima tožnik račune. Zgolj računi in njihovo plačilo še ne izkazujeta resničnost opravljenih storitev. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (C-342/87) v zadevi Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru. Tožnik v postopku ni izkazal, da bi storitve, zaračunane z navedenimi računi, res opravil izdajatelj računov. Pri tem ne zadošča ugotovitev, da so bile storitve opravljene, na kar se sklicuje tožnik, ki navaja, da je storitve po navedenih računih zaračunal naprej, saj je treba dokazati, da je storitve opravil prav izdajatelj računov. Ni vseeno kdo dejansko tožniku opravi določeno storitev. Subjekt, ki bi opravil tožniku storitev, bi bila lahko npr. tudi oseba, ki ni davčni zavezanec za DDV. Sodišče zavrača kot brezpredmetno tožnikovo sklicevanje, da je Davčna uprava RS šele v letu 2008 objavila gradivo glede poslovanja z „neplačujočimi gospodarskimi subjekti“. Izpodbijana odločba je bila namreč izdana ob upoštevanju relevantnega in v času izpodbijane odločbe veljavnega predpisa (63. člen in 67. člen ZDDV-1), pri tem pa je tudi pravilno sklicevanje davčnega organa na sodbo Sodišča EU, ki pomeni razlago predpisa, ki je veljal v relevantnem obdobju. Neutemeljeno pa je pri tem sklicevanje tožnika, da pravico do odbitka vstopnega DDV lahko zavrne (le) nacionalno sodišče in ne davčni organ.

16. Ob okoliščinah, ki so pojasnjene in izhajajo iz navzkrižne kontrole pri družbi A. d.o.o., ki je izdala sporne račune, ni bilo nobenih realnih pogojev, da storitve opravi, zato gre tudi po mnenju sodišča za navidezne in fiktivne račune, iz katerih tožnik pravice do odbitka vstopnega DDV ne more uveljavljati. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje. Šesto direktivo je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni DDV, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Enako tudi praksa VS RS (opr. št. X Ips 194/2010 z dne 19. 5. 2011, opr. št. X Ips 347/2010 z dne 14. 4. 2010). Posledično je pravilna tudi odločitev davčnega organa, da je tožnik dolžan plačati od davčne osnove, ki jo je za leto 2007 ugotovil davčni organ, davek od dohodka pravih oseb v znesku 12.2001,36 EUR z obrestmi v višini 104,06 EUR ter razliko akontacije davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 5. 2008 v znesku 5.083,50 EUR in pripadajoče obresti v višini 43,44 EUR.

17. Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru odločil pravilno in zakonito, zaradi česar je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. ZUS-1.