Jedro

Obtoženca naj bi bila del združbe, katera naj bi se že dalj časa ukvarjala s prevozom izjemno velikih količin heroina (po obtožnici preko 345 kg) preko Slovenije v različne evropske države, kar že samo po sebi nedvomno napotuje na sklep o realni nevarnosti ponovitve takšnih kaznivih dejanj ter je zato odrejen in podaljšan pripor nujno potreben zaradi varnosti ljudi.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obeh obtožencev se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je senat sodišča prve stopnje ob preizkusu pripornih razlogov po dveh mesecih zoper obtožena A.H. in I.V. podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. točki I. odstavka 201. člena ZKP.

Zoper navedeni sklep so se pritožili zagovorniki obeh obtožencev in sicer zagovornik obtoženega Vodnika smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zagovorniki obtoženega H. pa iz "vseh pritožbenih razlogov" ter predlagali razveljavitev izpodbijanega sklepa ali odreditev hišnega pripora (zagovornik obtoženega V.), oziroma naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da obtožencu pripor odpravi (zagovorniki obtoženega A.H.).

Višji državni tožilec iz Ljubljane je predlagal zavrnitev obeh pritožb. Pritožbi nista utemeljeni.

Nobenih pomislekov ne vzbujajo ugotovitve sodišča prve stopnje glede obstoja utemeljenosti suma, da naj bi oba obtoženca storila vseh devet očitanih kaznivih dejanj po I. in II. odstavku 196. člena KZ, opisanih v modificirani obtožnici z dne 15.10.1999 (list. št. 5793 - 5795). Za takšno svojo ugotovitev je senat sodišča prve stopnje navedel razloge ter se pri tem skliceval na taksativno naštete dokaze, istočasno pa poudaril, da je bila utemeljenost suma ugotovljeno tudi z odločbami Vrhovnega sodišča RS v zvezi z vloženimi zahtevami za varstvo zakonitosti. S takšnimi ugotovitvami se sicer zagovornik obtoženega V. ne strinja, saj obratno meni, da je prav iz vseh zapisnikov in listin v spisu jasno, da je prišlo do zelo pomembnih sprememb, ki kažejo na vprašljivost celotnega kazenskega postopka (in s tem utemeljenosti suma), ker pa svojih trditev pritožnik ni z ničemer konkretiziral, jih v tem pritožbenem postopku tudi ni mogoče preizkusiti.

Po oceni pritožbenega sodišča je senat sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi navedel konkretne okoliščine, ki utemeljujejo obstoj pripornega razloga po 3. točki I. odstavka 201. člena ZKP za oba obtoženca, ki naj bi bila del združbe, katera naj bi se že dalj časa ukvarjala s prevozom izjemno velikih količin heroina (po obtožnici preko 345 kg) preko Slovenije v različne evropske države, kar že samo po sebi nedvomno napotuje na sklep o realni nevarnosti ponovitve takšnih kaznivih dejanj ter je zato odrejen in podaljšan pripor nujno potreben zaradi varnosti ljudi. V zvezi s tem je zmotna trditev zagovornika obtoženega V., da v kazenskem spisu ni podatkov o zatrjevani organizacijski vlogi njegovega klienta, saj je med drugim razvidna tudi iz vsebine zagovorov obtoženih J.Š. in I. S. ter okoliščinami v zvezi z zasegom heroina priči M. v Angliji, kamor naj bi ga poslal prav obtoženi V.. Izpodbijani sklep tudi v ničemer ne prejudicira celotne kazenske zadeve, saj obstoj pripornega razloga gradi na ugotovljenem utemeljenem sumu za storitev več kaznivih dejanj, za katere je zagrožena zelo visoka prostostna kazen (kazen zapora najmanj treh let) in je zato nesmiselna trditev zagovornikov obtoženega H., da je pripor podaljševan zgolj zaradi odmevnosti te kazenske zadeve. Ker je bil v obravnavani zadevi pripor podaljšan na podlagi II. odstavka 207. člena ZKP, po kateri mora senat po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor, senat nima pristojnosti vnaprej ocenjevati, za kakšen čas pripor podaljšuje, saj ga je ob obstoju zakonskih razlogov mogoče v vsakem trenutku odpraviti ali nadomestiti z drugim ukrepom.

Glede na povedano je senat sodišča druge stopnje zato obe pritožbi zagovornikov obtoženih H. in V. zavrnil kot neutemeljeni.