Jedro

Za priznanje dejanskih stroškov zastopanja predložitev potrdila o njihovem plačilu ni potrebno. Zadostuje, da je bila storitev dejansko opravljena in zaračunana, plačilo opravljene storitve pa je stvar notranjega razmerja med stranko in njenim pooblaščencem.

Z zahtevo, da se preveri skladnost stroškov z odvetniško tarifo, je določeno, koliko največ lahko znašajo priglašeni stroški in s tem njihova zgornja meja, ni pa ovire za to, da so priglašeni stroški nižji od tistih, ki jih odloča tarifa.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT 42153-286/2013 08-150-2-01 z dne 28. 8. 2013 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zahtevek tožeče stranke za vračilo stroškov postopka za pritožbo zoper odločbo o odmeri dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnil ter ugotovil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik v pritožbi zoper odločbo o odmeri dohodnine za leto 2008 z dne 21. 8. 2009 priglasil stroške postopka po stroškovniku v skupnem znesku 196,64 EUR ter da je stroške prijavil po odvetniški tarifi, ki je prenehala veljati 1. 1. 2008 zaradi uveljavitve Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Tožnik je naknadno, po izdaji odločbe, s katero je bilo odločeno o pritožbi (št. 42153-286/2009-08151-06 z dne 28. 9. 2009), predložil račun št. 261/2009 z dne 2. 10. 2009, iz katerega so razvidni stroški zastopanja v skupnem znesku 609,00 EUR. Ker davčni organ ni mogel ugotoviti višine stroškov, ki so tožniku v zvezi s pritožbo dejansko nastali, je tožnika pozval, da vlogo za povračilo stroškov dopolni s potrdilom o plačilu, iz katerega bo razvidno, da je bil račun za stroške, ki ga je predložil tožnik, tudi dejansko plačan. Tožnik je vabilo prejel, vendar zahtevanih dokazil ni dostavil. Zato je davčni organ na podlagi določb 116. in 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), 79. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), 27. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) ter 2. in 11. člena ZOdvT odločil tako, kot izhaja iz izreka sklepa.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih se v načelu strinja s tožnikom, da je za priznanje stroškov postopka dovolj, da so priglašeni, nakar se določi le še njihova višina ob upoštevanju ZOdvT in postavljenega zahtevka. Vendar pa je v konkretnem primeru tožnik s tem, ko je v dopolnitvi zahtevka navedel drugačno višino stroškov od priglašene, sprožil ugotovitveni postopek, v tem postopku pa je davčni organ po presoji organa druge stopnje utemeljeno prišel do zaključka, da tožnik ni izkazal dejanskih stroškov postopka in je zato zahtevo zavrnil. Davčni organ namreč stroške lahko prizna v skrajšanem postopku le v primeru, ko ne dvomi v njihov obstoj oziroma njihov nastanek. Čim pa izvede ugotovitveni postopek, mora ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev. In ker v konkretnem primeru dokazilo o plačilu računa ni bilo predloženo, davčni organ z ozirom na 27. člen Pravilnika, po katerem se lahko povrnejo le dejanski stroški zastopanja, ni mogel odločiti ugodno za tožnika in mu priznati priglašenih stroškov.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo odločbe (pravilno: sklepa) ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je pritožbo zoper odmerno odločbo vložila pooblaščenka – odvetniška družba ter da je pooblaščenka pravočasno priglasila stroške postopka in zahtevala njihovo povrnitev. V skladu s 27. členom Pravilnika se v takšnem primeru odmerijo stroški po odvetniški tarifi. Da so ti stroški dejansko nastali, je razvidno iz računa, ki ga je tožnik predložil davčnemu organu na njegovo zahtevo. Račun izkazuje dolžniško-upniško razmerje med tožnikom in pooblaščenko ter višino stroškov, ki je nastala tožniku v zvezi s pritožbo. Kdaj in kako je tožnik plačal račun, ni pomembno. Že račun kot tak v zadostni meri izkazuje, da so tožniku nastali dejanski stroški v višini 609,00 EUR. Zahteva za predložitev potrdila o plačilu storitve je zato neutemeljena, saj 27. člen Pravilnika določa, kako se odmerijo stroški za pooblaščence, ki so odvetniki. Da so bili stroški dejanski, je tožnik dokazal z računom. Z ozirom na določbe Pravilnika davčni organ do predložitve omenjenega potrdila ni bil upravičen. Z ozirom na določbe 144. člena ZUP pa tudi niso obstajali pogoji za poseben ugotovitveni postopek. Izpodbijana odločba (pravilno: sklep) pa je po mnenju tožnika nezakonit tudi zato, ker so razlogi nepopolni. Prvostopni organ ne pojasni, zakaj kljub predloženemu računu ni mogel ugotoviti višine stroškov in zakaj predloženega računa ni upošteval. Tega tudi ne pojasni drugostopni organ. Dejstvo, da tožnik na zahtevo za predložitev potrdila o plačilu računa ni odreagiral, takšnega ravnanja ne opravičuje, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče se strinja s tožnikom, da za priznanje dejanskih stroškov zastopanja predložitev potrdila o njihovem plačilu ni potrebno. Zadostuje, da je bila storitev dejansko opravljena (v konkretnem primeru: pritožba vložena) in zaračunana, medtem ko je plačilo opravljene storitve stvar notranjega razmerja med stranko in njenim pooblaščencem. Zato za zahtevano predložitev potrdila o plačilu računa ter posledično za zavrnitev zahtevka tožeče stranke za vračilo stroškov postopka iz tega razloga po presoji sodišča ni pravne in tudi ne dejanske podlage.

Pač pa iz spisov kot nesporno sledi, da je tožnik v pritožbi zoper odločbo o odmeri dohodnine za leto 2008 z dne 21. 8. 2009 priglasil stroške postopka v skupnem znesku 196,64 EUR ter da je račun št. 261/2009 z dne 2. 10. 2009 za stroške zastopanja v skupnem znesku 609,00 EUR predložil naknadno, po izdaji odločbe, s katero je bilo odločeno o pritožbi. Višje stroške od tistih, ki jih je priglasil v pritožbi, je torej tožnik uveljavljal izven roka, ki ga izrecno določa 116. člen ZUP in po katerem mora stranka zahtevati povrnitev stroškov do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povrnitve stroškov. To pa po presoji sodišča pomeni, da tožnik do višjih stroškov, ki izhajajo iz računa, ni upravičen, obenem pa ni razloga za to, da bi ne dobil povrnjenih stroškov, ki jih je priglasil v pritožbi. Sprememba ZOdvT v konkretnem primeru na odločitev ne vpliva. Uradna oseba mora sicer v skladu s 27. členom Pravilnika res preveriti, ali so priglašeni stroški v skladu z odvetniško tarifo, vendar le v smislu nadaljnjih določb istega člena, po katerih se povrnejo dejanski stroški zastopanja v višini, kot jo določa odvetniška tarifa; če so priglašeni višji stroški ali stroški, ki niso nastali, jih uradna oseba ustrezno zniža. Z zahtevo, da se preveri skladnost stroškov z odvetniško tarifo, je torej določeno, koliko največ lahko znašajo priglašeni stroški in s tem njihova zgornja meja, ni pa ovire za to, da so priglašeni stroški nižji od tistih, ki jih določa tarifa (tako kot ni ovire za to, da se stroški zastopanja v postopku ne priglasijo).

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani sklep zaradi kršitve pravil postopka (ZUP) in materialnih določb ZDavP-2 oziroma Pravilnika na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da o zahtevku za povračilo stroškov postopka ponovno odloči. Pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

O stroških postopka je, ob upoštevanju DDV, odločeno na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).