Jedro

Glede na opisano vsebino predmetne izvršilne zadeve sodišče sledi stališču tožene stranke, da tožnik v tej zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh. Sodišče se v celoti strinja s stališčem tožene stranke, da je šlo pri obveznosti po navedeni pravdni sodbi za nadomestno izpolnitev na način sklenitve najemne pogodbe. Prav tako se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je terjatev, ki jo tožnik kot upnik izterjuje v predmetni izvršilni zadevi, že zastarala, pri čemer je tožena stranka to s pravilnimi argumenti ustrezno obrazložila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 1246/2018 z dne 1. 8. 2018, odločila, da se prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) A.A., v tem upravnem sporu tožnika, zavrne kot neutemeljena. Odločitev je utemeljila na ugotovitvi, da je prosilec 17. 7. 2018 vložil prošnjo za dodelitev BPP, v kateri je navedel, da zaproša za BPP v obliki pravnega nasveta in vložitve (sestave) pritožbe zoper sklep z dne 27. 6. 2018. Tožena stranka je z vpogledom v spis ugotovila, da prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP zaradi sestave in vložitve pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Celju, št. I 710/2017 z dne 27. 6. 2018. Iz listin predmetnega spisa ter listin iz spisov št. Bpp 480/2017 in Bpp 840/2017 izhajajo prosilčeve navedbe, da je bilo (v pravdni zadevi) toženi stranki v sodbi, št. P 38/2002 z dne 4. 9. 2003, naloženo, da je dolžna tožniku omogočiti vselitev v prejšnje zakonito zasedeno stanovanje na naslovu ... Laško, kot uporabniku in mu povrniti nastale pravdne stroške. Tožnik v prošnji navaja, da tožena stranka svoje obveznosti po navedeni sodbi ni izpolnila, zaradi česar je vložil predlog za izvršbo. Organ za BPP Okrožnega sodišča v Celju ocenjuje, da je bila sodba Okrajnega sodišča v Celju, št. P 38/2002 z dne 4. 9. 2003, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, št. Cp 1748/2003 z dne 24. 3. 2005, že realizirana, in sicer s tem, ko je Ministrstvo za obrambo 3. 1. 2006 s tožnikom sklenilo najemno pogodbo za stanovanje v Rimskih Toplicah, s čimer je bila opravljena t. i. nadomestna izpolnitev. Takšna ugotovitev izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Celju, št. I Ip 197/2015 z dne 5. 7. 2017, ko to sodišče ugotavlja, da je bila sodba št. P 38/2002 že realizirana. Tožena stranka pa še ugotavlja, da dejstvo, da tožnik zoper navedeno ministrstvo nikoli prej ni vložil predloga za izvršbo za realizacijo sodbe št. P 38/2002, ampak je to storil šele v letu 2017, dodatno izkazuje realizacijo te sodbe s sklenitvijo najemne pogodbe iz leta 2006. Iz teh razlogov je tožena stranka zaključila, da prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh s pritožbo zoper navedeni sklep z dne 27. 6. 2018 v izvršilni zadevi št. I 710/2017, pri čemer je upoštevati tudi, da je terjatev, ki jo upnik izterjuje v predmetnem izvršilnem postopku, že zastarala, kar ugotavlja tudi izvršilno sodišče v sklepu z dne 27. 6. 2018. Sodba št. P 38/2002 z dne 4. 9. 2003, ki v predmetni zadevi predstavlja izvršilni naslov, je namreč postala pravnomočna 24. 3. 2005 in se je tako desetletni zastaralni rok za uveljavitev terjatve, določen v 256. členu Obligacijskega zakonika, že iztekel. Iz teh razlogov je tožena stranka zaključila, da prosilec ni upravičen do dodelitve BPP, zato je njegovo prošnjo zavrnila.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje, da je po njegovi oceni ob izpolnjevanju subjektivnih pogojev v zanj tako pomembni zadevi sam po sebi upravičen do dodelitve BPP. Navaja, da ni mogoče z gotovostjo trditi, da zadeva nima verjetnih izgledov za uspeh. Takšno stališče ima tudi odvetnik B.B., ki je podal strokovno pravno mnenje, da je vloženi predlog za izvršbo smiseln in da ima zadeva verjetne izglede za uspeh. Če si je tožena stranka sedaj premislila (predhodno je namreč tožniku dodelila BPP), nasprotuje sama sebi, pa tudi strokovnemu mnenju odvetnika, pri čemer bi morala toženka po stališču tožnika pred sprejemom odločitve ponovno pridobiti mnenje odvetnika B.B.. Ker je zadeva obširna in kompleksna, je nedopustno, da tožnik svoje pravice ne more uveljaviti brez strokovne pomoči. Nadalje navaja, da tožena stranka v 7. točki obrazložitve izpodbijane odločbe zmotno povzema določene okoliščine, ki se nanašajo na sklenitev predmetne najemne pogodbe. Prav tako je po zatrjevanju tožnika zmotna ugotovitev tožene stranke v točki 8 obrazložitve izpodbijane odločbe, da je bila sodba, št. P 38/2002 z dne 4. 9. 2003, v zvezi s sodbo Višjega sodišča, št. Cp 1748/2003 z dne 24. 3. 2005, že realizirana. Pri tem pojasnjuje, da sta stanovanji v Laškem in Rimskih Toplicah po značilnostih in lokaciji bistveno različni, zakonsko gledano pa ne obstoji noben avtomatizem, po katerem bi se sklenitev najemnega razmerja štela kot nadomestna izpolnitev in za to tudi ne obstoji noben dokaz. Nadalje tožnik pojasnjuje elemente nadomestne izpolnitve, kot izhajajo iz Obligacijskega zakonika, ki v konkretnem primeru po njegovem stališču niso podani. Tožnik zatrjuje tudi, da se tožena stranka ni opredelila do listine Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, ki je del sodnega spisa I 710/2017 in je bistvena za ugotavljanje domnevne že izpolnjene nadomestne izpolnitve, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita. Tožnik oporeka ugotovitvi tožene stranke, da nikoli prej ni uveljavljal pravice do sočasne izpraznitve stanovanja v Rimskih Toplicah in hkrati vselitve na naslov v Laškem. V zvezi s tem navaja, da to nikoli ni bila njegova dolžnost, ampak dolžnost nasprotne stranke. Neresnična je navedba tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je svojo pravico do vselitve na naslov v Laškem uveljavljal šele v letu 2017, ker je pravico do izpolnitve obveznosti nasprotne stranke uveljavljal že v ugovoru zoper sklep v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Celju, ki teče pod opr. št. In 229/2010, dne 16. 9. 2010. Po navedbah tožnika je sklicevanje tožene stranke na sodbo Višjega sodišča v Celju, št. I Ip 197/2015 z dne 5. 7. 2017, najmanj sprevrženo, ker je pritožbo, o kateri je pritožbeno sodišče nato odločilo, pisal sam tožnik, saj mu ni bila zagotovljena z Ustavo Republike Slovenije zajamčena pravica do BPP. Višje sodišče je prišlo do take zmotne ocene (da je bila sodba št. P 38/2002 že realizirana) brez izvajanja dokazov, poleg tega to pritožbeno sodišče v predmetu, o katerem je presojalo, sploh ni bilo poklicano, da o tem presoja. Nepopolna in zavajajoča ugotovitev tožene stranke je sklicevanje tožene stranke, da je bil tožnik po sodbi P 167/96 dolžan izprazniti stanovanje v Rimskih Toplicah. Po stališču tožnika je skrajno neetično, da se dosledno spoštuje pravo, ko oblast socialno ogroženega posameznika zaradi nekaj prepozno (a vendar) plačanih najemnin vrže na cesto, ista oblast pa v spregi s sodstvom ni pripravljena dosledno spoštovati pravnih zakonitosti iz sodbe P 38/2002. Tožnik oporeka tudi ugotovitvi tožene stranke, da je zadeva zastarala, ker je izvršitev sodbe P 38/2002 prekinil upnik izvršilnega postopka In 229/2010 z vložitvijo zahteve za izpraznitev in izročitev predmeta, ki je hkrati tudi predmet domnevno zastaranega postopka. Prav tako je sam tožnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi v izvršilnem postopku In 229/2010 uveljavljal to pravico do izpolnitve obveznosti navedenega ministrstva. Nadalje je to pravico uveljavljal tekom pritoževanja zoper zavrnitev naknadnega ugovora po izteku roka v letu 2014. Tožnik sodišče poziva, da končno enkrat skrbno preuči podane navedbe in predlagane dokaze ter da prekine z orkestriranim oblastnim ravnanjem celjskih sodišč v spregi z državnim odvetništvom. Tožnik sodišču predlaga, da po izvedenih dokazih (zaslišanju odvetnika B.B., tožnika in predstavnika Ministrstva za obrambo ter branju listinskih dokazov), torej smiselno po opravljeni glavni obravnavi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži dolžnost povrnitve stroškov postopka. Tožnik še predlaga oprostitev plačila sodne takse.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

4. Tožba ni utemeljena.

5. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

6. Po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) se BPP dodeli, če prosilec izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Navedeni pogoji se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj) ter na zadevo, za katero prosi za BPP (objektivni pogoj). Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Glede finančnega pogoja 13. člen ZBPP določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. V zvezi z objektivnim pogojem pa 24. člen ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Tožena stranka meni, da v konkretnem primeru slednji pogoj ni izpolnjen, saj prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh.

7. Predmet presoje v predmetnem upravnem sporu je izpodbijana odločba tožene stranke, ki se nanaša na sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Celju, št. I 710/2017 z dne 27. 6. 2018. S tem sklepom je sodišče v izvršilni zadevi, v kateri nastopa tožnik v vlogi upnika, dolžnik pa je Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, ugovoru dolžnika ugodilo in sklep o izvršbi, št. I 710/2017 z dne 30. 8. 2017, razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo. Izvršilno sodišče je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je terjatev, ki jo je upnik (tožnik) izterjeval v predmetnem izvršilnem postopku, zastarala, pri čemer ni prišlo do pretrganja zastaranja, kar je sodišče v tem sklepu izčrpno obrazložilo. Poleg tega je izvršilno sodišče ugotovilo, da je tožnikova terjatev po sodbi Okrajnega sodišča v Celju, št. P 38/2002 z dne 4. 9. 2003, prenehala z nadomestno izpolnitvijo. Organ za BPP Okrožnega sodišča v Celju je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel smiselno identične razloge, ki jih je še dodatno podkrepil z argumenti, opisanimi v točki 1 obrazložitve te sodbe.

8. Glede na opisano vsebino predmetne izvršilne zadeve sodišče sledi stališču tožene stranke, da tožnik v tej zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh. Sodišče se v celoti strinja s stališčem tožene stranke, da je šlo pri obveznosti po navedeni pravdni sodbi za nadomestno izpolnitev na način sklenitve najemne pogodbe dne 3. 1. 2006 (ki je bila odpovedana zaradi prosilčevega neplačevanja najemnine in drugih stroškov, povezanih s stanovanjem). Kot pravilno ugotavlja tožena stranka, takšno ugotovitev potrjuje sklep Višjega sodišča v Celju, št. I Ip 197/2017 z dne 5. 7. 2017, ki se nanaša na izpraznitev in izročitev nepremičnine in izterjavo 362,84 EUR s pp, ko pritožbeno sodišče v pravnomočni odločbi ugotavlja, da je že na podlagi nespornih dejstev mogoče zaključiti, da je bila dolžnikova pravica, torej pravica tožnika, iz sodbe iz leta 2003 oziroma 2005 s sklenjeno najemno pogodbo že realizirana oziroma da je upnik (Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo), dokazal, da je svojo vzajemno obveznost dolžniku izpolnil na drug način (s ponudbo in sklenitvijo najemne pogodbe za stanovanje na naslovu ..., Rimske Toplice), dolžnik pa se je s tem strinjal (283. člen Obligacijskega zakonika). Prav tako se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je terjatev, ki jo tožnik kot upnik izterjuje v predmetni izvršilni zadevi, že zastarala, pri čemer je tožena stranka to s pravilnimi argumenti ustrezno obrazložila.

9. Na presojo zakonitosti odločitve organa za BPP o zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP ne vplivajo tožbene navedbe. Sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka med drugim oprla na sodbo Višjega sodišča v Celju, kar tožnik ocenjuje kot sprevrženo. Ker gre za pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča, takšne tožnikove navedbe niso sprejemljive. Glede na ugotovitve tega sodišča v drugostopenjski odločbi, sodišče kot neutemeljene zavrača navedbe tožnika v delu izpodbijanja okoliščin, ki se nanašajo na nadomestno izpolnitev in izostanek opredelitve tožene stranke do ene od listin, ki je po tožnikovem zatrjevanju bistvena za ugotavljanje nadomestne izpolnitve. Prav tako sodišče ne sledi tožbenemu ugovoru, ki izpodbija toženkino ugotovljeno zastaranje tožnikove terjatve, ker je dejstvo, da je tožnik na podlagi sodbe iz leta 2003 prvič vložil predlog za izvršbo šele leta 2017, ob zakonsko nespornem zastaralnem roku in ugotovitvi, da v tej izvršilni zadevi ni prišlo do pretrganja zastaranja.

10. Glede na zgoraj opisane razloge takšni tožbeni ugovori na samo odločitev o dodelitvi BPP ne vplivajo, saj ni izpolnjen zgoraj navedeni zakonski pogoj za dodelitev BPP tožniku. Tako je po presoji sodišča zaključek tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZBPP, torej, da niso izkazani verjetni izgledi za uspeh v predmetni izvršilni zadevi, pravilen.

11. Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Tožnik je sicer s predlogi za izvedbo dokazov smiselno predlagal opravo glavne obravnave, vendar ni z ničemer zadostno utemeljil in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba predlaganih dokazov (zaslišanje odvetnika B.B., tožnika in predstavnika Ministrstva za obrambo ter branje listinskih dokazov) pripeljala do drugačne odločitve, pri tem pa ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov, zato je sodišče odločilo na seji senata. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije namreč izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi, št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji. Na navedeni podlagi je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

12. Sodišče o predlogu za taksno oprostitev ni odločalo, ker se v postopkih odločanja o BPP v skladu z 10. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodna taksa ne plača. K točki II izreka:

13. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.