Jedro

V skladu z določbo drugega odstavka 22. člena ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Da taka ureditev ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, je potrdilo tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1 (v nadaljevanju ZUS-1) kot nedovoljeni zavrglo tožnikovi pritožbi, vloženi zoper sklepa istega sodišča II U 269/2018-14K z dne 26. 7. 2021 in II U 269/2018-17K z dne 31. 8. 2021. 2. Zoper navedeni sklep je tožnik (v nadaljevanju pritožnik) ponovno sam vložil pritožbo.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu z navedeno določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.1 Da taka ureditev ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, je potrdilo tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008.2

5. Pritožnik je bil z zahtevano kvalifikacijo za vložitev pritožbe in s posledicami njene neizpolnitve, tj. z zavrženjem pritožbe, seznanjen v pravnem pouku izpodbijanega sklepa, kot tudi v dopisu z dne 3. 9. 2021 (red. št. 18K), s katerim ga je sodišče prve stopnje pozvalo k predložitvi potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Kljub temu je pritožbo vložil sam, v njej pa ni zatrjeval niti izkazal, da ima opravljen zahtevani izpit. Prav nasprotno, ob pavšalnem sklicevanju na več določb Ustave je izrecno vztrajal pri samostojni vložitvi obravnavane pritožbe. Vrhovno sodišče ga glede na navedeno ni ponovno pozivalo, naj izkaže izpolnjevanje v drugem odstavku 22. člena ZUS-1 zahtevanega pogoja.

6. Ker je torej pritožbo vložila oseba, ki zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti te pravice nima, pritožba ni dovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 7. O zadevi je odločal sodnik posameznik na podlagi prvega odstavka 366. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Npr. zadeve Vrhovnega sodišča I Up 38/2009, I Up 575/2011, I Up 316/2014, I Up 57/2015, I Up 101/2015, I Up 122/2015 in druge. 2 V navedeni odločbi je Ustavno sodišče ugotovilo, da obvezno pravno zastopanje v pritožbenem postopku, kot ga določa drugi odstavek 22. člena ZUS-1, ni v neskladju s 25. členom Ustave, saj tako zastopanje ne pomeni, da stranki pravno sredstvo ni zagotovljeno, ampak pomeni določitev načina izvrševanja ustavne pravice do pritožbe (drugi odstavek 15. člena Ustave), ki mu, glede na cilje, ki jih zasleduje, ni mogoče očitati nerazumnosti (12. in 13. točka obrazložitve).