Jedro

Tožnik je Azilni dom zapustil, še preden je pristojni organ z njim opravil osebni razgovor in ga tako podrobneje povprašal glede vseh dejstev in okoliščin in je tako pristojnemu organu onemogočil, da bi preveril dejstva, ki jih je tožnik navajal ob podaji prošnje, ter da bi ugotovil popolno dejansko stanje. Brez osebnega razgovora odločbe ni mogoče izdati. Navedbe tožnika in njegova dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno na območje Centra za tujce, ponovno samovoljno zapustil Azilni dom, pri čemer je treba upoštevati tudi to, da čeprav je avtomobil, v katerem se je peljal prosilec, ustavila slovenska policija in tujca napotila nazaj v notranjost države, opozorilo ni zaleglo, saj je bil tožnik kljub temu kasneje prijet s strani italijanske policije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala na prostore in območje Centra za tujce zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil (točka 1 izreka). Hkrati je odločila, da bo tožnik pridržan od 3. 9. 2020 od 23.55 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 3. 12. 2020 do 23.55 z možnostjo podaljšanja za en mesec (točka 2 izreka).

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik 31. 8. 2020 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Glede razlogov, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, je dejal, da je iz Bangladeša zbežal zaradi političnih težav. Iz depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe Nova Gorica z dne 3. 9. 2020 izhaja, da je bil tožnik istega dne skupaj s še tremi državljani Bangladeša zaustavljen v vozilu, ki ga je vozil slovenski državljan na območju omenjene policijske postaje na predelu Rožne doline v občini Nova Gorica. Po opravljenem postopku so bili tujci napoteni v notranjost države. Tujci napotitve niso upoštevali, saj so bili istega dne prijeti s strani italijanskih varnostnih organov, ko so nedovoljeno prestopili državno mejo med Italijo in Slovenijo. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik aktiven prosilec za mednarodno zaščito, saj je posedoval veljavno izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, na kateri je bilo navedeno, da je nastanjen v Azilnem domu v Ljubljani. Dne 3. 9. 2020 je bil seznanjen z ukrepom omejitve gibanja na podlagi 2. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Dne 31. 8. 2020 je bil opozorjen, da mu bo v primeru ugotovitve izrazite begosumnosti izrečen ukrep omejitve gibanja. Povedal je, da je do Nove Gorice odšel s taksijem ter da je že prej načrtoval, da bo odšel v Italijo, zato je tudi plačal tihotapcu nekaj denarja. Ko so ga v Sloveniji prijeli policisti, je zaprosil za mednarodno zaščito. Razmišljal je, da bi ostal v Sloveniji, vendar je nanj pritiskal tihotapec, zato se je odločil, da gre v Italijo. Če ne bi šel, bi tihotapec vzel njegovih 2.000,00 EUR. Priznal je, da v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga tu ne bi prijela policija.

3. Tožena stranka je presodila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, kot to določa 2. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ob podaji prošnje je tožnik eksplicitno izjavil, da bo v Republiki Sloveniji počakal do odločitve pristojnega organa in da države pred odločitvijo ne bo zapustil. Kljub temu ter kljub izrecnemu opozorilo, da mu bo v primeru ocene, da je begosumen, gibanje omejeno, je tožnik po podaji prošnje Republiko Slovenijo samovoljno zapustil. To je storil zgolj tri dni po tem, ko je podal prošnjo za mednarodno zaščito. Zaradi tega razloga s tožnikom ne bi mogel biti opravljen osebni razgovor, ki je bil razpisan za 22. 9. 2020, če ga ne bi prijeli italijanski varnostni organi in ga vrnili v Slovenijo. V postopku mednarodne zaščite je pomembno, da ima pristojni organ možnost vse razloge, ki jih je prosilec v postopku mednarodne zaščite navajal, tudi preveriti in podrobno razdelati, da ugotovi resnično in točno dejansko stanje, saj je le to izrednega pomena v postopku odločanja o podeljevanju mednarodne zaščite. Tožnik je Azilni dom zapustil, še preden je pristojni organ z njim opravil osebni razgovor in ga tako podrobneje povprašal glede vseh dejstev in okoliščin in je tako pristojnemu organu onemogočil, da bi preveril dejstva, ki jih je tožnik navajal ob podaji prošnje, ter da bi ugotovil popolno dejansko stanje. Tožnikove navedbe je potrebno podrobneje razjasniti in razdelati ter preveriti predvsem, za kakšne politične težave gre ter kaj je z lažno prijavo, ki naj bi jo proti njemu podala policija. Brez osebnega razgovora odločbe ni mogoče izdati.

4. Navedbe tožnika in njegova dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno na območje Centra za tujce, ponovno samovoljno zapustil Azilni dom in še drugič onemogočil zaključek postopka mednarodne zaščite. Priznal je, da je zavestno odšel v Italijo ter samovoljno zapustil Azilni dom. Čeprav je avtomobil, v katerem se je peljal prosilec, ustavila slovenska policija in tujca napotila nazaj v notranjost države, opozorilo ni zaleglo, saj je bil tožnik kljub temu kasneje prijet s strani italijanske policije. Ker je Azilni dom zapustil pred izvedbo osebnega razgovora, tožena stranka ugotavlja, da bo le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji.

5. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka pojasnjuje, zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce in ne v Azilnem domu. Med drugim navaja, da se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje Azilnega doma le-tega samovoljno zapustila.

6. Tožnik v tožbi in pripravljalni vlogi navaja, da je bila njegova volja počakati v Sloveniji na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, vendar ga je na drugačno odločitev prisilil tihotapec iz Bosne in Hercegovine in sicer Pakistanec, ki ga je prepričeval, naj Slovenijo zapusti in odide v Italijo, kajti sicer mu bo vzel denar v višini 2.000,00 EUR, ki ga ima on in še ostali trije prosilci iz Bangladeša deponiranega v neki trgovini v Grčiji. Šlo je dejansko za izsiljevanje tožnika s strani tihotapca. V italijanskem delu Gorice so bili prijeti s strani italijanskih varnostnih organov. Sedaj mu je žal, da je sprejel tako odločitev in ima namen počakati na odločitev o vloženi prošnji za mednarodno zaščito. Če tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji in na Hrvaškem, še ne pomeni, da je begosumen. Pri izrečenem ukrepu gre za poseg v osebno svobodo, ki ga je možno izreči le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. To pomeni, da morajo biti za tak poseg izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera. Ukrep omejitve gibanja na Center za tujce se lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni mogoče učinkovito izvesti, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. Nevarnost pobega mora biti znatna. V konkretnem primeru ne moremo govoriti o veliki nevarnosti pobega, saj je tožnik enostavno odšel s taksijem v Novo Gorico, nato pa se peš sprehodil skozi mesto in prišel v stari del Gorice. Svojega odhoda sploh ni prikrival in mu je bilo vseeno tudi, če se ga vrne s strani italijanskih varnostnih organov nazaj v Slovenijo. Velika nevarnost pobega bi bila, če bi italijansko mejo prečkal na skrivaj, skozi gozdove. Poleg tega tožena stranka ni zadostno obrazložila, zakaj ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma. Tožnik je dne 3. 9. 2020 na zapisnik natančno povedal vse, kar se je tega dne dogajalo, resnice ni prikrival, pri čemer ponovno poudarja, da ga je tihotapec izsiljeval in ni bila njegova volja, da zapusti Slovenijo. Poleg tega ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce ustreza odvzemu prostosti. Iz sodbe Sodišča EU št. C 528/15 izhaja, da pomeni pridržanje prosilca resen poseg v njegovo pravico do svobode, določeno spoštovanje strogih jamstev in sicer obstoja pravne podlage, jasnosti, predvidljivosti, dostopnosti in zaščite pred samovoljnim ravnanjem. Na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III izhaja, da mora biti ukrep sorazmeren. Če pa tožnik beži iz svoje izvorne države, ker je preganjan, potem tak ukrep ni sorazmeren. V konkretni zadevi tožena stranka sicer navaja opravičljivo dejstvo, na katerem je tožnik utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito in katerega ima namen toženka ugotavljati na osebnem razgovoru (politične težave in težave s policijo, težko družinsko situacijo zaradi revščine), vendar običajno tožena stranka na osebnem razgovoru konkretno navedena dejstva ugotavlja zgolj površno in pavšalno odloči, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrne. Sedaj pa se sklicuje prav na nujnost opravljanja osebnega razgovora. Pravi cilj tožene stranke je zgolj ta, da tožniku odvzame svobodo. Poleg tega v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 ni nujno, da tožena stranka vsakič znova in to ne glede na to, da niso podani kumulativno vsi trije pogoji iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, saj beseda „lahko“ pomeni tudi, da tožena stranka tega ukrepa ne odredi.

7. Nadalje tožnik v tožbi podrobneje opisuje razmere v Centru za tujce. Navaja prezasedenost prostorov in da iz bivalnega kontejnerja nima izhoda na svež zrak niti za eno uro na dan. Ob prihodu v Center za tujce se mu odvzame dokumente in prtljago in lahko obdrži le osebne predmete. Poleg tega ga je strah, da se bo nalezel novega korona virusa Covid-19. V zvezi s temi navedbami se sklicuje na nekatere članke, ki opisujejo razmere v Centru za tujce. Pri izrečenem ukrepu gre za poseg v osebno svobodo iz 19. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v tožnikovem primeru obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil. Po vstopu na območje Slovenije se je gibal po gozdu, za mednarodno zaščito je zaprosil šele v Sloveniji. Le nekaj dni po podani prošnji je samovoljno zapustil nastanitev v Sloveniji in odšel v Italijo, ki jo je tudi sam navedel kot ciljno državo. Ukrep omejitve gibanja pa se lahko izvaja tudi v Centru za tujce, če v Azilnem domu ni mogoče učinkovito izvesti takega ukrepa. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče je na glavni obravnavi dne 16. 9. 2020 vpogledalo v upravni spis, ki ga je hkrati z odgovorom na tožbo predložila tožena stranka, in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 ustno zaslišalo tožnika.

11. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je zapustil Azilni dom, ker ga je klical tihotapec in grozil. Naredil je napako, kar obžaluje. Preden je zaprosil za azil v Sloveniji, je hotel oditi v Italijo, kasneje pa je želel ostati v Sloveniji. Tihotapec je imel v depoju od njega 2.000,00 EUR. Tihotapec mu je rekel, da bo ta denar vzel, četudi on ne bo odšel z njim v Italijo. Ta denar je deponirala tretja oseba in mu rekla, da mora ta denar izročiti tihotapcu, četudi on s tihotapcem ne bo nadaljeval poti. Tretji osebi je povedal, da je za azil zaprosil v Sloveniji in da ne bo nadaljeval pot v Italijo, vendar sta tako tretja oseba kot tihotapec pritiskala nanj, zato je odšel v Italijo. Njegova volja ni bila oditi v Italijo, odšel je zaradi pritiska tihotapca. Situacija v Centru za tujce je slaba, v zaprtem prostoru se ne počuti dobro, ven gredo lahko samo za eno uro na dan, kar ni dovolj. V kontejnerski dvorani živi še nekaj prosilcev. Oni so prosili, da bi odšli na svež zrak, vendar jim niso dovolili. V vsakem kontejnerju je nameščenih sedem oseb, vsega skupaj pa je 16 ali 17 kontejnerjev. V kontejnerskem naselju je šest stranišč. Na vprašanje, ali se lahko drži ukrepov zaradi trenutne epidemije virusa Covid-a 19, je odgovoril, da je tam preveč ljudi in je to nemogoče. Strah ga je, da bi se virusa nalezel. V Azilnem domu bi počakal na dokončno rešitev postopka. Nadalje je tožnik še povedal, da je iz izvorne države do Dubaja prišel kot turist, to je legalno, od tam dalje pa ilegalno. V Dubaju je imel samo potni list. V vsakem primeru bi tihotapec denar vzel, ko bi tožnik prišel v Italijo. Ko je prišel v Slovenijo v Azilni dom, mu je tolmač povedal, da ne sme zapustiti Slovenije do dokončne odločitve o mednarodni zaščiti. Tihotapca ni prijavil policiji. Socialnega delavca ni obvestil, da gre v Novo Gorico.

12. V izpodbijanem sklepu se je tožena stranka pri svoji odločitvi oprla na določilo 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razlogov, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja navedenega razloga za omejitev gibanja. Glede tega razloga sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev s sklepu tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik ob podaji prošnje izjavil, da bo v Republiki Sloveniji počakal do odločitve pristojnega organa in da države pred odločitvijo ne bo zapustil in da je kljub izrecnemu opozorilo, da mu bo v primeru ocene, da je begosumen, gibanje omejeno, po podaji prošnje Republiko Slovenijo samovoljno zapustil. Pravilno je ugotovila, da s tožnikom ne bi mogel biti opravljen osebni razgovor, ki je bil razpisan za 22. 9. 2020, če ga ne bi prijeli italijanski varnostni organi in ga vrnili v Slovenijo. Pravilno je ugotovila, da je tožnik Azilni dom zapustil, še preden je pristojni organ z njim opravil osebni razgovor in ga tako podrobneje povprašal glede vseh dejstev in okoliščin in je tako pristojnemu organu onemogočil, da bi preveril dejstva, ki jih je tožnik navajal ob podaji prošnje, ter da bi ugotovil popolno dejansko stanje. Prav tako je pravilno ugotovila, da brez osebnega razgovora odločbe ni mogoče izdati. Po mnenju sodišča je tudi logično sklepala, da navedbe tožnika in njegova dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno na območje Centra za tujce, ponovno samovoljno zapustil Azilni dom, pri čemer je treba upoštevati tudi to, da čeprav je avtomobil, v katerem se je peljal prosilec, ustavila slovenska policija in tujca napotila nazaj v notranjost države, opozorilo ni zaleglo, saj je bil tožnik kljub temu kasneje prijet s strani italijanske policije.

13. Čeprav tožnik v tožbi zatrjuje, da ga je v to, da je zapustil Azilni dom, prisilil tihotapec, je imela tožena stranka vseeno še vedno utemeljen razlog za sklepanje o tem, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Ne glede na razlog za zapustitev Azilnega doma, kot ga tožnik navaja, je dejstvo, da je tožnik Azilni dom enkrat že zapustil. Po tem, ko je bil skupaj z drugimi tujci zaustavljen 3. 9. 2020 ob 13.05 v Rožni dolini v Novi Gorici s strani policistov in napoten v notranjost države, kljub tej napotitvi tega ni upošteval, ampak je nedovoljeno prestopil državno mejo z Republiko Italijo. Dejstvo je, da je tožnik s svojimi dejanji izkazal, da ne bo ostal v Azilnem domu, to pa že zadostuje za to, da je lahko tožena stranka utemeljeno sklepala, da obstaja nevarnost pobega tudi v bodoče. Torej zaradi navedenih okoliščin izhaja njegova begosumnost in ne iz tega, ker ni zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji in na Hrvaškem.

14. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da pri tožniku ne obstaja znatna nevarnost pobega. Kot je sodišče že poudarilo v tej sodbi, je tožnik enkrat že zapustil Azilni dom, pri čemer je potrebno dodatno upoštevati še to, da je bil pri podaji prošnje opozorjen na to, da je razlog za omejitev gibanja tudi nevarnost pobega, razen tega je pri podaji prošnje izrecno rekel, da bo do konca postopka počakal v Sloveniji. Nadalje je znatna nevarnost pobega podana tudi s tem, da je tožnik prestopil državno mejo po tem, ko je bil prej že napoten s strani policije v notranjost države, kot izhaja iz depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe Nova Gorica z dne 3. 9. 2020. 15. Sodišče se sicer strinja s tem, da pomeni nastanitev v Centru za tujce tudi poseg v osebno svobodo, vendar pa vsak poseg v osebno svobodo ni nezakonit, če obstaja zakonska podlaga za tak poseg in če so zagotovljena procesna jamstva, kot izhajajo iz 19. člena URS. Ta procesna jamstva so bila v konkretnem primeru izpolnjena, saj je bil tožnik v jeziku ki ga razume, obveščen o razlogih za odvzem prostosti, bilo mu je pisno sporočeno, zakaj mu je prostost odvzeta, pravna pomoč pa mu je bila tudi zagotovljena že s tem, da je lahko preko odvetnice vložil to tožbo. Poleg tega je tovrsten ukrep posega v osebno svobodo tudi določen v zakonu, kot to zahteva drugi odstavek 19. člena URS, konkretno je zakonska podlaga za tak poseg v drugem odstavka 84. člena ZMZ-1. V navedenem določilu je tudi določeno, da se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če je že samovoljno zapustil območje obveznega zadrževanja, v konkretnem primeru pa je tožnik že enkrat zapustil Azilni dom.

16. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi bil ta ukrep nesorazmeren zato, ker je tožnik prosilec za azil. Tožnik je, kot je bilo že pojasnjeno, s svojim ravnanjem izkazal nevarnost pobega in je imela tožena stranka upravičen razlog, da mu je omejila gibanje na prostore Centra za tujce, razen tega je tudi dovolj podrobno obrazložila, zakaj ni možno tožnika pridržati na drugačen način. Sorazmernost ukrepa je izkazana tudi s tem, da je tožnika tožena stranka pridržala v Centru za tujce šele po tem, ko je bil najprej nastanjen v Azilnem domu. Sicer pa je Azilni dom enkrat že zapustil, torej je imela tožena stranka utemeljen razlog, da je sklepala, da je pri tožniku podana begosumnost. 17. Sodišče se ne strinja s tem, da je pravi cilj tožene stranke zgolj ta, da se tožniku odvzame svoboda in se ga nezakonito zapre v Center za tujce v Postojni. V konkretnem primeru so bili podani zakonski razlogi za pridržanje in to tudi za pridržanje v Centru za tujce, kar je bilo v tej sodbi že obrazloženo. Tožena stranka je tudi dovolj konkretno obrazložila, katera dejstva je potrebno ugotoviti v postopku mednarodne zaščite. Utemeljeno je lahko sklepala, da brez pridržanja ne bo mogla izvesti osebnega razgovora glede na to, da je tožnik enkrat že zapustil Azilni dom. Torej so podani vsi trije pogoji za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 18. Tožnik v tožbi tudi zelo podrobno opisuje bivanjske razmere v Centru za tujce, pri čemer med drugim izpostavlja prostorsko stisko, v zvezi s tem predlaga tudi izvedbo nekaterih dokazov. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da so slabe bivanjske razmere same po sebi brez dvoma lahko predmet sodnega varstva, če posegajo v človekove svoboščine in pravice, vendar pa ne morejo biti predmet sodnega varstva v okviru tega upravnega spora, kjer se odloča le o tem, ali so bili razlogi za pridržanje po ZMZ-1 utemeljeni ali ne in kjer se odloča o tem, ali je utemeljeno pridržanje v Centru za tujce namesto v Azilnem domu. Morebitne razmere v prostorih pridržanja, za katere prosilci menijo, da predstavljajo poseg v njihove pravice, so lahko predmet drugega, posebnega sodnega varstva, bodisi v pravdnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti oziroma, če drugo sodno varstvo ni mogoče, v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, kar je odvisno od tega, kakšen poseg in v katero ustavno pravico se zatrjuje. Iz navedenega razloga se sodišče do tovrstnih tožbenih navedb v tem postopku ne opredeljuje, ker ne morejo biti predmet tega sodnega varstva, zaradi česar tudi ni izvajalo dokazov v tej smeri.

19. Glede na vse navedeno je izpodbijani sklep pravilen in je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.