Jedro

Za uspeh z negatorno tožbo, ob izkazani lastninski pravici, ne zadostuje obstoj slehernega posega v to pravico, temveč mora biti poseg takšen, da dosega stopnjo vznemirjenosti po obče sprejemljivih standardih, glede na okoliščine konkretnega primera.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženci krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencem naložilo, da morajo opustiti uporabo parcele št. 926/1 k.o. X. za parkiranje vozil in za garažiranje vozil v garaži pod teraso gospodarskega poslopja, …, ter s parc. št. 926/1 odstraniti stole, klopi, mizo in senčnik pred stopnicami, ki vodijo na teraso in na dvorišču parc. št. 926/1 ter na terasi prenehati s sušenjem perila (I. točka izreka). V bodoče je tožencem naložilo, da se vzdržijo vsakega takega ali podobnega posega na parc. št. 926/1 k.o. X., ki je last tožnika (II. točka izreka) ter sklenilo, da so toženci v roku petnajstih dni solidarno dolžni tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 626,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlagajo pritožbo toženci iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navajajo, da je sodišče prve stopnje protispisno zaključilo, da naj bi se v zvezi z očitki v tožbi branili zgolj s tem, da se na spornih delih parcele priposestvovali služnostno pravico vožnje, parkiranja, sušenja perila, uporabe mize, stolov, klopi in senčnika, saj so toženci poleg tega trdili tudi da, ne glede na morebitno priposestvovanje služnostne pravice, s svojim načinom uporabe predmetne nepremičnine, tožnika pri uporabi njegove nepremičnine ne vznemirjajo niti ne ovirajo. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da naj bi bil zaradi uporabe nepremičnine s strani tožencev, dostop tožnika do določenih delov predmetne nepremičnine otežen oziroma onemogočen. Pritožba opozarja, da priposestvovalna doba ni začela teči šele z vrnitvijo nepremičnine v zasebno last denacionalizacijskemu upravičencu, temveč je začela teči z odpravo družbene lastnine, torej s sprejemom Ustave RS v letu 1991. Sodišče prve stopnje je pravno zmotno zaključilo, da o zahtevku za garažiranje vozil v garaži na predmetni nepremičnini še ni bilo pravnomočno razsojeno s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju P 31/98 z dne 4. 10. 2002. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka ter sprejelo odločitev, ki je pravilna, vendar deloma iz drugih materialnopravnih razlogov, kot jih navaja izpodbijana sodba.

5. Tožba, ki jo je vložila tožeča stranka, je tožba zaradi varstva lastninske pravice – t. im. negatorna tožba. Tako opustitveno tožbo ima na razpolago lastnik, ki lahko, če kdo tretji protipravno povzroča vznemirjanje, zahteva, da vznemirjanje preneha, ter da se prepove nadaljnje vznemirjanje (99. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Vsebina lastninske pravice se s pozitivnega vidika kaže kot upravičenje lastnika, da ima stvar v posesti, jo uporablja in z njo razpolaga, z negativnega vidika pa kot izključevanje tretjih od navedenih upravičenj do stvari, zato je prepovedana uporaba tuje stvari, razen če za to obstaja pravna podlaga.

6. V tej pravdi mora tožnik dokazati: 1. da ima na stvari lastninsko pravico ali je njen domnevni lastnik; in da ga toženci v njegovi pravici protipravno vznemirjajo. Med pravdnimi strankami ni sporno, da je tožnik lastnik nepremičnine, na kateri zahteva pravno varstvo pred omejevanjem njegove lastninske pravice. Zoper zahtevek so se toženci branili z dvema ugovoroma in sicer, da so služnostno pravico vožnje, parkiranja, sušenja perila, uporabe mize, stolov, klopi in senčnika na sporni parceli priposestvovali; ter da z uporabo predmetne nepremičnine ne vznemirjajo niti ne ovirajo tožnika pri uporabi njegove nepremičnine.

7. Ni sporno, da so z dejanji, navedenimi v tožbenem zahtevku tožnika, toženci posegli v lastninsko pravico tožnika, saj so uveljavljali priposestvovanje služnostne pravice navedenih dejanj (vožnje, parkiranja, sušenja perila, uporabe mize, stolov, klopi in senčnika) na spornih delih nepremičnine, vendar pa toženci zatrjujejo, da z navedeno uporabo nepremičnine, tožnika pri uporabi njegove nepremičnine ne vznemirjajo niti ne ovirajo. Pravica do zasebne lastnine je temeljna človekova pravica, vendar je pod zakonsko določenimi pogoji omejena tudi z njeno ekonomsko, socialno in ekološko funkcijo, zato za uspeh z negatorno tožbo, ob izkazani lastninski pravici, ne zadostuje obstoj slehernega posega v to pravico, temveč mora biti poseg takšen, da dosega stopnjo vznemirjenosti po obče sprejemljivih standardih, glede na okoliščine konkretnega primera. S strani tudi tožencev zatrjevana dejstva, da uporabljajo teraso za obešanje perila ter pred stopnicami, ki vodijo na teraso postavljajo mize, stole, klopi in senčnik, da parkirajo avtomobil na sporni nepremičnini, da uporabljajo pokrito garažo in da sušijo perilo na dvorišču, zaradi česar so tudi uveljavljali priposestvovanje služnostne pravice vožnje, parkiranja, sušenja perila, uporabe mize, stolov, klopi in senčnika na spornih delih nepremičnine, po prepričanju pritožbenega sodišča napotujejo na sklep, da so toženci s svojim ravnanjem, upoštevajoč tudi kriterij krajevno običajnega, močno presegli standard sprejemljivosti poseganja drugega v lastninsko pravico posameznika. Pri tem pa ni potrebno, da bi tožnik moral biti dejansko oviran pri izvrševanju lastninske pravice, temveč zadostuje, da so toženci s svojim ravnanjem presegli standard sprejemljivosti poseganja drugega v lastninsko pravico posameznika.

8. Toženci so tožbenemu zahtevku nasprotovali tudi z ugovorom, da so priposestvovali služnostno pravico vožnje, parkiranja, sušenja perila, uporabe mize, stolov, klopi in senčnika, saj na enak način nepremičnino uporabljajo že od leta 1974. S tem so, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, prerekali protipravnost uporabe nepremičnine. Zatrjevali so torej, da imajo na nepremičnini tožnika stvarno pravico, ki jim dovoljuje poseg v njegovo lastninsko pravico.

9. Stvarna služnost je stvarna pravica na tuji stvari, ki izhaja iz odnosa dveh nepremičnin tako, da učinkuje v korist vsakokratnega lastnika ene nepremičnine proti vsakokratnemu lastniku druge nepremičnine. Zato vsaka stvarna služnost izhaja iz povezanosti dveh nepremičnin, od katerih tisto v korist katere učinkuje, imenujemo gospodujoča nepremičnina, drugo, ki jo služnost bremeni, pa služeča nepremičnina. Stvarna služnost je povezana z gospodujočo nepremičnino in je na nek način z njo v razmerju akcesornosti. Stvarna služnost se ne prenaša kot samostojna pravica, ampak prehaja skupaj z lastninsko pravico na gospodujoči nepremičnini. Služnostni upravičenec je vsakokratni lastnik gospodujoče nepremičnine. Kot je bilo že navedeno, med pravdnimi strankami ni sporno, da je tožnik lastnik sporne nepremičnine parc. št. 926/1, k.o. X., ki v naravi predstavlja gospodarsko poslopje, stanovanjsko stavbo in dvorišče, prav tako pa med pravdnimi strankami tudi ni sporno, da je prvi toženec najemnik stanovanja v stanovanjski stavbi, ki se nahaja na sporni parceli, ostali toženci pa so uporabniki tega stanovanja, ter da toženci uporabljajo prostore in površine na tožnikovi parceli v širšem obsegu, kot izhaja iz najemne pogodbe. Toženci torej zatrjujejo priposestvovanje služnostne pravice na nepremičnini tožnika v korist gospodujoče nepremičnine (iste nepremičnine, katere lastnik je tožnik), zato je navedeni ugovor tožencev neutemeljen, saj priposestvovanje služnostne pravice na lastni isti stvari ni mogoče. 10. Pravnomočnost je negativna procesna predpostavka, na katero pazi sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti. Sodišče odloči o tožbenem zahtevku v izreku sodbe, zato postane pravnomočen izrek. Pravnomočnost se tako ne nanaša na ugotovitve o pravno relevantnih dejstvih in na stališča sodišča o pravnih vprašanjih, ki so v obrazložitvi sodbe. V obrazložitvi navede sodišče samo razloge, s katerimi utemeljuje svojo odločitev. Kljub temu pa obrazložitev sodeluje v „ pravnomočnosti izreka, kolikor je potrebno za identifikacijo vsebine odločbe.“ Kajti šele s pomočjo drugih elementov sodbe je mogoče ugotoviti, na katera razmerja oziroma na kateri historični dogodek se odločitev nanaša, to pa je pomembno za opredelitev vsebinskih, pa tudi subjektivnih in časovnih meja pravnomočnosti (glej D. Wedam Lukič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, GV Založba stran 156). Časovne meje pravnomočnosti določajo trenutek, na katerega se nanaša pravnomočnost. V rednem pravdnem postopku časovne meje pravnomočnosti opredeljuje trenutek zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. V konkretnem primeru se je dejansko stanje v zadevi Okrajnega sodišča v Kranju P 31/98 po zaključku glavne obravnave spremenilo, saj je tožnik šele po zaključku glavne obravnave postal zemljiškoknjižni lastnik omenjene nepremičnine. V citirani zadevi je bil namreč tožnikov zahtevek za izpraznitev in izročitev garaže zavrnjen iz razloga, ker tožnik ni bil lastnik nepremičnine parc. št. 926/1. Ker gre torej za novo dejstvo, je tožnik lahko vložil novo tožbo.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker toženci s pritožbo niso uspeli, nosijo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).