Jedro

Zgolj ugotovljeno preseganje mejnih vrednosti hrupa ne zadošča za materialnopraven zaključek o preseganju običajnih meja hrupa.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna prvi in drugi tožnici plačati po 1.650,00 EUR, tretjemu tožniku 1.500,00 EUR, četrtemu tožniku 700,00 EUR in peti tožnici 900,00 EUR odškodnine, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2009. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 210,56 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma zniža prisojeno odškodnino. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Tožena stranka je v postopku ugovarjala temelju zahtevka in se sklicevala na ugotovitve izvedenskega mnenja Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano iz Maribora iz leta 2014, da porast hrupnosti na cesti G1-1 v slovenskem merilu ni nič posebnega. Zato po mnenju toženke ne gre za emisije oziroma škodo, ki bi presegala običajno mejo. Do teh ugotovitev pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo zgolj na Uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, čeprav so tam navedene vrednosti namenjene zlasti za presojo ustreznih ukrepov za zmanjšanje oz. omejitev emisij in upravno ukrepanje zoper povzročitelja. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju izhajati iz vrednosti emisij ob primerljivih tranzitnih cestah v RS. Poleg tega pa je prisojena odškodnina previsoka in odstopa od sodne prakse v podobnih, a težjih primerih ob cesti G1-3. Tudi pri utemeljevanju višine odškodnine je sodišče prve stopnje zgolj povzelo izpovedbe tožnikov, do ugotovitev izvedencev pa se ni opredelilo, ter je tožnikom prisodilo praktično enake odškodnine kot v primeru oškodovancev ob cesti G1-3. Zato sodba ni razumljiva.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožniki živijo v naselju Starše ob cesti G1-1 Miklavž – Hajdina, po kateri poteka promet proti mejnemu prehodu Gruškovje. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je promet na tej cesti do 16. 7. 2009, ko je bila odprta avtocesta, postopno povečeval. V obdobju od 2006 do 2009 je po cesti vozilo okrog 16 vozil na minuto. Na podlagi izvedenskega mnenja Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano iz Maribora s 24. 1. 2014 (v nadaljevanju izvedensko mnenje) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so v letih 2006, 2007, 2008 ugotovljene vrednosti hrupa pri hiši tožnikov, ki je od ceste G1-1 oddaljena 22 metrov, v dnevnem, večernem in nočnem času presegale mejne vrednosti hrupa, določene s tedaj veljavno Uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Uredba).

6. V skladu z določbo 3. odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ima oškodovanec zaradi kršitve ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave RS) pravico do povrnitve tiste škode, nastale pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, ki presega običajne meje. Utemeljenost tožbenega zahtevka je tako odvisna od odgovora na vprašanje, ali nastaja oziroma ali je nastala škoda, ki presega običajne meje. Standard običajne meje je pravni standard, ki ga mora zapolniti sodišče v vsakem konkretnem primeru, pri čemer upravni predpisi o dovoljenih količinah emisij lahko predstavljajo zgolj orientacijo pri zapolnjevanju pravnega standarda(1).

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da se v presojo pravnega standarda običajnih mej ni spuščalo, ker se je sodna praksa že v več sto podobnih primerih izrekla, da se kot preseganje običajnih mej šteje preseganje dovoljenih mej. Sodišče prve stopnje določbe 3. odstavka 133. člena OZ ni uporabilo, takšno ravnanje pa je materialnopravno napačno.

8. Ker sodišče prve stopnje ni navedlo, v katerih primerih je sodna praksa zavzela takšno stališče, višje sodišče niti ne more preizkusiti, ali gre res za v bistvenem obravnavanemu podobne primere. Pritožnica pa tudi utemeljeno opozarja, da se sodna praksa Vrhovnega sodišča RS nanaša na druge ceste. Stališča, da se kot preseganje običajnih mej šteje preseganje z upravnimi predpisi določenih mejnih vrednosti, v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS ni zaslediti. V zadevi II Ips 409/2009(2) je Vrhovno sodišče obrazložilo, da tožniki živijo ob glavni cesti prvega reda G1-3, na odseku, ki je med najhrupnejšimi odseki primerljivih cest, v nočnem času pa celo najhrupnejši zaradi izrazito visokega deleža tovornih vozil, da je bil porast hrupa v letih 2003 do 2006 izrazito visok in da so prekoračene v podzakonskih aktih določene mejne oziroma kritične vrednosti obremenitev. Takšne ugotovitve so bile podlaga za zaključek, da hrup presega običajne meje, ki jih tožniki niso dolžni prenašati.

9. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali hrup ob hiši tožnikov presega kritične vrednosti hrupa, še posebej pa, kakšen je hrup ob primerljivih cestah in kakšen je (še) običajen, kakšen pa prekomeren. Izostala je tudi vsebinska opredelitev sodišča do materialnopravno relevantnega ugovora toženke, da v primerjavi z drugimi tranzitnimi cestami v RS cesta G1-1 po hrupu ne izstopa, zaradi česar običajne meje hrupa niso presežene. Ker torej sodišče prve stopnje določbe 3. odstavka 133. člena OZ ni (pravilno) uporabilo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali hrup ob hiši tožnikov presega običajne meje, pri tem pa upošteva zgoraj obrazloženo izhodišče, da ugotovljeno preseganje mejnih vrednosti hrupa samo po sebi še ne zadošča za zaključek o preseganju običajnih meja hrupa.

10. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo (360. člen ZPP), saj za odločitev niso bistvenega pomena.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člen ZPP.

(1) Jadek Pensa, D. v: Juhart, M. in Plavšak, N: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, 2003, 1. knjiga, stran 770

(2) Višje sodišče jo povzema, ker se jedro odločbe, objavljeno v računalniški bazi SOVS, glasi nekoliko podobno stališču, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje: “Mejne, zagotovo pa kritične vrednosti hrupa presegajo običajne meje hrupa, ki ga povzroča cestni promet in jih je mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena OZ.“