Jedro

Tožena stranka je sprejela kriterije, na podlagi katerih je uvrščala zaposlene delavce na seznam delavcev, ki naj bi jim redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, čeprav ji le-teh, ker ni šlo za večje število presežnih delavcev, ne bi bilo potrebno določiti. Te kriterije je uporabila za vse delavce enako, tudi pri tožeči stranki jih je uporabila pravilno ter ji zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožene stranke tožeči strani z dne 9. 2. 2009 nezakonita in se razveljavi. Ugotovi se, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2009 in še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja.

Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, na isto delovno mesto ter ji za čas, ko tožeča stranka ni delala, priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji med drugim plačati tudi plače in druge denarne prejemke za čas od 27. 3. 2009 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila ter tožeči stranki za ta čas plačati tudi prispevke za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške v roku 15 dni in pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka“.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke R., ..., ki jo je izdala tožeči stranki V.Ž., ... z dne 9. 2. 2009 nezakonita in se razveljavi ter da delovno razmerje tožeče stranke in tožene stranke ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2009 in še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (1. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo na isto delovno mesto ter ji za čas, ko tožeča stranka ni delala, priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji plačati tudi plače in druge denarne prejemke za čas od 27. 3. 2009 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnega mesečnega zneska dalje do plačila ter tožeči stranki za ta čas plačati tudi prispevke za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vse v roku 15 dni in pod izvršbo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vse pravdne stroške v znesku 729,96 EUR, v roku 15 dni in pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v skladu s 358. členom ZPP spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju ter zmotni uporabi materialnega prava, zato se tožena stranka s takšno odločitvijo ne strinja. Sodišče prve stopnje je pri odločanju zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je nasprotje med tistim, kar je sodišče kot izpoved prič povzelo v razloge sodbe in tistim, kar so priče in stranke dejansko izpovedale. Poudarja, da je kljub temu, da je šlo za odpoved manjšemu številu delavcev, tožena stranka v izogib očitkom, da ni odločila na podlagi jasnih kriterijev, vnaprej določila kriterije in jih uskladila s sindikatom in jih enako upoštevala pri vseh delavcih. Natančno je določila vir podatkov ter zagotovila, da so bili enakopravno obravnavani vsi delavci, katerim je odpovedala pogodbo o zaposlitvi. To sta bili dve skupini delavcev v proizvodnji, kjer je bil upad največji, to je operacija končne montaže in proizvodnja zelenih uporov. Delovna mesta v okviru teh skupin pa se različno imenujejo. Pri vseh delavcih je upoštevala kriterije in pri tem ravnala skladno s predpisanimi kriteriji. Sodišču prve stopnje se očitno zdi sporno, da je tožena stranka sprejela kriterije, na podlagi katerih je uvrščala delavce na seznam delavcev, ki jim je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Niti sodna praksa niti zakonodaja takšnega načina ne prepovedujeta, pri čemer se je sodna praksa že večkrat izrekala, da je takšen način postopanja pri podajanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi dopusten. Opozarja, da je bil ekonomski razlog izkazan, saj tudi v mnenjih, ki jih je podal sindikat, ki so zahtevali sodelovanje v postopku, ni v nobenem primeru izražen dvom v utemeljenost ekonomskega razloga. Sindikat in delavci so bili o poslovnem razlogu zadostno informirani in so menili, da je utemeljen. Temu je sledilo tudi sodišče prve stopnje, zato je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi dokazan. Ker sodišče prve stopnje zaključuje, da tožena stranka ni pravilno uporabila četrtega izmed šestih kriterijev, ki jih je sprejel direktor tožene stranke in posledično tudi ne petega kriterija, se tožena stranka v pritožbi opredeljuje le glede tega, v vsem ostalem pa se sklicuje na svoje navedbe in dokazne predloge. Natančno je pojasnila, kako je uporabila četrti kriterij. Slednji ne govori o ocenjevanju delovne zmožnosti, ampak o delovni uspešnosti, ki je za proizvodne delavce merjena z relativnim doseganjem norme, glede na povprečje ostalih delavcev na tej skupini delovnih operacij. Kriterij primerja doseganje konkretnega delavca na operaciji z najvišjim številom ur v mesecu s povprečjem vseh delavcev na tej operaciji. Pri tem je treba opozoriti na dejstvo, da je povprečno doseganje norme pri toženi stranki nad 100 %. Tožena stranka ne zasleduje cilja povečanja norme na podlagi doseganja, ampak dopušča, da delavci norme presegajo in na ta način dobivajo večjo plačo, s čimer jih stimulira k večanju produktivnosti. Glede na to tožena stranka meni, da je kriterij pravilno postavljen, saj bi bil kriterij, ki bi upošteval le doseganje norme brez upoštevanje primerjave s povprečjem neustrezen in nepravičen. Obdobje od aprila do junija 2008 je bilo uporabljeno z namenom, da se upošteva stanje izven časa dopustov in izven časa, ko se je proizvodnja že začela zmanjševati, hkrati pa obdobje, ki ni časovno preveč oddaljeno in ni predolgo. Sindikat se je s takšno določitvijo kriterija uspešnosti, kakor tudi vseh ostalih kriterijev, v celoti strinjal, delavci pri toženi stranki pa običajno opravljajo dela na večjih operacijah tudi z izmenjavami med dnevom. Kljub prehodu iz operacije na operacijo je bil vpliv na doseganje norme minimalen. Sodišče je pri odločitvi in ugotavljanju dejanskega stanja spregledalo, da je tožena stranka v spis vložila interni predpis za točkovanje in razvrščanje v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki podrobneje določa točkovanje vira podatkov in način uporabe kriterijev in točkovanja v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta dokaz je sodišče izvedlo, iz predpisa pa jasno izhaja, kako se ta kriterij uporablja in sicer se izpiše doseganje normativov po operacijah za mesec in določi operacija z največjim številom ur. Sodišče si je tudi napačno razlagalo peti kriterij, ki ni točkovan, saj se uporabi le v primeru, da imata delavca enako število točk po predhodnih kriterijih. Delavec z daljšo dobo v skupini se izloči iz seznama. Ta kriterij se je torej uporabljal le v primeru, če sta imela dva delavca enako število točk, tožena stranka pa meni, da je utemeljen očitek, da je pogodbe o zaposlitvi sklepala z delavci, prej zaposlenimi pri A., za nedoločen čas. Ravno obratno, na ta način je najetim delavcem, katerim je lahko trajno zagotavljala delo, zagotovila namesto dotedanje zaposlitve za določen čas pri A. zaposlitev za nedoločen čas. S tem so ti delavci imeli zagotovljen enak obseg pravic kot ostali delavci. Nekateri delavci so bili že predhodno, pred postopkom odpuščanja, premeščeni k družbi B., vendar so kljub temu ostali delavci tožene stranke in bili tako tudi obravnavani. Ne gre torej za celotno premestitev, torej zamenjavo delodajalca, temveč zgolj za fizično spremembo. Prekvalifikacija ali dokvalifikacija ne predstavljata absolutne pravice, ampak jo je potrebno razumeti ob upoštevanju potreb delodajalca in finančnih zmožnostih. V kolikor delodajalec nima ustreznega dela oziroma za nedoločen čas, potem delavcu ni dolžan zagotavljati drugega dela.

Tožeča stranka se pritožuje zoper 3. točko izreka sodbe, torej zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da odloči, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vse stroške pravdnega postopka, priglašene po stroškovniku in nadaljnje pritožbene stroške oziroma da sodbo v tem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 206,70 EUR, nagrado za narok po tarifni št. 3102 ZOdvT v višini 190,80 EUR in nagrado za narok z novo odprto glavno obravnavo po tarifni št. 3102 v višini 1.190,80 EUR, stroške po tar. št. 6102 v višini 20,00 EUR in 20 % DDV v višini 121,66 EUR. Priglasila je namreč nagrado za postopek ter petkrat nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 190,80 EUR, priznan pa ji je strošek za dva naroka, kar je nepravilno. Sodišče ne pojasni, na kakšni pravni podlagi je toženi stranki priznalo in odmerilo nagrado, zato teh dejstev in dokazov ne navede. S tem je kršena pravica tožeče stranke do izjave. To predstavlja kršitev 22. člena Ustave, sodbe pa tudi ni mogoče preizkusiti. Navaja, da je zastopanje stranke pred sodiščem zastopanje na glavni obravnavi, ki se lahko opravi na več narokih, zato je upravičena do toliko nagrad, kolikor je narokov, saj vsi naroki skupaj sestavljajo glavno obravnavo pred sodiščem. Nikjer v Zakonu o odvetniški tarifi in tudi ne v tarifi ni določeno, da je odvetnik oziroma stranka upravičena le do povračila nagrade za en narok, oziroma da je le enkrat upravičena do nagrade. ZOdvT določa nagrado za narok, torej za vsak posamezni narok in ne za glavno obravnavo, ki jo sestavljajo vsi naroki. Sklicuje se na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2385/2010 z dne 1. 10. 2009. Takšna razlaga bi tudi lahko pomenila kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, saj se lahko odvetnik s stranko dogovori za drugačno nagrado kot je določena v tarifi, če pa bo odmerjanje nagrad ekonomsko nevzdržno, v primerih sporov majhne vrednosti in sporih, kjer lahko naroki trajajo po več ur, priznana pa bo le nagrada za en narok, stranka sploh ne bo prišla do svojega denarnega zneska, saj bo morala poravnati dogovorjene in upravičene stroške svojega odvetnika. V delovnih sporih je takšno stališče nevzdržno, ker delavci z zelo nizkimi dohodki uveljavljajo svoje pravice, ker jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana ter so ostali brez dohodkov ali s skromnim nadomestilom za primer brezposelnosti. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe tožene stranke v pritožbi, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena, Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavljata pritožbi, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je glede nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zmotno uporabilo materialno pravo in sprejelo napačno odločitev.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, saj je sodišče prve stopnje vsebino teh listin pravilno povzelo.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR) v 1. alinei 1. odstavka 88. člena določa kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (v nadaljnjem besedilu: poslovni razlog).

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka ravnala v skladu z določbami, ki se nanašajo na postopanje delodajalca v primeru ugotovljenega poslovnega razloga in da je zaradi težke ekonomske situacije, upada prodaje in proizvodnje, tožena stranka obstoj poslovnega razloga dokazala. Tožbenemu zahtevku pa je sodišče prve stopnje ugodilo zato, ker je ugotovilo nepravilno uporabo 4. in 5. kriterija za ugotavljanje presežnih delavcev iz Internega predpisa za točkovanje in razvrščanje delavcev v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (B21), vendar je presoja sodišča prve stopnje s tem v zvezi napačna.

Po prvem kriteriju (strokovni izobrazbi) je tožnica prejela maksimalno število točk. Glede drugega kriterija, to je uvedenosti za opravljanje večih opravil, pri kateri se upoštevajo šolanja s statusom 4, izvedena v zadnjih dveh letih, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bila uvedenost in šolanje odvisna od potrebe proizvodnje, na kar delavec ni imel vpliva, vendar je štelo, da je takšen kriterij dopusten oziroma ga utemeljevalo s tem, da delodajalec lahko določi kriterij po lastni izbiri, poleg tistih, ki so navedeni v 100. členu ZDR. Zato je tožnica pri tem kriteriju pravilno ocenjena s 1 točko. Do pravilnosti uporabe tretjega kriterija, usposobljenosti in izkušenj za opravljanje dela na drugem delovnem mestu, pri katerem tožnica ni dobila nobene točke, se sodišče prve stopnje izrecno ni opredelilo, očitno pa je štelo, da je bil uporabljen pravilno.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kako je tožena stranka uporabljala četrti kriterij za določitev trajno presežnih delavcev in sicer delovno uspešnost, ki se je ugotavljala ob upoštevanju povprečne delovne uspešnosti pri toženi stranki. Ker je ugotovilo, da je tožena stranka delovno uspešnost ugotavljala tako, da je upoštevala povprečno uspešnost pri opravljanju teh opravil oziroma operacij, glede katerih je za en mesec ugotovljeno, da je tožnica dosegala manjši odstotek kot povprečje pri toženi stranki, je zmotno zaključilo, da je zaradi tega ta kriterij narobe upoštevan, ker je tožena stranka tožnici izplačala tudi za ta mesec dodatek za delovno uspešnost. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je pri doseganju oziroma preseganju norme delavec prejel tudi dodatek za delovno uspešnost, ker pa so tudi ostali delavci presegali delovno uspešnost oziroma v povprečju bolj, kot je to storila tožnica, je bila za ta mesec njena delovna uspešnost za potrebe ugotavljanja trajno presežnih delavcev pravilno ocenjena kot slabša od povprečja in ocenjena z nič točkami. To ne pomeni, da tožnica ni dosegala in presegala norme, pomeni le, da so jo drugi presegali v večjem odstotku; torej je bila upravičena do dodatka za delovno uspešnost, vseeno pa manj uspešna od ostalih delavcev. Iz navedenega razloga je bilo pravilno določena njena skupna ocena iz delovne uspešnosti v višini treh točk, ne pa v višini petih točk. Kriteriji iz pravilnika so bili pravilno uporabljeni in tožnica ni upravičena do večjega števila točk iz tega naslova.

Tožena stranka je pri ocenjevanju tožnice pravilno upoštevala vse kriterije iz Internega predpisa za točkovanje in razvrščanje delavcev v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter ugotovila, da tožnica skupaj prejme 9 točk. Kriterij delovne uspešnosti, glede katerega je sodišče prve stopnje (sicer zmotno) ugotovilo, da ga je tožena stranka napačno uporabila, v nobenem primeru ne more vplivati na drugačen izid točkovanja tožnice in ne more pomeniti, da tožnica zadrži zaposlitev na podlagi seštevka točk po vseh kriterijih. Pogodba o zaposlitvi je bila namreč redno odpovedana osemnajstim delavcem (tožena stranka navaja 18 delavcev, tožnica pa 18 oziroma 19 delavcev). Glede na število točk, s katerim je bilo ocenjenih prvih 18 ali 19 delavcev (priloga B23), pri čemer je bila tožnica ocenjena skupaj z 9 točkami, 18. delavec pa s 13 točkami, tožnica v nobenem primeru, tudi če bi po 4. kriteriju prejela maksimalno število točk (to je 5 točk), ne bi dosegla takšnega števila točk (13), da bi se uvrstila med delavce, ki niso presežni in ohranijo zaposlitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, ki se nanašajo na uporabo kriterijev, po katerih je tožena stranka ocenjevala tožnico, zmotno pa je sklepalo, da je zaradi napačne uporabe 4. kriterija redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ker je ugotovljeno, da tožnica na podlagi seštevka točk po vseh kriterijih dosega takšno število točk (tudi če bi po 4. kriteriju prejela še 2 točki, kot je sicer zmotno razlogovalo sodišče prve stopnje), da ne more zadržati zaposlitve, zato je bila pravilno opredeljena kot presežna delavka in ji je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato je je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (5. alinea 358. člena ZPP). Posledično je tudi odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (154. člen ZPP).

Zaradi uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnica v pravdi ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka (154. člen ZPP). Ker gre za spor sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj v takem sporu delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, v skladu s5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/2004; ZDSS-1).

Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, je brezpredmetna in neutemeljena tudi pritožba tožeče stranke glede višine stroškov postopka. Sicer pa je tudi napačno njeno stališče, da je upravičena do nagrade za vsak narok, na katerega je pristopil njen pooblaščenec. Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 - ZOdvT) namreč izhaja iz načela ena nagrada za postopek in ena nagrada za narok (prim. Predlog Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) - prva obravnava EPA - 1930 - IV, Poročevalec DZ, št. 28/2008). Zato je mogoče nagrado za narok prisoditi le enkrat za vse naroke. Pristopi na narok niso (več) posebej nagrajevani, temveč se nagrada odmeri le enkrat za vse vloge (postopek) in enkrat za vse naroke. Zato je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z določili 1. odstavka 165. člena ZPP ter 154. člena ZPP.

Odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določili 2. odstavka 165. člena ter 155. člena ZPP.