Jedro

Izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije (7. poglavje Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP) ne vpliva na pravico upnika izbrisane pravne osebe zahtevati povrnitev škode od poslovodstva izbrisane pravne osebe (prvi do tretji odstavek 442. člena ZFPPIPP). Poslovodstvo je namreč tudi v tem primeru prenehanja pravne osebe upnikom odgovorno za škodo, ki so jo imeli, ker zaradi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije niso prejeli plačila svojih terjatev, in sicer pod pogojem, če niso bila pravočasno opravljena dejanja iz 35. do 39. člena ZFPPIPP (1. točka prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožeči stranki solidarno z drugim tožencem plačati denarni znesek 43.308,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2012 dalje tudi prvi toženec. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da morata toženca solidarno povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.949,28 EUR, prvi toženec pa poleg tega še v višini 2.057,50 EUR, vse v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teče prvi dan po izteku paricijskega roka dalje.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil prvi toženec in predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da prvi toženec ne more biti odškodninsko odgovoren za iztoževano škodo, saj so bili vsi vzroki, ki so pripeljali do te škodne posledice, izven sfere prvega toženca. Prvi toženec teh posledic tudi ni mogel preprečiti. Prvi toženec ni vedel za finančne težave družbe. Vloga prvega toženca je bila v tem, da je izdelal naročila. Ali bo iz sklenjenega posla družba imela dobiček ali izgubo, je bilo v celoti v domeni drugega toženca. Drugi toženec je bil tudi tisti, ki se je dejansko dogovarjal o cenah in predmetu pogodb. Drugi toženec se je izdajal za strokovnjaka za avtomatizacijo. Prvi toženec nikakor ni mogel vedeti za to, da je drugi toženec v pogodbi določil prenizko ceno. Drugi toženec je prvemu tožencu ves čas prekrival finančne podatke. Prvi toženec tudi ni vedel, ali bo plačani avans zadostoval za nabavo materiala. Kasneje se je izkazalo, da ta avans ni zadoščal za nabavo materiala in iz tega razloga je bilo potrebno skleniti pogodbo o pristopu k dolgu. S podjetjem F. s.p. se je ves čas dogovarjal drugi toženec. Prvi toženec ni bil udeležen pri poslovanju drugega toženca v njegovem podjetju. Ni mu bilo poznano, zakaj je prišlo do izbrisa tega podjetja. Ob ustanovitvi družbe C. d.o.o. prvi toženec ni vedel za dolgove, ki naj bi jih imel drugi toženec. Za te dolgove je prvi toženec izvedel šele leta 2013, ko je bil zaslišan v neki kazenski zadevi zoper drugega toženca. Drugi toženec ima tudi izrazito osebnostno motnjo, ki se kaže v patološkem laganju. Drugi toženec je brez razloga odstopil od izdelave skladiščnih sistemov. Nepopolno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi lastniška vprašanja v zvezi s skladiščnimi sistemi. Po 3. členu pogodbe o pristopu k dolgu je bilo namreč zapisano, da postanejo zvarjenci takoj last tožeče stranke. Kasneje je družba A. d.o.o. predlagala tožeči stranki odprodajo skladiščnih sistemov, in sicer zaradi razloga, da se poplačajo upniki. Tožeča stranka je ta predlog zavrnila. Iz dopisa je tudi razvidno, da se je tožeča stranka zavedala, da je lastnica skladiščnih sistemov in da terja tudi njihovo izročitev. To je razumeti z dopisa z dne 7.1.2013 in dopisa z dne 9.5.2013. Z izročitvijo teh sistemov bi tožeča stranka dobila več kot je sama plačala. Za plačani denar bi prejela tri sisteme. Tožeča stranka je postala lastnica skladiščnih sistemov in bi zato lahko z lastninsko tožbo zahtevala izročitev v posest te skladiščne sisteme. V konkretnem primeru ni izkazana škoda. Tudi sicer sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskih okoliščin in bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, saj niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Sodišče tudi ni zaslišalo drugega toženca, ki bi lahko izpovedal o ključnih dejstvih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije (7. poglavje Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP) ne vpliva na pravico upnika izbrisane pravne osebe zahtevati povrnitev škode od poslovodstva izbrisane pravne osebe (prvi do tretji odstavek 442. člena ZFPPIPP). Poslovodstvo je namreč tudi v tem primeru prenehanja pravne osebe upnikom odgovorno za škodo, ki so jo imeli, ker zaradi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije niso prejeli plačila svojih terjatev, in sicer pod pogojem, če niso bila pravočasno opravljena dejanja iz 35. do 39. člena ZFPPIPP (1. točka prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP). Ko postane družba insolventna mora namreč poslovodstvo v mesecu dni pripraviti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja, pri čemer mora podati mnenje, ali obstaja najmanj 50% možnost, da bo mogoče izvesti finančno prestrukturiranje (prvi in drugi odstavek 35. člena ZFPPIPP). Če te možnosti ni, pa mora poslovodstvo v treh delovnih dneh vložiti popoln predlog za začetek stečaja nad insolventno družbo (1. točka prvega odstavka 38. člena ZFPPIPP).

Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka z družbo C. d.o.o. (ki je bila 9.10.2012 izbrisana iz sodnega registra po postopku izbrisa brez likvidacije in katere družbenik in poslovodja je bil ves čas njenega obstoja tudi prvi toženec) 20.4.2011 sklenila pogodbo, na podlagi katere bi morala družba C. d.o.o. izdelati za tožečo stranko štiri rotacijske sisteme za ceno 60.100,00 EUR (brez DDV). Tožeča stranka je družbi C. d.o.o. iz tega razloga plačala avans v višini 21.635,97 EUR, podizvajalcu družbe C. d.o.o. (na podlagi pogodbe o pristopu k dolgu z dne 13.9.2011) pa je nakazala tudi znesek 21.636,00 EUR. Družba C. d.o.o. svoje pogodbene obveznosti ni izpolnila, zato je tožeča stranka zoper prvega toženca (ki je bil skupaj z drugim tožencem poslovodja družbe C. d.o.o., pri čemer sta oba zastopala družbo posamično) uveljavljala odškodninski zahtevek na povrnitev plačanih denarnih zneskov po pogodbi z dne 20.4.2011 (v povezavi s pogodbo o pristopu k dolgu). Tožeča stranka je zaradi kršitve pogodbene obveznosti imela zoper družbo C. d.o.o. odškodninsko terjatev v znesku 43.272,00 EUR, ki je enaka seštevku izvedenih plačil po omenjeni pogodbeni podlagi. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila družba C. d.o.o. 9.10.2012 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije.

Prav tako je prepričljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila družba C. d.o.o. že v letih 2010 in 2011 (prav tako pa tudi v letu 2012) insolventna, pri čemer prvi toženec kot poslovodja ni izvedel nobenih opravil v skladu z določbo iz 1. točke prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje obravnavana pritožba niti ne izpodbija, izpostavlja pa, da prvi toženec sploh ni vedel za insolvenčno stanje družbe, ker mu je drugi toženec okoliščine v tej zvezi prikrival. Poslovodja mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Če je več poslovodij, so za škodo odgovorni solidarno, razen če posamezen poslovodja dokaže, da je vestno in pošteno izpolnjeval svoje dolžnosti (prvi in drugi odstavek 263. člena v zvezi s šestim odstavkom 515. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1). Prvi toženec tudi po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem postopku še zdaleč ni dokazal, da je vestno in pošteno izpolnjeval svoje dolžnosti poslovodje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je bil prvi toženec kot poslovodja v družbi C. d.o.o. zadolžen za pravne zadeve in logistiko in je bil vključen v vodenje družbe. Poleg tega pa je bil tudi seznanjen s finančnimi težavami družbe (kar izhaja iz izpovedbe prvega toženca). Sporno pogodbo je pripravil prvi toženec in jo kot zakoniti zastopnik družbe C. d.o.o. tudi podpisal, čeprav je vedel, da družba ni sposobna izpolniti omenjene pogodbene obveznosti (reference, ki jih je nasprotni stranki v pogajanjih podal drugi toženec in ki so se nanašale na izdelavo skladiščnih sistemov, so bile lažne). Če bi torej prvi toženec kot poslovodja družbe C. d.o.o. ravnal s profesionalno skrbnostjo, bi za insolvenco moral vedeti in kot poslovodja pravočasno izvesti potrebne ukrepe finančnega prestrukturiranja ali sprožiti stečajni postopek. Če bi bil nad družbo C. d.o.o. pravočasno začet stečajni postopek, bi namreč do sklenitve spornega pravnega posla sploh ne moglo priti. Stečajni postopek pa je treba vselej začeti, četudi družba nima premoženja, saj se v tem primeru stečajni postopek zaključi, ne da bi bila opravljena razdelitev upnikom (prvi odstavek 378. člena ZFPPIPP). V tej zvezi zato niso pravno pomembne pritožbene navedbe, da prvi toženec ni vedel, da dani avans ni zadoščal za nabavo materiala, oz. da ni vedel za dolgove drugega toženca oz. za njegovo osebnostno motnjo patološkega lažnjivca.

Ne drži tudi pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni hotela sprejeti v posest (s strani podizvajalca) izdelane zvarjence za štiri skladiščne sisteme. Zbrano procesno gradivo (tudi dopisa z dne 7.1.2013 in 9.5.2013, na katere se izrecno sklicuje obravnavana pritožba) ne daje prav nobene razumne opore za takšen zaključek, ki bi opravičeval uporabo določbe tretjega in četrtega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Predmet izpolnitve pogodbene obveznosti je bila izdelava štirih rotacijskih skladiščnih sistemov za ceno 60.100,00 EUR (brez DDV), zato se prvi toženec ne more sklicevati na okoliščino, da je tožeči stranki ponujal druge možnosti za poravnavo pogodbene obveznosti, ki pa jih tožeča stranka ni hotela sprejeti. V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo (dopis v prilogi A17), da je prvi toženec izvedbo vseh predlaganih rešitev pogojeval z dodatnimi plačili oz. s priznanjem vložka družbe A. v izdelane skladiščne sisteme. Iz pogodbenih določil namreč izhaja, da je bila dogovorjena cena za izdelavo štirih rotacijskih skladiščnih sistemov 60.100,00 EUR (brez DDV), zato tudi po oceni pritožbenega sodišča prvi toženec ni mogel uspeti z ugovorom, da je prišlo pri sklenitvi pogodbe do podkalkuliranosti projekta s strani drugega toženca.

Pritožbena navedba, da so predstavljali zvarjenci glavno stvar pri skladiščnih sistemih, je glede na povedano pravno nepomembna, poleg tega pa gre v tem delu tudi za prepozno in zato nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prav tako odškodninske odgovornosti prvega toženca ne more razbremeniti v pritožbi zatrjevano dejstvo, da bi tožeča stranka lahko z lastninsko tožbo zahtevala izročitev skladiščnih sistemov v svoje posest. Tožeča stranka je namreč pri izbiri ustreznega pravnega varstva svobodna in prosta.

Povsem pavšalen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem drugega toženca. V tej zvezi namreč pritožba niti ne konkretno izpostavi, o kakšnih pravno pomembnih dejstvih bi ta stranka sploh lahko kaj izpovedala.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena pravno pomembna dejstva pravilno zaključilo, da so v konkretnem primeru podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti prvega toženca in je zato v tem delu postavljenemu tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbo prvega toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).