Jedro

Druga izredna odpoved je bila podana v času, ko o prvi izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2019, ki je predmet tega spora, pristojna komisija še ni odločila (odločba komisije z dne 27. 3. 2019 je postala dokončna z vročitvijo tožniku 4. 4. 2019), zato prva odpoved v času izdaje druge odpovedi še ni učinkovala, saj ni bila dokončna in izvršljiva. V času odločanja komisije o prvi izredni odpovedi je bil tožnik še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zato mu je tožena stranka v tem času lahko izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz drugega razloga. To pa pomeni, da je za odločitev o trajanju delovnega razmerja v času po 4. 4. 2019 bistveno, kdaj je učinkovala druga odpoved z dne 20. 3. 2019. Že zato, ker sodišče prve stopnje navedenega ni štelo za relevantno dejstvo, je odločitev sodišča prve stopnje o trajanju delovnega razmerja in naloženi reintegraciji (kar vse je povezano tudi z odločitvijo o predlagani sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi) napačna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi v III. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta sklepa tožene stranke z dne 1. 2. 2019 in z dne 27. 3. 2019 nezakonita (I. točka izreka) in da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 4. 4. 2019 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika vrniti na delovno mesto višji policist – kriminalist, ga prijaviti v matično evidenco zavarovanja za obdobja od 5. 4. 2019 do 9. 5. 2019, od 1. 6. 2019 do 2. 9. 2019 in od vrnitve na delo dalje ter mu za navedena obdobja plačati mesečno bruto nadomestilo plače v višini 1.861,54 EUR, z zamudnimi obrestmi od neto zneska od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka). Nadalje ji je naložilo, da je za ves čas prepovedi opravljanja dela med trajanjem postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dolžna tožniku plačati razliko do višine mesečnega bruto nadomestila plače v višini 1.861,54 EUR, z zamudnimi obrestmi od mesečnih neto zneskov razlike nadomestila plače od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (IV. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.101,30 EUR, z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, svoje stroške pa krije sama (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je bila generalna direktorica policije o očitanih kršitvah dejansko seznanjena 4. 1. 2019, kar potrjujeta dokument z dne 8. 1. 2019 in izpoved generalne direktorice. Zato je izredna odpoved z dne 1. 2. 2019 pravočasna. Sodišče je napačno uporabilo Pravila o notranji varnosti v policiji, saj je treba razlikovati med poročilom o ugotovitvah, izdanem v notranje varnostnem postopku, ki ga urejajo navedena pravila, in dejansko seznanitvijo generalne direktorice policije z očitanimi kršitvami delovnih obveznosti in predlaganimi delovnopravnimi ukrepi. Generalna direktorica policije se ni seznanila z očitanimi kršitvami že 20. 12. 2018, ko je bilo izdelano poročilo o ugotovitvah v notranje varnostnem postopku in poslano v pregled direktorju PU A., in tudi ne 28. 12. 2018, saj se je bilo tega dne poročilo zgolj posredovano v vednost Generalni policijski upravi, Službi generalnega direktorja. Tožena stranka je storila vse, da bi tožniku pravočasno vročila pisno seznanitev z očitanimi kršitvami in vabilo na zagovor. V zvezi z vročanjem vabila na zagovor je izdelala več uradnih zaznamkov in predlagala dokaz z zaslišanjem prič, ki ga sodišče ni izvedlo. Zaradi bolniške odsotnosti tožnika v času vročanja vabila na zagovor je upravičeno pričakovala, da bo lahko tožniku vročila vabilo na zagovor na naslovu bivališča. Tožena stranka je z ugotovitvami v postopku nadzora zlorabe bolniške odsotnosti dokazala, da so bile v konkretnem primeru podane okoliščine, ko je bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Takšno okoliščino predstavlja dejstvo, da tožnika v času njegove bolniške odsotnosti ni bilo mogoče najti na naslovu stalnega in začasnega prebivališča. Ker sodišče relevantnih dokazov glede te okoliščine ni presojalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Nasprotuje odločitvi o reintegraciji tožnika. Predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi je utemeljevala tudi s kršitvami iz druge odpovedi, ki sicer niso predmet tega spora, vendar pa onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Nedokončan sodni postopek glede druge odpovedi pri istem delodajalcu ni nerelevanten. Ne odvezuje sodišča, da preveri pogoje za nadaljevanje delovnega razmerja. Posledično tožena stranka nasprotuje tudi odločitvi o reparaciji.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje glede odločilnih dejstev v zvezi z reintegracijo in reparacijo nepopolno ugotovljeno. V preostalem je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, prav tako je s tem v zvezi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (sklepa z dne 1. 2. 2019 in z dne 27. 3. 2019) prepozna. Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je odločilno, kdaj je bila o kršitvah tožnika obveščena generalna direktorica policije. Rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 prične teči, ko delodajalec ugotovi odpovedni razlog. Ker gre za osebo, ki nastopa in odloča v imenu takšnega organa, prične subjektivni 30-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani te osebe. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo kršitve. Presoje vprašanja, kdaj je začel teči rok za odpoved, ni mogoče vezati na okoliščino, kdaj bi generalna direktorica policije kot pristojna oseba za podajo izredne odpovedi po pravilih notranje varnosti morala biti obveščena o kršitvah delavca, ampak kdaj je o tem dejansko bila obveščena. To pa je bilo 4. 1. 2019, ko je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje dejansko seznanjena z očitanimi kršitvami. Predpisani rok 30 dni za podajo odpovedi se torej do dneva podaje izredne odpovedi (1. 2. 2019) še ni iztekel. 7. Pritožbeno sodišče pa se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje glede tega, da tožena stranka tožniku pred podajo izredne odpovedi ni omogočila zagovora. Po drugem odstavku 85. člena ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZJU mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Okoliščine morajo biti takšne, da predstavljajo realno oviro za zagovor. Takšne vrste ni okoliščina, da tožena stranka pri poskusih vročitve po njenih vročevalcih tožnika v času bolniške odsotnosti ni mogla najti na naslovu stalnega in začasnega prebivališča in da je bil zaradi tega uveden nadzor zlorabe bolniške odsotnosti. Tožena stranka pri vročanju vabila na zagovor ni upoštevala pravil o nadomestni vročitvi (tretji in četrti odstavek 87. člena ZUP). Gre za okoliščino na njeni strani, ne pa na strani tožnika. Iz dejstva, da tožnika ob poskusih vročitve kljub bolniški odsotnosti ni bilo doma, pa še ni mogoče sklepati, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da je tožniku dne 4. 4. 2019 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

8. Tožena stranka je predlagala prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča (118. člen ZDR-1) z obrazložitvijo, da je porušeno zaupanje v tožnikovo delo in da je zaradi poznejših kršitev tožniku dne 20. 3. 2019 ponovno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je predmet sodne presoje v drugem postopku. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za reintegracijo in reparacijo. Ugotovilo je, da je tožena stranka 20. 3. 2019 podala drugo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in presodilo, da nedokončani sodni (delovnopravni) postopek v zvezi s to odpovedjo ne predstavlja okoliščine, zaradi katere ne bi bilo več mogoče nadaljevanje delovnega razmerja med strankama.

9. Druga izredna odpoved je bila podana v času, ko o prvi izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2019, ki je predmet tega spora, pristojna komisija še ni odločila (odločba komisije z dne 27. 3. 2019 je postala dokončna z vročitvijo tožniku 4. 4. 2019), zato prva odpoved v času izdaje druge odpovedi še ni učinkovala, saj ni bila dokončna in izvršljiva. V času odločanja komisije o prvi izredni odpovedi je bil tožnik še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zato mu je tožena stranka v tem času lahko izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz drugega razloga. To pa pomeni, da je za odločitev o trajanju delovnega razmerja v času po 4. 4. 2019 bistveno, kdaj je učinkovala druga odpoved z dne 20. 3. 2019. Že zato, ker sodišče prve stopnje navedenega ni štelo za relevantno dejstvo, je odločitev sodišča prve stopnje o trajanju delovnega razmerja in naloženi reintegraciji (kar vse je povezano tudi z odločitvijo o predlagani sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi) napačna.

10. Ker je ostalo zaradi zmotne materialnopravne presoje dejansko stanje glede učinkovanja druge odpovedi nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo tako, da je razveljavilo III. točko izreka sodbe in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj gre za dejstva, ki jih sploh še ni ugotavljalo, temeljna funkcija inštančnega sodišča pa ni v dopolnjevanju dejanskega stanja, ampak v njegovem preizkusu. Ker v ostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka kljub delnemu uspehu s pritožbo sama krije svoje stroške pritožbe, saj v sporu o prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora. Tožnik krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ni bil potreben za odločitev o pritožbi (41. člen ZDSS-1, 155. člen ZPP in 165. člen ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.