Jedro

Prijava iz 28. člena ZKIK ni upravni akt.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 605/2000-10 z dne 26.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo in sklep tožene stranke z dne 24.2.2000. Z njima je tožena stranka zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper priglasitev imovine dr. F.V., ki ga je na podlagi 28. člena Zakona o konfiskaciji imovine in izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45 - ZKIK) izdal Mestni ljudski odbor za okrožno mesto L. (v nadaljevanju MLO) z dne 15.12.1947 (v nadaljevanju priglasitev) in zavrgla zahtevo oziroma predlog tožeče stranke, da se priglasitev odpravi ali razveljavi po nadzorstveni pravici oziroma izreče za nično. V obrazložitvi sodbe upravno sodišče navaja, da je tožena stranka o zahtevku tožeče stranke odločala v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, opr. št. U 769/98-10. Odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da je Okrajno sodišče v Ljubljani z odločbo, opr. št. Zap 759/47 z dne 26.12.1947 izreklo dr. F.V. iz L. zaplembo celokupne premične in nepremične imovine na podlagi 28. člena ZKIK ob upoštevanju priglasitve, iz katere izhaja, da razpolaga dr. F.V. z nepremičninami zemljiškoknjižnega vložka 227 k.o. T.p. ter da je kot narodni sovražnik pobegnil pred NOV na K. Po presoji tožene stranke priglasitev imovine iz 28. člena ZKIK ni odločba, izdana v upravnem postopku o zaplembi premoženja, saj je bilo premoženje zaplenjeno na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani. Ker priglasitev ni odločba, izdana v upravnem postopku, temveč le sporočilo sodišču o premoženju konkretne fizične osebe, zoper to priglasitev pritožba in izredna pravna sredstva (odprava in razveljavitev po nadzorstveni pravici oziroma ničnost) niso dovoljena oziroma niso možna, saj so pritožba in izredna pravna sredstva po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) možna le zoper upravno odločbo. V zvezi z interpretacijo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-249/96-14 z dne 12.3.1998 (Uradni list RS, št. 29/98) je tožena stranka menila, da je ustavno sodišče v tem ustavnem sporu sprejelo stališče, da je mogoče priglasitev iz 28. člena ZKIK šteti za odločbo, izdano v kazenskem postopku, kolikor vsebuje ugotovitev, da gre za storilca kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru vsebuje navedena priglasitev med ostalim tudi ugotovitev, da gre za narodnega sovražnika. Zato bi se v tem obsegu štela za odločbo, izdano v kazenskem postopku.

Po presoji upravnega sodišča pa iz 22. točke obrazložitve navedene odločbe ustavnega sodišča izhaja, da ustavno sodišče šteje priglasitev premoženja iz 28. člena ZKIK, ki ga je s potrdilom opravil občinski ljudski odbor, v formalno - pravnem in materialno-pravnem pogledu za upravno odločbo, če je ugotovitev, da je posamezna oseba storila kaznivo dejanje - vojni zločin, temeljila na kazenski sodbi. Če pa ta ugotovitev ni imela podlage v kazenski sodbi, temveč je bila zgolj navedba občinskega ljudskega odbora, pa šteje ustavno sodišče tako priglasitev v vsebinskem pogledu za kazensko sodbo, torej za odločbo, izdano v kazenskem postopku. V obravnavanem primeru pa po presoji upravnega sodišča vsebuje priglasitev mestnega ljudskega odbora za okrožno mesto L. z dne 15.12.1947 tudi odločitev, da je dr. F.V. narodni sovražnik, ki je pobegnil pred NOV na K. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi ta opredelitev temeljila na kazenski sodbi. Zato je treba po presoji upravnega sodišča upoštevaje zgoraj navedena stališča Ustavnega sodišča RS to priglasitev šteti po vsebini za kazensko sodbo, to pa pomeni, da je zoper njo možna obnova po 416. členu ZKP. Ker v obravnavanem primeru priglasitve ni mogoče šteti za upravno odločbo, je po presoji upravnega sodišča tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko je zavrgla pritožbo ter predlog za razveljavitev oziroma odpravo priglasitve po nadzorstveni pravici ter predlog za izrek priglasitve za nično, torej redna in izredna pravna sredstva po ZUP/86. V upravnem postopku namreč ni mogoče odločati o zakonitosti in pravilnosti kazenske sodbe, kar v obravnavanem primeru priglasitev je.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Stališče upravnega sodišča, da priglasitve MLO L. ni mogoče šteti za upravno odločbo ampak za kazensko sodbo, je pravno zmotno. Do tega je prišlo zaradi napačnega razumevanja odločbe ustavnega sodišča. Po stališču upravnega sodišča naj bi ustavno sodišče odločilo, da je priglasitev šteti za upravni akt, kadar se opira na kazensko sodbo in za kazensko sodbo, kadar se opira na kazensko sodbo. V resnici ustavno sodišče ni tako odločilo. Po odločbi ustavnega sodišča je priglasitev formalnopravno, to je postopkovno vedno šteti za upravni akt, saj jo je izdal upravni organ v upravnem postopku. Kadar pa ta upravni akt nekoga razglaša za narodnega sovražnika ali vojnega zločinca brez podlage v kazenski sodbi, ima priglasitev kazenskopravne učinke, je priglasitev po vsebini šteti za kazensko sodbo, formalnopravno pa je še vedno upravni akt, saj drugače ne more biti. Po stališču pritožnice je priglasitev nedvomno bila upravni akt, saj jo je izdal upravni organ, ki razen upravnih aktov drugačnih aktov sploh ne more izdajati. Ugotovitev ustavnega sodišča, da so takšne priglasitve vsebinsko, po pravnih učinkih, bile kazenske sodbe, v ničemer ne spreminja ugotovitve ustavnega sodišča, da so te priglasitve formalnopravno, torej postopkovno nedvomno bile upravne odločbe. Izdal jih je upravni organ v zadevah iz sodne pristojnosti, kar je razlog za ničnost upravne odločbe, ne pa razlog, da se upravna odločba formalno spremeni v kazensko sodbo. Tudi napačna upravna odločba je še vedno upravna odločba, zoper katero so možna in dovoljena vsa pravna sredstva po ZUP/86. Stališče, ki ga je sprejelo upravno sodišče je brez vsake pravne podlage bodisi v zakonih bodisi v odločbi ustavnega sodišča. Pravna sredstva po predpisih o kazenskem postopku - tudi zahtevo po 416. členu ZKP - namreč lahko vlaga samo zelo omejen krog oseb, samo osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP (411. člen ZKP). Tožeča stranka nikakor ne spada v krog oseb iz 2. odstavka 367. člena ZKP, zato sploh nima nobene pravice do obnove po 416. členu ZKP. Trditev sodišča, da ima tožeča stranka pravico do obnove po 416. členu ZKP, je v direktnem nasprotju z jasno in izrecno določbo 411. člena ZKP, zato je pravno zmotna, sodba pa nezakonita. Edino zakonito, pravilno in pravično je pravno stališče, da je priglasitev po 28. členu ZKIK upravni akt, zoper katerega so po zakonu dopustna vsa pravna sredstva upravnega postopka, po odločbi ustavnega sodišča pa tudi dodatno pravno sredstvo iz 416. člena Zakona o kazenskem postopku, kadar ima priglasitev dodatni kazenskopravni učinek.

Tožena stranka in državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje le s tistim delom, ko je zavzelo stališče, da priglasitve po 28. členu ZKIK ni mogoče šteti za upravno odločbo. Vendar pa so razlogi za tako stališče naslednji: priglasitev nima lastnosti posamičnega upravnega akta, izdanega v upravnem postopku. Z njo namreč ni bilo odločeno o zaplembi premoženja in ne o pravicah in obveznostih tistega, na katerega se nanaša. Ta listina tudi ni bila podlaga za zaplembo premoženja. Priglasitev je le sporočilo sodišču o premoženju določene osebe. Tako stališče je vrhovno sodišče že zavzelo v svoji sodbi z opr. št. I Up 248/01 z dne 30.1.2003, ki je tudi prestala ustavnosodno presojo, saj ustavno sodišče ustavne pritožbe zoper navedeno sodbo ni sprejelo (glej sklep Ustavnega sodišča RS, št. Up-167/03-5 z dne 8.6.2004).

Ob taki presoji pravne narave priglasitve iz 28. člena ZKIK oziroma materialnega prava, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zoper akt, ki ni upravni akt oziroma akt, izdan v upravnem postopku, niso dovoljena redna in izredna pravna sredstva po ZUP/86. Upravno sodišče pa se je po nepotrebnem oziroma napačno spuščalo v presojo ali ima priglasitev v tem primeru značaj kazenske sodbe, saj to ni stvar presoje upravnega sodišča. Vendar pa to ni vplivalo na sicer pravilno odločitev.

Zaradi navedenega je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen. Pritožben razlog bistvene kršitve določb postopka pritožba ni z ničemer obrazložila, pritožbeno sodišče pa razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni zaznalo.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.