Jedro

Zainteresirana stranka za vložitev predloga za preveritev pogojev za zaščito kmetije po materialnem predpisu je lastnik oz. v primeru njegove smrti skupnost dedičev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za kmetijstvo in gozdarstvo Občine je s sklepom z dne 30.03.1994 na podlagi 2. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgel tožnikov predlog za preveritev pogojev za zaščito kmetije po pokojnem očetu. Ugotovil je, da ni pogojev za uvedbo postopka, ker predloga ni vložil pravi predlagatelj. Pred Temeljnim sodiščem se vodi zapuščinski postopek, kateri je prekinjen tudi zaradi ugotavljanja višine deleža vdove na premoženju. Kmetija je bila uvrščena med zaščitene kmetije z Odlokom o določitvi kmetij, za katere velja posebna ureditev po Zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev - kmetij (Uradno glasilo občin Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin, št. 1/78 in Uradno glasilo Nova Gorica št. 11/85). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper ta sklep. V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je bila obravnavana kmetija ob uvedbi dedovanja, to je v trenutku zapustnikove smrti dne 29.09.1984, določena kot zaščitena kmetija z odlokom občinske skupščine Nova Gorica (Uradno glasilo, št. 1/78), izdanim na podlagi Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev - kmetij (Uradni list SRS, št.26/73) in da zapuščinski postopek še ni končan. Ker je predlog za uvedbo postopka za preveritev pogojev za zaščito te kmetije dne 25.05.1990 kot dedič vložil le pritožnik, ne pa tudi drugi dediči po 132. členu Zakona o dedovanju (ZD; Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78), za uvedbo postopka tudi po mnenju tožene stranke ni pravega predlagatelja, zato je izpodbijani sklep prvostopnega organa pravilen in zakonit. Pravice in pravne koristi, o katerih je mogoče odločiti v upravnem postopku, določajo materialni predpisi in ne ZUP, zato je treba lastnost stranke v postopku preveritve pogojev za zaščito kmetije presojati po obeh citiranih zakonih. Po 11. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev - kmetij (Uradni list SRS, št. 1/86) se postopek za preveritev pogojev za zaščito kmetije, ki je bila določena z odlokom občinske skupščine, lahko uvede tudi na predlog lastnika kmetije; ker pa od uvedbe dedovanja do delitve (dediščine) dediči z dediščino upravljajo in razpolagajo skupno (1. odstavek 145. člena ZD), gre tudi pravica po 11. členu navedenega zakona le vsem dedičem skupaj.

V tožbi tožnik navaja, da se oba upravna organa sklicujeta na to, da dediči do delitve zapuščine predstavljajo skupnost dedičev, ki s premoženjem, ki sodi v zapuščino, lahko razpolagajo le skupno. Tožnik pa vztraja pri svojem stališču, da je pravice tožnika treba opredeliti z vidika ZUP, po katerem lahko sproži postopek vsaka zainteresirana stranka, ki izkaže v postopku upravičen interes. Tega pa je tožnik kot predlagatelj izkazal že z dejstvom, da je eden od dedičev pokojnega lastnika zaščitene kmetije in da je od statusa kmetije odvisno najprej, kakšna bo oblika njegovega dednega deleža. Pri sprožitvi predmetnega upravnega postopka ne gre niti za upravljanje, niti za razpolaganje, saj sodi upravljanje in razpolaganje med pravne posle, v danem primeru pa gre za predlog pristojnemu organu, da odloči o zadevi. Zato tožnik vztraja pri tem, da je lahko samostojna stranka. Glede na navedeno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka v tem upravnem sporu (vdova pokojnega lastnika zaščitene kmetije) po pooblaščencu na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev - kmetij (Uradni list SRS, št. 26/73, 29/73-popravek in 1/86), ko zapuščinski postopek po zapustniku še ni bil končan. Ta zakon je ustavno sodišče kasneje razveljavilo z odločbo (Uradni list RS št. 76-2729/94 z dne 09.12.1994) in sicer tako, da razveljavitev določb 4., 5. in 6. odstavka 3. člena ter 6., 7., 8. in 10. člena začne učinkovati naslednji dan po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, torej 10.12.1994, razveljavitev ostalih določb pa po preteku enega leta po objavi, torej 09.12.1995. Po določbi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne ni bilo o njih pravnomočno odločeno. Toda v tej zadevi ne gre za odločitev o materialnopravnem razmerju. Gre za odločitev o vprašanju, ali je tožnik po materialnem zakonu upravičeni predlagatelj postopka za preveritev, ali kmetija, ki je bila določena z odlokom občinske skupščine, še izpolnjuje pogoje po Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev - kmetij (Uradni list SRS, št. 1/86). Po 11. členu tega zakona kmetije, ki so bile določene z odloki občinskih skupščin, ohranijo ta status ne glede na določbe tega zakona, razen če lastnik, kmetijska zemljiška skupnost ali krajevna skupnost predlaga, da pogoje za določitev kmetije po tem zakonu v upravnem postopku preveri občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo. Postopek se je torej uvedel na predlog, kar v tem primeru teka zapuščinskega postopka po zapustniku zaščitene kmetije pomeni, da bi bili upravičeni vložiti tak predlog le vsi dediči skupaj. Ker ni sporno, da zapuščinski postopek še ni končan in ker dediči po splošnih predpisih o dedovanju do delitve (dediščine) le skupno upravljajo in razpolagajo z dediščino (1. odstavek 145. člena ZD), je šla v tem primeru pravica predlagati preveritev pogojev za zaščito kmetije, ki jo sicer ima lastnik, le skupno vsem dedičem. Določba 132. člena ZD, da pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti, namreč ne pomeni, da dediči med tekom zapuščinskega postopka postanejo solastniki, zato niti upravičenj solastnika posamezni dedič ne more imeti. Zainteresirana stranka za vložitev predloga za preveritev pogojev za zaščito kmetije je po materialnem predpisu torej lastnik oziroma v primeru njegove smrti skupnost dedičev. Zato tožniku kot enemu izmed dedičev z odlokom določene zaščitene kmetije v upravnem postopku pravilno in utemeljeno ni bil priznan položaj samostojne zainteresirane stranke. Zmotno je tudi tožnikovo mnenje, da pri sprožitvi predmetnega upravnega postopka ne gre za upravljanje niti razpolaganje, ampak da gre za pravne posle. Med upravljanje namreč sodijo tudi taka dejanja dediča in ne samo pravni posli. Zato je tožena stranka pravilno odločila, ko je zavrnila tožnikovo pritožbo.

Sodišče pripominja, da od 09.12.1995 velja nov Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG, Uradni list RS, št. 70/95), ki v 8. odstavku 4. člena prav tako kot 8. odstavek 3. člena prejšnjega zakona o dedovanju kmetij, določa, da se na predlog lastnika ali po uradni dolžnosti lahko preveri, če kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščito, torej tudi veže položaj predlagatelja na lastnika, s prehodnimi določbami (25. in 26. člen) pa je urejeno preverjanje statusa kmetij po uradni dolžnosti.

Iz navedenih razlogov tožnik ni mogel uspeti v tem upravnem sporu. Zato je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS) tožbo zavrnilo. ZUP in ZUS je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.