Jedro

Tožnik (invalid II. kategorije), ki je bil uživalec delne invalidske pokojnine se je starostno upokojil, nato pa ponovno vključil v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po reaktivaciji je opravljal odvetniško dejavnost s polovico polnega delovnega časa. Odločitev, da se tožniku preneha izplačevati starostna pokojnina, je pravilna, saj je tožnik ponovno pričel opravljati dejavnost s polovico polnega delovnega časa, za preostali delovni čas pa je utemeljeno uveljavljal pravico do delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - spremeni v III., in V. točki izreka tako, da glasi: „Tožena stranka je po odločbi št. ... z dne 7. 7. 2010 dolžna tožniku izplačati usklajene mesečne zneske delne invalidske pokojnine tudi za obdobje od 12. 11. 2011 do 13.11. 2013.“ ter - razveljavi v VI. točki izreka glede dosojenih zakonskih zamudnih obresti.

V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem ter nerazveljavljenem delu ( I., II. in del VI. točk izreka), potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je odpravilo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 2. 2013 (I. točka izreka), prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 19. 11. 2012 pa v II. in III. točki izreka (II. točka izreka). Tožniku je priznalo pravico do delne invalidske pokojnine od 12. 11. 2012 do 13. 11. 2013 (III. točka izreka), zahtevek za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine tudi do 17. 11. 2013 pa je zavrnilo (IV. točka izreka). Odredilo je, da je tožena stranka v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe dolžna s posebno odločbo odločiti o odmeri, višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine (V. točka izreka). Toženo stranko je tudi zavezalo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 250,22 EUR v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

Po vsebini zoper ugoditveni del sodbe razen v delu II. točke izreka, ki se nanaša na odpravo II. točke prvostopenjske odločbe z dne 19. 11. 2012 v zvezi z izplačevanjem starostne polovične pokojnine, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve celotnega zahtevka oziroma podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja na stališču, da je tožnik glede na prvi odstavek 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju z uveljavitvijo pravice do starostne pokojnine od 1. 10. 2012 dalje izgubil pravico do delne invalidske pokojnine, s tem pa tudi vse pravice iz invalidskega zavarovanja. Meni, da pravica iz invalidskega zavarovanja v primeru uveljavitve pravice do starostne pokojnine ugasne. V kolikor takšno stališče ne bi bilo sprejeto pa po mnenju tožene stranke ni bilo dopustno odločanje o pravici sami. Tožniku je bila delna invalidska pokojnina priznana z odločbo št. ... z dne 7. 7. 2010, ki mu ni bila odvzeta. Z odločbo št. ... z dne 18. 10. 2012 je bilo le ustavljeno izplačevanje delne invalidske pokojnine s 30. 9. 2012, zato bi bilo v sodnem postopku mogoče odločati le o nadaljnjem izplačevanju delne invalidske pokojnine. Nedopustno je namreč, da se nalaga dvakratno odločanje o isti pravici, kot tudi to, da je sodišče o pravici do delne invalidske pokojnine ponovno odločilo. Ker je še enkrat razsojalo o pravici, prihaja samo s seboj v nasprotje, ko razloguje, da pravice glede na 5. člen ZPIZ-1 ne ugasnejo. Ne glede na prej navedeno poudarja, da tožniku ni uspelo dokazati, da je z 12. 11. 2012 pričel opravljati odvetniško dejavnost s polovico polnega delovnega časa, saj je prijava v zavarovanje za poln delovni čas 40 ur tedensko pravilna, niti ni imel nobene pravne podlage, po kateri bi se lahko zavaroval za 20 ur tedensko. Prav tako iz pojasnil DURS-a z dne 20. 2. 2014 izhaja, da je v spornem obdobju plačeval prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za poln delovni čas.

Ker bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, je nepravilno odločeno tudi o stroških postopka. Prišlo je celo do prekoračitve tožbenega zahtevka za dosojene zakonske zamudne obresti, ki sploh niso bile vtoževane.

Tožnik v pisnem odgovoru na pritožbo po pooblaščenem odvetniku prereka pritožbene navedbe tožene stranke, predlaga njeno zavrnitev in hkrati priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve v izpodbijanem ugoditvenem delu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva. Vendar je na ugotovljeno dejansko stanje zaradi delno zmotno uporabljenega materialnega prava nepravilno razsojalo o ponovnem priznanju pravice do delne invalidske pokojnine. Hkrati je v delu stroškovne odločbe prekoračilo tožbeni zahtevek za dosojene zakonske zamudne obresti.

Glede na izpodbojno tožbo zoper zavrnilno drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 6. 2. 2013 v povezavi s prvostopenjskim posamičnim upravnim aktom z dne 19. 11. 2012 o prenehanju izplačevanja starostne pokojnine z 11. 11. 2012 in zavrnitvi zahteve za nadaljnje izplačevanje polovičnega zneska starostne pokojnine od 12. 11. 2012, kot tudi zahteve za nadaljnje izplačevanje delne invalidske pokojnine od istega datuma dalje, gre v obravnavani zadevi v bistvu za spor o nadaljnjem izplačevanju delne invalidske pokojnine, kot v pritožbi celo pravilno poudarja tožena stranka.

Za pritožbeno rešitev zadeve je namreč odločilno, da je bila tožniku z upravno odločbo št. ... z dne 7. 7. 2010 od 21. 5. 2010 dalje pravnomočno že priznana pravica do delne invalidske pokojnine, ki mu je bila tudi izplačevana, da mu je bila za tem z odločbo št. ... z dne 18. 10. 2012 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 10. 2012 dalje, in da se je 12. 11. 2012 ponovno vpisal v imenik odvetnikov, torej reaktiviral. Povsem pravilen je nadalje dokazni zaključek prvostopenjskega sodišča, da je v obravnavanem primeru potrebno šteti, da je tožnik odvetniško dejavnost opravljal le v polovičnem delovnem času. Takšen zaključek je edino sprejemljiv ne glede na to, da ga je pooblaščena prijavno odjavna služba v zavarovanje prijavila poln delovni čas in ne glede na to, da je tožnik v izogib prisilni izterjavi od reaktivacije dalje celo plačeval prispevke za takšen obseg zavarovanja. Povsem nesprejemljiva je namreč praksa prijavno odjavne službe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki odvetnikom zaradi narave njihove dejavnosti ni omogočala vključevanje v zavarovanje v polovičnem delovnem času. Takšno protipravno postopanje tožniku ne more biti v škodo, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje. Pravno irelevantno je zato pritožbeno sklicevanje na obseg prijavljenosti v zavarovanje ter na dokazila DURS-a o plačanih prispevkih. Tudi sicer je že zaradi pravnomočno ugotovljene invalidnosti III. kategorije s preostalo delovno zmožnostjo le za polovični delovni čas, povsem nerazumno in nesprejemljivo toženčevo vztrajanje na stališču, da je bila v obravnavanem primeru reaktivacija mogoča le za poln delovni čas.

Ob dejstvih, navedenih v prejšnji točki te obrazložitve, je tako pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve dejansko podana v 163. členu v zvezi s 159. in 178. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), ki ga je v konkretnem primeru glede na prvi odstavek 390. člena veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/2012; v nadaljevanju ZPIZ-2) še potrebno uporabiti. Po prvem odstavku 163. člena ZPIZ-1 namreč na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pravica pridobljena, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, ki jih določa isti zakon. Uveljavitev druge vrste pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ali ponovna vključitev v zavarovanje seveda nista zakonska razloga za izgubo že priznane pravice, temveč kvečjemu za ustavitev izplačevanja. V skladu s prvim odstavkom 159. člena ZPIZ-1 se namreč delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza preostali delovni zmožnosti. Res je sicer v prvem odstavku 178. člena ZPIZ-1 med drugim določeno, da uživalec pokojnine, ki začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Vendar se ne glede na takšno ureditev, v skladu z drugim odstavkom 178. člena ZPIZ-1, upravičencu izplačuje polovica pokojnine, če je zaposlen največ polovico polnega delovnega časa. Slednjo določilo pa je potrebno smiselno, zaradi zapolnitve pravne praznine, uporabiti tudi v obravnavanem primeru, ko je glede na preostalo delovno zmožnost tožnik odvetniško dejavnost smel in lahko opravljal le v polovičnem delovnem času.

Glede na prej navedeno materialno pravno izhodišče sta tako z izpodbijano prvostopenjsko sodbo kot nezakonita utemeljeno odpravljena drugostopenjski upravni akt v celoti in del prvostopenjske upravne odločbe. Pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena, zaradi česar je bilo potrebno razsoditi, kot je razvidno iz II. tč. izreka te sodne odločbe.

Tožena stranka pa pravilno poudarja, da je zaradi pravnomočno priznane pravice do delne invalidske pokojnine nedopustno ponovno odločanje o isti pravici. Posledično velja isto za odrejeno izdajo posebne odločbe o odmeri, višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine. Ker gre po vsebini za spor o nadaljnjem izplačevanju pravnomočno že priznane invalidske dajatve, je bilo potrebno v tem delu pritožbi tožene stranke ugoditi ter ob pravilni uporabi materialnega prava III. in V. točko izreka izpodbijane sodbe spremeniti tako, da se tožniku ta dajatev izplačuje tudi v obdobju od 12. 11. 2012 do 13. 11. 2013. Pritožbeno sodišče je zato razsodilo, kot je razvidno iz prve alinee I. tč. izreka te sodne odločbe.

Ker je kljub delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje tožnik v sporu o glavni stvari uspel, je tožena stranka z izpodbijanim stroškovnim izrekom v skladu s 154. členom ZPP zakonito zavezana k povračilu stroškov v dosojeni višini. Pritožbo zoper ta del VI. tč. izreka prvostopenjske sodbe je bilo zato potrebno kot neutemeljeno zavrniti (II. tč. izreka te sobe).

Zaradi sojenja extra petitum pa je bilo potrebno ob uporabi 357. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 350. člena ZPP razveljaviti stroškovni del izreka, ki se nanaša na dosojene zakonske zamudne obresti. Pritožba tožene stranke namreč pravilno poudarja, da s tožbenim zahtevkom zakonske zamudne obresti ob morebiti zamujeni izpolnitvi obveznosti iz naslova te stranske terjatve, sploh niso vtoževane. Pritožbeno sodišče je v skladu z navedenim sklenilo, kot izhaja iz druge alinee I. tč. izreka.

Ob uporabi 155. člena ZPP je bilo potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogel k pritožbeni rešitvi zadeve (III. tč. izreka).