Jedro

V izpodbijani sodbi je pravilno in popolno obrazloženo, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da je bila pogodba o vodenju poslovnih knjig sklenjena, četudi ni bila podpisana. Pravilno je pojasnjeno, da zakon za veljavnost take pogodbe ne predpisuje pisnosti, da je toženka takoj po sklenitvi pogodbe nekaj mesecev storitve plačevala in da je tožnica pogodbeno dogovorjena dela tudi opravljala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Toženka mora v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti tožnici njene stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženka tožnici plačati 1.112,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sedmih zneskov, razvidnih iz I. točke izreka. Hkrati je toženki naložilo, da povrne tožnici njene pravdne stroške v znesku 601,70 EUR s pripadki (II. točka izreka). To odločitev je oprlo na presojo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o vodenju poslovnih knjig, s katero se je tožnica zavezala, da bo za toženko opravljala računovodske storitve, ta pa, da ji bo opravljeno delo mesečno plačevala. Ugotovilo je naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da pogodbe o vodenju poslovnih knjig z dne 1. 2. 2018 (A1) ni podpisala nobena pravdna stranka, (2) da se je tožnica zavezala opravljati tiste storitve, ki so navedene v 2. členu te pogodbe, (3) da je v obdobju od 5. 3. 2018 do 14. 6. 2018 toženka tožnici iz naslova opravljenih del po tej pogodbi plačala 1.860,10 EUR, (4) da je tožnica za toženko računovodske storitve opravljala do konca decembra 2018, (5) da tekom izvajanja pogodbe toženka tožnice nikoli ni opozorila, da krši svoje obveznosti, (6) da toženka tožnici kljub večkratnim pozivom ni omogočila dostopa do programa ..., zaradi česar tožnica ni mogla knjižiti prejetih in izdanih računov ter spremljati terjatev in obveznosti in med drugim, (7) da je za toženko leta 2019 bilanco za leto 2018 izdelala družba G. d. o. o. Pritožba toženke odgovor tožnice

2. Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo pa je tožnica predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je predlagala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

4. Pritožba ni utemeljena. Na posamezne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je ta gospodarski spor sodišče vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

6. Ne drži pritožbena navedba, da tožnica ni določno navedla vsebine ustnega dogovora, niti konkretnih okoliščin sklenitve le tega ter da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, češ, da izpoved priče ne more nadomestiti manjkajočih trditev. V IV. točki prve pripravljalne vloge je tožnica v devetih točkah na celi strani in pol specificirala storitve, ki jih je opravljala za toženko. Zato je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, neutemeljen.

7. V izpodbijani sodbi je pravilno in popolno obrazloženo, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da je bila pogodba o vodenju poslovnih knjig (A2) sklenjena, četudi ni bila podpisana. Pravilno je pojasnjeno, da zakon za veljavnost take pogodbe ne predpisuje pisnosti, da je toženka takoj po sklenitvi pogodbe nekaj mesecev storitve plačevala in da je tožnica pogodbeno dogovorjena dela tudi opravljala.

8. Po določilu 12. člena ZPP sodišče stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, opozori, katera procesna dejanja lahko opravi (načelo pouka neuke stranke). Pritožnica namreč trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo to določilo s tem, ko prokurista, ki je bil na naroku navzoč in kot izhaja iz trditvene podlage toženke, v kontaktu s tožnico, ni kot pravnega laika poučilo, da lahko predlaga lastno zaslišanje.

9. Kot je zgoraj pojasnjeno, je mogoče sodbo, izdano po postopku za spore majhne vrednosti, izpodbijati le iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določil pravdnega postopka. Da bi kršitev 12. člena ZPP prerastla v absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, iz pritožbenih navedb ne izhaja, pa tudi pritožbeno sodišče tega ne vidi.

10. S pritožbeno navedbo, da je toženka trdila, da tožnica ni izvedla nobenih storitev za toženko ali pa so bile te tako površno opravljene, da je utemeljeno prekinila sodelovanje s tem, da je prenehala plačevati račune, zaradi česar pomeni odločitev sodišča kršitev načela enakovrednosti dajatev, toženka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vendar take kršitve sodišče prve stopnje ni storilo. V 15. točki obrazložitve se je pravilno sklicevalo na določilo 627. člena OZ, ki nosi naslov Odstop od pogodbe zaradi odstopa o dogovorjenih pogojev. Po tem določilu naročnik od pogodbe ne more veljavno odstopiti, če podjemniku predhodno ne da roka, da svoje delo primerno opravi. Ker iz pritožbe same izhaja, da toženka tožnice ni pozivala k pravilnemu izvajanju pogodbe, je za odločitev o pritožbi nepomembno, da je bila, kot navaja v pritožbi, z delom in svetovanjem tožnice nezadovoljna. Sicer pa ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica določenih stvari ni mogla opraviti zato, ker ji toženka ni omogočala dostopa do programa ... (16. točka obrazložitve), pritožnica ni oporekala.

11. Z zadnjim pritožbenim očitkom, da v celotnem letu 2018 ni bila opravljena nobena knjižba s strani tožnice in da je drug računovodski servis toženke moral poknjižiti vse poslovne dogodke za leto 2018, toženka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Z uveljavljanjem tega pritožbenega razloga pa, kot rečeno, v sporu majhne vrednosti ne more uspeti.

12. Pritožbene navedbe na zadnji strani pritožbe, (1) da sodišče nekritično povzema, da je zato, ker je toženka nekaj plačala v preteklosti, to dolžna storiti tudi za kasnejše obdobje, (2) da sodišče napačno sklepa, da mora toženka kljub temu, da je bila pogodba odpovedana, plačati vtoževane terjatve in med drugim (3) da elektronska korespondenca med pravdnima strankama izhaja večina iz obdobja pred junijem 2018, pa so do te mere abstraktne, da nanje pritožbene sodišče ne more konkretno odgovoriti.

13. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP), saj niti ob uradnem preizkusu te sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

14. Ker je bila toženka v pritožbenem postopku neuspešna, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo je tožnica lucidno odgovorila na posamezne pritožbene navedbe. Zato pritožbeno sodišče njen odgovor na pritožbo šteje kot potrebno vlogo. Glede na navedeno je tožnici v breme toženke priznalo stroške pritožbenega postopka. Le te je upoštevajoč veljavno odvetniško tarifo odmerilo na 186,66 EUR. 250 točk ji je po 1. točki tarifne številke 21 priznalo za odgovor na pritožbo, po 11. členu Odvetniške tarife pa 5 točk na račun materialnih stroškov. Ob vrednosti 0,6 EUR za točko to znaša 153,00 EUR, upoštevajoč 22% DDV (33,66 EUR), pa 186,66 EUR. Če toženka teh stroškov tožnici ne bo poravnala v 8 dneh od prejema sodbe, ji bo morala plačati še zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.