Pojem opravičljivih razlogov za zamudo iz tretjega odstavka 238. člena ZUP zajema položaje, ko stranka brez svoje krivde ni mogla navesti novih dejstev in dokazov pred izdajo prvostopenjskega upravnega akta. Pri tej presoji se uporablja merilo povprečno skrbnega posameznika (pri pravnih osebah merilo dobrega gospodarstvenika) in ali bi se ta okoliščinam, ki so preprečevale seznanitev z dejstvi in dokazi, lahko izognil. Glede na stališče iz sodne prakse opravičljiv razlog ni napaka, ki izhaja iz strankine sfere, kamor sodijo tudi ravnanja pooblaščenca, za kar v obravnavani zadevi gre.
I.Tožba se zavrne.
II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila dohodnino od dobička iz kapitala pri odsvojitve nepremičnine od davčne osnove 18.625,00 EUR po stopnji 15 % v znesku 2.703,75 EUR in ji naložila, naj odmerjeno dohodnino plača v 30 dneh od vročitve odločbe na podračun, kot je naveden (točki 1 in 2 izreka). Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in pričet postopek davčne izvršbe (točka 3 izreka). Tožnico bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu posebni stroški niso nastali (točka 4 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka 5 izreka).
2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 326. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložila napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine - stanovanje, ID znak 0657-2576-414, delež 1/1, način pridobitve nakup, datum pridobitve 6. 4. 2007, način odsvojitve prodaja, datum odsvojitve nepremičnine 20. 5. 2021, čas posedovanja nad 10 let do 15 let. Tožnica je napovedala vrednost ob pridobitvi 80.000,00 EUR in vrednost ob odsvojitvi 102.500,00 EUR, kar je davčni organ sprejel. Davčni organ navaja določbe prvega ostavka 97. člena in 1. točko prvega ostavka 93. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Ob priznanih stroških 2.050,00 EUR in priznanih normiranih stroških v višini 1.825,00 EUR znaša davčna osnova 18.625,00 EUR, od katere je v skladu s 132. členom ZDoh-2 odmerjena dohodnina od dobička iz kapitala (15 % stopnja glede na obdobje imetništva nad 10 do 15 let) v višini 2.793,75 EUR.
3.Pritožbeni organ se z odločitvijo davčnega organa strinja, pri čemer navaja, da mora zavezanec dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša. Navedeno konkretno pomeni, da mora davčni zavezanec, če želi uveljavljati stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja ter s tem znižati davčno osnovo, dokazati, da so ti stroški dejansko nastali njemu in pri tem tudi dokazati, da gre za tako vrsto stroška, ki ga je mogoče priznati, in da ga je tudi plačal, ker morajo nastati davčnemu zavezancu, ki je kapital odsvojil. Tožnica tovrstnih stroškov v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala. Za to predvideno mesto v napovedi (pod točko 4. Podatki o pridobitvi nepremične) je pustila prazno, prav tako jih ni omenjala v prilogah in pripombah. Šele v pritožbi uveljavlja stroške opravljenih investicij in vzdrževana predmetne nepremičnine na podlagi računa z dne 29. 8. 2013 izdajatelja A., d. o. o. v višini 1.349, 44 EUR ter potrdila o vplačilu v rezervi sklad B., d. o. o. z dne 24. 5. 2021 v višini 1.962,58 EUR. Toženka navaja člen 238. Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem lahko v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedla že v postopku na prvi stopnji. (Pri)tožnica je v pritožbi navedla, da je za vložitev napovedi za odmero dohodnine pooblastila nepremičninsko agencijo, ki ji je posredovala tako račun kot potrdilo, ki ju ta napovedi ni priložila niti ni navajal niti uveljavljala stroške za opravljene investicije in vzdrževanje nepremičnine. Toženka se sklicuje na 73. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), da lahko davčni organ izda odmerno odločbo brez posebnega ugotovitvenega postopka, če spozna da so podatki iz davčne napovedi popolni ali če ima sam ali zbere uradne podatke, tako da ni potrebno zaslišanje stranke. Po ugotovitvah toženke je tožnica vložila napoved, ki je vsebovala pravilne vrednosti in ni uveljavljala morebitnih stroškov investicij ter ni predložila in navedla dokazil oz. v obrazec ni vpisala v razpredelnico podatke o stroških, ki jih uveljavlja. Zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto po 238. členu ZUP. Iz navedb pritožnice jasno izhaja, da ni navedla opravičljivih razlogov, zakaj teh navedb in dokazov ni mogla predložiti že prej v postopku na prvi stopnji.
4.Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Nepremičninska agencija C., d. o. o, preko katere je tožnica prodala svoje stanovanje in z njo sklenila pogodbo o posredovanju pri prodaji, se je med drugim zavezala, da bo v imenu tožnice opravila tudi vse potrebno v zvezi z davkom, ki ji je tožnica izročila račun A., d. o. o. za leto 2013 za zamenjavo oken v višini 1.349,44 EUR in potrdilo B., d. o. o. z dne 24. 5. 2023 o vplačilu v rezervni sklad 1.962,58 EUR ter porabljenih 2.195,86 EUR sredstev tega sklada, ki teh listin k vlogi ni predložila, kar je tožnica izvedela šele kasneje, ko je prejela prvi opomin davčnega organa za plačilo dohodnine, odmerjene po izpodbijani odločbi. Iz izračuna, kot ga navaja, bi morala biti izračunana letna negativna davčna osnova 1.825,00 EUR, od katere se dohodnina ne odmeri. Listine je tožnica predložila šele v pritožbi, saj je za prodajo v celoti pooblastila nepremičninsko agencijo in se je z dejstvom, da listine, ki jih je tožnica predala nepremičninski agenciji, niso bile predane toženki, seznanjena šele po lastni poizvedbi pri davčnem organu, potem, ko je prejela prvi opomin za plačilo odmerjene dohodnine po izpodbijani odločbi. Toženka je napačno zaključila, da navedene listine ne morejo biti pravno upoštevne, ker da tožnica ni zadostno utemeljila razloga. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča I U 1611/2010 z dne 6. 9. 2011 ter navaja, da nepredložitev listin ni bila namenjena zavlačevanju ali izigravanju postopka, saj tožnica na prvi stopnji niti ni osebno sodelovala, zato na postopek ni imela vpliva. Namen rednega pravnega sredstva je, da se v čim večji meri ugotovi dejansko stanje ter materialna resnica. Sodišču predlaga, da izpodbijano določbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
5.V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Navaja, da tožnica navedb in dokazov o uveljavljanju stroškov v postopku na prvi stopnji ni navedla niti predložila, temveč je to storila šele v pritožbi, ob tem pa navedla razloge, ki po tretjem odstavku 238. člena ZUP ne predstavljajo razlogov, ki jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.
6.Tožba ni utemeljena.
7.Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost odločitve davčnega organa o odmeri dohodnine tožnici od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine od davčne osnove 18.625,00 EUR po stopnji 15 % v znesku 2.793,75 EUR. Sporno v zadevi je, ali je tožnica prekludirana za predložitev dokazov, s katerimi uveljavlja znižanje davčne osnove.
8.V zadevi ni sporno, da je tožnica dokazila za znižanje davčne osnove predložila šele v pritožbenem postopku, sporno pa je, ali je pri tem navedla razloge, ki po tretjem odstavku 238. člena ZUP predstavljajo razloge, ki jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti že v postopku na prvi stopnji.
9.Tretji odstavek 238. člena ZUP, v katerem je uzakonjena prekluzija, določa, da v pritožbi lahko navaja pritožnik nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti. To pravilo se na podlagi tretjega odstavka 2. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) uporablja tudi v pritožbenem davčnem postopku.
10.Pojem opravičljivih razlogov za zamudo iz tretjega odstavka 238. člena ZUP zajema položaje, ko stranka brez svoje krivde ni mogla navesti novih dejstev in dokazov pred izdajo prvostopenjskega upravnega akta. Pri tej presoji se uporablja merilo povprečno skrbnega posameznika (pri pravnih osebah merilo dobrega gospodarstvenika) in ali bi se ta okoliščinam, ki so preprečevale seznanitev z dejstvi in dokazi, lahko izognil. Glede na stališče iz sodne prakse opravičljiv razlog pa tudi ni napaka, ki izhaja iz strankine sfere, kamor sodijo tudi ravnanja pooblaščenca,
1
11.Tožnica se kot opravičljiv razlog za zamudo za predložitev dokazov organu prve stopnje, s katerimi uveljavlja znižanje davčne osnove, sklicuje na napako nepremičninske agencije, katero je pooblastila tudi za opravo vsega potrebnega v zvezi z napovedjo davka, ki naj bi ji tožnica izročila tudi račun in potrdilo o vplačilu v rezervni sklad, kar je okoliščina, ki je v sferi tožnice, saj gre za civilno pravno pogodbeno razmerje med tožnico in agencijo, zato ne gre za okoliščine iz tretjega odstavka 238. člena ZUP. Zaradi navedenega je treba zavrniti tudi tožbeni ugovor, da toženka ni ravnala po načelu materialne resnice, po katerem je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve. Navedba tožnice, da ji je bilo kršeno načelo materialne resnice v pritožbenem postopku, je po povedanem neutemeljena.
12.Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi drugega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.
13.Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta med tožnico in toženko ni sporno. Sporna je razlaga prava in sicer je sporna razlaga tretjega odstavka 238. člena ZUP.
14.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.
-------------------------------
1 Primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 45/2024 z dne 23. 4. 2025, tč.19 obrazložitve.