Jedro

S sklepom, ki ga izpodbija tožnik, je bil končan postopek o odvzemu strokovnega naslova stranke z interesom in ne o odvzemu strokovnega naslova tožnika. Ker se torej ni odločalo o njegovem odvzemu strokovnega naslova, ampak o odvzemu strokovnega naslova druge osebe, tožnik ne izkazuje pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom ustavila postopek za odvzem strokovnega naslova „diplomirana socialna delavka“ A.A. (v nadaljevanju stranka z interesom), ker niso podani pogoji za njegov odvzem. V obrazložitvi sklepa navaja, da se je postopek začel na podlagi prijave tožnika, na kar je dekanja Fakultete za socialno delo podala predlog za začetek postopka odvzema strokovnega naslova. Senat fakultete je pri odločanju odvzema strokovnega naslova sledil navedbam dveh poročevalcev ter ocenil, da v obravnavanem primeru niso podani razlogi za odvzem naslova, ker ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da bi stranka z interesom v svojem diplomskem delu avtorska dela drugih avtorjev v nasprotju z uveljavljenimi načini citiranja prikazala kot svoje lastno delo ali da diplomsko delo v pomembnem delu ne bi bilo rezultat njenega dela, njene ustvarjalnosti in dosežkov.

Tožnik v tožbi izraža nestrinjanje s tem, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da je bil tožnik primaren avtor besedila in da je stranka z interesom prepisovala od njega. To svojo trditev v nadaljevanju tožbe podrobneje pojasnjuje. Zaradi narave svoje odločitve sodišče podrobneje teh tožbenih navedb ne bo povzemalo. Po tožnikovem mnenju bi senat moral uporabiti načelo materialne resnice, ki mu nalaga, da pravno relevantna dejstva ugotovi z zadostno stopnjo zanesljivosti. Senat bi moral odločiti po dokaznem standardu prepričanja. O pravilni uporabi tega standarda ni nobenega dvoma, da ujemanje ene tretjine diplomskega dela s tujim avtorskim delom brez ustrezne označbe predstavlja tisto dispozicijo, ki ob njeni prekršitvi predvideva sankcijo odvzema strokovnega naslova. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da stranki z interesom odvzame strokovni naziv, podrejeno pa, naj sklep odpravi in vrne zadevo v nov postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo opozarja na to, da sta stranki postopka odvzema strokovnega naslova le članica univerze – fakulteta, ki v postopku odloča, in diplomant, zoper katerega je postopek uveden. Tožnik pa je v predmetni zadevi zgolj prijavitelj in nima položaja stranke ali stranskega udeleženca. V predmetnem postopku torej ni aktivno legitimiran. Iz navedenega razloga ni podan njegov pravni interes za predmetno tožbo, saj se izpodbijani sklep ne nanaša na tožnika in ne posega v njegov pravni položaj, ampak se je z njim odločalo o pravici oziroma pravni koristi diplomantke. Tožnik ne izkazuje, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenilo določeno pravno korist, ki je ne bi mogel doseči kako drugače oziroma izven tega postopka. Pravni interes je bistvena procesna predpostavka za dovoljenost upravnega spora, pravovarstveno potrebo pa mora stranka izkazovati ves čas postopka. Izpodbijani sklep pa ne posega v pravice ali pravne koristi tožnika, ker se ne nanaša nanj. Tožnikovo morebitno avtorstvo besedila v diplomski nalogi izkazuje kvečjemu tožnikov dejanski in ekonomski interes, ki v tem postopku ni relevanten. Vprašanja s področja avtorskega prava pa se ne rešujejo v okviru upravnih postopkov oziroma upravnega spora, ker upravno sodišče v zvezi s tem ni pristojno. Ker tožnik za vložitev tožbe ni aktivno legitimiran in ne izkazuje potrebnega pravnega interesa za vodenje tega postopka, tožena stranka sodišču primarno predlaga, naj tožbo zavrže, če pa ne bo sledilo temu predlogu, pa je tudi sicer tožbeni zahtevek tožnika neutemeljen. V nadaljevanju odgovora na tožbo tožena stranka pojasnjuje, zakaj bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti, vendar zaradi narave svoje odločitve teh navedb v odgovoru na tožbo sodišče ne bo povzemalo.

Stranka z interesom v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da sta bila s tožnikom v času nastanka obeh obravnavanih del izvenzakonska partnerja, ki sta stanovala skupaj, uporabljala isti računalnik in imela vpogled v intelektualno delo drug drugega, hkrati pa kot študenta fakultet družboslovno sociološke usmeritve gojila podobne akademske interese. Rezultat takšnega študijskega dela sta tudi obe obravnavani nalogi, ki sta ju tožnik in stranka z interesom ustvarjala sočasno ob medsebojnem sodelovanju. Pri spornih pasusih tako lahko teoretično govorimo zgolj o soavtorstvu tožnika in stranke z interesom, ne pa o plagiatorstvu. Stranka z interesom je strokovno pomagala in prispevala k nastajanju in pripravi tožnikove pripravniške naloge, ni pa prepisovala od tožnika. Nadalje stranka z interesom podrobneje pojasnjuje, zakaj njena naloga ni plagiat. Zaradi narave svoje odločitve sodišče ne bo podrobneje povzemalo tega odgovora na tožbo. Stranka z interesom tudi natančneje pojasnjuje, zakaj so po njenem mnenju bila spoštovana vsa določila Zakona o splošnem upravnem postopku. Stranka z interesom predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, tožniku pa naloži povračilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K točki I izreka: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka v upravnem sporu ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni zahtevi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravovarstveni interes pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj.

S sklepom, ki ga tožnik izpodbija, je bil končan postopek o odvzemu strokovnega naslova stranke z interesom in ne o odvzemu strokovnega naslova tožnika. Predmet upravnega postopka je torej bil ta, ali ima stranka z interesom pravico obdržati svoj strokovni naslov. Ker se torej ni odločalo o odvzemu strokovnega naslova tožnika, ampak o odvzemu strokovnega naslova druge osebe, tožnik ne more imeti pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu. Tožnik si tudi z ugoditvijo tožbe svojega položaja ne bi mogel izboljšati, saj se s tem postopkom ni poseglo v njegov strokovni naslov, ampak v strokovni naslov druge osebe. Tožena stranka ima zato prav, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za to tožbo, v kolikor pa meni, da je bilo poseženo v njegove avtorske pravice, pa se sodišče tudi strinja s toženo stranko, da se varstvo teh pravic ne rešuje v okviru upravnih postopkov in upravnega spora in da upravno sodišče za to ni pristojno. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, da pravni interes obstaja ves čas postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe. Ker je sodišče ugotovilo, da tožnik nima pravnega interesa za vodenje postopka je na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo.

Prav tako pa ima tožena stranka prav, ko zatrjuje, da tožnik v tej tožbi ne uveljavlja svoje pravice ali pravne koristi in ne more biti stranka, saj sta v postopku odvzema strokovnega naslova lahko stranki postopka le organ, ki v postopku odloča, in diplomant, zoper katerega je postopek uveden. Tožena stranka ima prav, da tožnik v tem upravnem postopku ni aktivno legitimiran. Ne uveljavlja namreč svoje pravice ali svoje pravne koristi. Izpodbijani sklep se nanj ne nanaša. Iz navedenega razloga je podan tudi razlog za zavrženje tožbe po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče ugotovilo, da niso podane procesne predpostavke za obravnavanje tožbe, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Iz enakega razloga sodišče pred odločitvijo tudi ni pošiljalo v odgovor strankam obeh odgovorov na tožbo (tožene stranke in stranke z interesom).

K točki II izreka: Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka.