Jedro

Sami pozivi z javljanjem na policijski postaji ne morejo predstavljati preteklega preganjanja in posledično na tem temelječega utemeljenega strahu pred preganjanjem, še posebej ne ob upoštevanju, da se Kazahstan sooča s terorizmom v bližnjih državah.Niti intenzivnost niti pogostost teh zaslišanj tožnika ni bila takšna, da bi bilo to mogoče opredeliti kot preganjanje. Glede njegovih izjav o dogodkih, ki jih je doživel v času, ko je bil zaposlen na letališču, pa je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da je tožnik sam dal odpoved delovnega razmerja v tej službi.

Tožena stranka je v svoji odločbi dovolj prepričljivo obrazložila, da informacije o izvorni državi ne potrjujejo navedb tožnika o preganjanju zaradi vere. Dovolj natančno je pojasnila, da tožnik pripada večinski muslimanski veri in ne kateri od tistih verskih skupnosti, od katerih se čuti država ogrožena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik pri podaji prošnje povedal, da je v izvorni državi preganjan zaradi verskih razlogov. Ko se je nahajal izven izvorne države, mu je žena preko telefona posredovala fotografijo dokumenta, ki je bil izdan s strani Ministrstva za notranje zadeve Republike Kazahstan, iz katerega izhaja, da je zoper njega razpisana tiralica. Kazahstanski varnostni organi ga iščejo, ker ga sumijo, da je storil kaznivo dejanje. Meni, da ga iščejo zaradi verskih razlogov. Po veroizpovedi je pripadnik muslimanske vere.

3. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Na osebnem razgovoru je med drugim povedal, da je v Kazahstanu bil sprejet zakon imenovan „Zakon 405“, ki omogoča, da se lahko preganja politične in verske nasprotnike. Preden je zapustil izvorno državo, so ga varnostni organi večkrat povabili na zaslišanje. Rekli so mu, da molitve, ki jih izvaja v času službe (zaposlen je bil na letališču) niso primerne. Med delovnim časom je namreč opravljal molitve, ki so jih nekaj časa spregledali, nato pa so mu molitve na delovnem mestu prepovedali. Enkrat je prejel vabilo na zaslišanje, ko so ga vabili kot pričo. Zaradi tega se je odločil, da zapusti izvorno državo. V izvorni državi pa nikoli ni bil fizično ogrožen in nikoli ni bil v zaporu. Nobenih informacij nima o tem, da bi od njegovih bližnjih družinskih članov imel kdo kakšne težave. Na zaslišanjih so preverili njegove dokumente in mu postavljali vprašanja v zvezi z njegovim verskim prepričanjem. Meni, da mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozi zaporna kazen.

4. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje zaradi preganjanja v izvorni državi zaradi svoje veroizpovedi. Pri tem tožena stranka ugotavlja, da se je tožnik potrudil za utemeljitev svoje prošnje. Glede na njegove navedbe se ji zdi tudi razumljivo, da ni mogel predložiti zapisnikov o zaslišanjih, saj mu jih niso nikoli izročili. Razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je predstavil dovolj podrobno in celovito in so izjave notranje skladne. Tožena stranka je presojala skladnost njegovih navedb tudi glede na informacije o izvorni državi, ki jih je pridobila. Te informacije pa ne potrjujejo tožnikovih navedb, ki jih je podal v postopku priznanja mednarodne zaščite. Nekatere informacije sicer omenjajo aretacije in različne postopke zoper člane ali domnevne člane Hizb-ut-Tahrir, vendar tožnik ni izjavil, da bi pripadal omenjeni skupini. Imenovana organizacija se dojema za politično organizacijo in dejansko zasleduje politične cilje. Iz informacij o izvorni državi izhaja med drugim, da se vlada v verske organizacije ne vmešava in da je vlada sprejela vrsto ukrepov za izboljšanje verskega izobraževanja in duhovni razvoj družbe. V državi je zagotovljena verska svoboda in svoboda prepričanja. Vendar pa zakon proti terorizmu zahteva, da verske organizacije zavarujejo svoje stavbe čaščenja pred morebitnimi terorističnimi napadi. Vlada lahko ukrepa proti verskim organizacijam, če tega niso storile. Vlada se ne sme vmešavati v izbiro verskih prepričanj ali pripadnosti državljanov oziroma prebivalcev, razen če so ta prepričanja usmerjena proti ustavnemu okviru države, suverenosti ali ozemeljski celovitosti. Kazenski zakonik prepoveduje spodbujanje medverske nesloge, ki vključuje propagando ekskluzivnosti, superiornosti ali manjvrednosti državljanov glede na njihov odnos do religije. Prepovedano je tudi ustvarjanje in vodenje družbenih inštitucij, ki razglašajo versko nestrpnost. Ker informacije o izvorni državi ne potrjujejo tožnikovih navedb, ki jih je podal v postopku priznanja mednarodne zaščite, tožena stranka tožnika ne more priznati za splošno verodostojnega.

5. Glede tožnikovih izjav o zaslišanjih na policijski postaji tožena stranka ugotavlja, da tožnika tam fizično niso nikoli pretepali, ampak so mu le postavljali vprašanja in to ne more predstavljati preteklega preganjanja. Sami pozivi z javljanjem na policijski postaji ne more predstavljati preteklega preganjanja in posledično na tem temelječega utemeljenega strahu pred preganjanjem, še posebej ne ob upoštevanju, da se Kazahstan sooča s terorizmom v bližnjih državah. Res je, da zaslišanja verjetno za tožnika niso bila prijetna, vendar pa niti intenzivnost niti pogostnost teh ravnanj ni takšna, da bi bilo to mogoče opredeliti kot preganjanje. Glede njegovih izjav o dogodkih, ki jih je doživel v času, ko je bil zaposlen na letališču, pa tožena stranka ugotavlja, da je tožnik sam dal odpoved delovnega razmerja v tej službi in ni mogoče slediti njegovim izjavam, da jo je izgubil zaradi veroizpovedi. Njegove izjave glede verskih molitev v času delovnega časa in nasprotovanja delodajalca pa nakazujejo na to, da ga je delodajalec opozarjal, da so molitve neprimerne zaradi motenja delovnega procesa in ne zaradi tega, ker je pripadnik muslimanske vere. V zvezi z tiralico, ki naj bi bila razpisana zoper njega, pa tožena stranka ugotavlja, da je tožnik predložil fotografijo iz mobilnega telefona in to dokazilo je izredno slabe kakovosti in ker ne gre za original, ga tožena stranka ni mogla posredovati Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju, da bi preveril pristnost dokumenta. Iz prevoda dokazila izhaja, da naj bi bil tožnik iskan kot signalna evidenca (dobesedni prevod), osumljen na podlagi drugega odstavka 405. člena Kazenskega zakonika Republike Kazahstan. Tožena stranka je preverila vsebino navedenega določila. Gre za prepoved organiziranja in sodelovanja v dejavnostih javnega ali verskega združenja ali druge organizacije, če je ta z odločbo sodišča prepovedana ali ukinjena v povezavi z izvajanjem ekstremizma in terorizma. Tožnik naj bi bil osumljen takega kaznivega dejanja. Vendar pa tožena stranka meni, da ima tožnikov dokument v obliki fotografije manjšo dokazno vrednost. Ime tožnika je namreč napisano drugače, kot ga je sam navedel. Glede na dejstvo, da naj bi bil ta dokument izdan s strani uradnih državnih organov, je malo verjetno, da bi prišlo do napake pri zapisu osebnega imena, kar dodatno zmanjšuje njegovo dokazno vrednost, zaradi česar ga tožena stranka ne more šteti kot verodostojno dokazilo. Tudi članki in poročila, ki sta jih predložila tožnik in pooblaščenec, ne nudijo velike opore tožnikovim izjavam. Razen tega tožena stranka tudi ugotavlja, da se po letu 2014, ko so tožnika nazadnje vabili na policijsko postajo, in do njegovega odhoda iz izvorne države, tožniku ni nič zgodilo, omenil ni niti enega samega dogodka. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je pripadnik muslimanske vere. Vendar je v Republiki Kazahstan 70 % muslimanov. Glede svoje muslimanske veroizpovedi je tožnik zatrjeval, da je zgolj vernik in da ne pripada kakšni prepovedani islamski skupini. Na podlagi predstavljenih informacij tožena stranka zaključuje, da v Republiki Kazahstan večina verskih skupnosti deluje brez težav, iz tega so izvzete nekatere manjšinske netradicionalne verske skupnosti, med katere pa tožnik ne spada. Sam nadzor nad verskimi skupnostmi v obliki občasnih prekinitev in nadzorovanj verskih srečanj ne more predstavljati preganjanja, razen če te aktivnosti ne postanejo tako pogoste, da bi lahko že zaradi same kvantitete dosegle prag preganjanja. Tožnik je pripadnik večinske veroizpovedi, tožena stranka pa ni našla informacij, ki bi potrjevale preganjanje pripadnikov večinske veroizpovedi.

6. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka tudi pojasnjuje, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tožnik ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi, glede nevarnosti mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni je tožena stranka navedbe tožnika presojala že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca, v Republiki Kazahstan pa tudi ni prisoten kakšen oborožen spopad, zato tožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi, da bi bil soočen z utemeljenim tveganjem v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista v situaciji mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

7. Tožnik v tožbi navaja, da je verjetno izkazal, da je v izvorni državi preganjan zaradi vere. Iz fotokopije tiralice izhaja, da Republika Kazahstan zahteva njegovo izročitev, ker je osumljen kaznivega dejanja po členu 405 Kazenskega zakonika Kazahstana. Republika Kazahstan je prepovedala muslimanom udeleževanja verskih obredov, čeprav je kar 70 % muslimanskega prebivalstva. Neutemeljen je tudi očitek, da tožnik ni zaprosil za azil v najkrajšem možnem času. Prav tako je neutemeljen očitek, da na podlagi fotokopije tiralice ni mogoče zanesljivo preveriti istovetnosti le-te, saj je tožnik verjetno izkazal, da je za njim razpisana tiralica. Ne more biti pa ta dokument manj vreden, če je njegovo ime na tiralici navedeno dvakrat. V odločbi je tudi napačno navedeno, da ima tožnik dva otroka, saj jih ima štiri. Glede zaključka tožene stranke, da tožniku v matični državi ne grozi mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, pa tožnik v tožbi navaja, da je znano, da njegova izvorna država ne priznava človekovih pravic. Če bo tja izročen, bo šel v zapor, kjer so nevzdržne razmere. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ne sprejema tožbenih argumentov in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter pri njej vztraja.

9. Sodišče je na glavni obravnavi dne 17. 12. 2021 vpogledalo v upravni in sodni spis ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju med drugim povedal, da ga v izvorni državi obtožujejo delovanja v ekstremistični in destruktivni organizaciji. V taki organizaciji ni sodeloval. Država ne potrebuje ljudi, ki razmišljajo s svojo glavo, preganjanja so se začela, ker so se ljudje dobivali in o tem pogovarjali. Tisti, ki so govorili o Bogu, so bili prvi na udaru. Sam je navaden vernik, petkrat na dan je obiskoval molitve, velikokrat je šel v džamijo. Policija ga je zasliševala, ima dokaz o zaslišanju. Bil je tudi priprt od enega dneva do dneva in pol. Za azil ni zaprosil že prej zato, ker ni vedel, da se lahko uredi tak status. Zadnjič je bil na zaslišanju v Kazahstanu leta 2016, ko so prišli ljudje, ki so ga hoteli nasilno odpeljati. Ko je bil opozorjen, da je na osebnem razgovoru povedal, da je bil zadnjič na zaslišanju leta 2014, je rekel, da je imel s prevajalko težave. Govorila je rusko, vendar ni bila Rusinja.

10. Tožba ni utemeljena.

11. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnika v izvorni državi niso fizično maltretirali, ampak so mu na zaslišanjih le postavljali vprašanja in to v konkretnem primeru ne more predstavljati preteklega preganjanja, sami pozivi z javljanjem na policijski postaji pa ne morejo predstavljati preteklega preganjanja in posledično na tem temelječega utemeljenega strahu pred preganjanjem, še posebej ne ob upoštevanju, da se Kazahstan sooča s terorizmom v bližnjih državah. Pravilno je ugotovila, da niti intenzivnost niti pogostost teh zaslišanj tožnika ni bila takšna, da bi bilo to mogoče opredeliti kot preganjanje. Glede njegovih izjav o dogodkih, ki jih je doživel v času, ko je bil zaposlen na letališču, pa je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da je tožnik sam dal odpoved delovnega razmerja v tej službi.

12. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da je tožnik v postopku za pridobitev mednarodne zaščite verjetno izkazal, da je bil v izvorni državi preganjan zaradi vere. Tožena stranka je v svoji odločbi dovolj prepričljivo obrazložila, da informacije o izvorni državi ne potrjujejo navedb tožnika o preganjanju zaradi vere. Dovolj natančno je pojasnila, da tožnik pripada večinski muslimanski veri in ne kateri od tistih verskih skupnosti, od katerih se čuti država ogrožena. Dovolj podrobno je v odločbi pojasnjeno, da zaslišanja na policijski postaji, ki jih je bil tožnik deležen, ne predstavljajo dejanj preganjanja v smislu ZMZ-1, teh zaslišanj niti ni bilo veliko. Po tožnikovih lastnih izjavah na zaslišanjih ni bil deležen kakšnega fizičnega nasilja, ampak so mu zgolj postavljali vprašanja, takih dejanj pa ni mogoče šteti za dejanja preganjanja. Odločba je torej v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti.

13. Glede fotokopije tiralice, ki jo tožnik v tožbi prav tako omenja in se nanjo sklicuje, češ da iz nje izhaja, da je osumljen kaznivega dejanja po členu 405 Kazenskega zakonika Kazahstana, pa je tožena stranka tudi dovolj prepričljivo obrazložila, da predložena fotokopija ne predstavlja dokazne vrednosti oziroma nima ustrezne dokazne veljave, ker se ne da preveriti njene verodostojnosti zaradi slabe kvalitete in torej ni možno preveriti pristnosti tega dokumenta. Tožena stranka je v svoji odločbi obrazložila, da je ime v tem dokumentu zapisano nekoliko drugače in je tudi obrazložila, da če bi bil znan s strani uradnih organov, je malo verjetno, da bi prišlo do napake pri zapisu imena. Tudi v tem delu je odločba dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti. Ne glede na navedeno pa po mnenju sodišča iz same tiralice, katere prevod se nahaja v upravnem spisu, še ne izhaja, da bi tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo šel v zapor. V njej je navedeno le to, da je osumljen kaznivega dejanja po členu 405 Kazenskega zakonika Kazahstana in da je bil sprožen kazenski postopek. Zgolj ta navedba pa, torej zgolj sum kaznivega dejanja, četudi bi se to tiralico štelo za verodostojno, še ne pomeni, da bi bil tudi obsojen in bi moral v zapor, saj o utemeljenosti morebitnih obtožb odloča sodišče. Iz navedenega razloga sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam o tem, da če bo vrnjen v Kazahstan, da bo nameščen v zapor.

14. Tožnik v tožbi izraža tudi nestrinjanje z očitkom tožene stranke, da za azil ni zaprosil v najkrajšem možnem času. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da zgolj to, da nekdo ne zaprosi za mednarodno zaščito čim prej je to mogoče, še ni zadosten razlog za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Vendar je treba upoštevati, da zgolj to ni bil ključni razlog za zavrnitev prošnje, ampak le dodaten razlog, na podlagi katerega je tožena stranka lahko sklepala, da če bi bil tožnik zelo hudo ogrožen v izvorni državi, bi za azil zaprosil že prej.

15. Tožbene navedbe o tem, da ima odločba več napačnih navedb, pri čemer se v tožbi navaja število tožnikovih otrok, pa so za navedeni postopek nerelevantne, saj je pri preizkusu pravilnosti postopka za priznanje mednarodne zaščite, kamor sodi tudi obrazloženost odločbe, bistveno to, ali se je tožena stranka opredelila do vseh tožnikovih navedb o morebitnem preganjanju v izvorni državi. Tožbena trditev, da tožnikova izvorna država ne priznava človekovih pravic je zelo posplošena, bistveno pri tej zadevi je to, da tožnik z navedbami o konkretnih dogodkih, ki so se mu zgodili, ni uspel dokazati, da bi v izvorni državi doživljal preganjanje, ki bi ustrezalo definiciji tega pojma, kot je opredeljena v 26. členu ZMZ-1. Po tem določilu morajo biti dejanja preganjanja dovolj resne narave in dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Tožnik je na osebnem razgovoru tudi povedal, da nikoli ni bil v zaporu, na zaslišanju na sodišču pa, da je bil v zaporu dan do dan in pol. Vendar pa tudi, če bi se štelo slednjo trditev za verodostojno, to še vedno ne bi dosegalo praga preganjanja, kot se zahteva v smislu 26. člena ZMZ-1. 16. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.