Jedro

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tej pravdi zahtevala, da ji toženec kot njen nekdanji zunajzakonski partner skladno z njegovim deležem na skupnem premoženju regresira del kreditne obveznosti, najete za povečanje vrednosti skupnega premoženja, ki ga je po razpadu skupnosti zanj odplačala.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.525,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da je sicer zmotno stališče sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi v zvezi s predhodno sodbo, s katero je toženec od tožničinega očeta zahteval povrnitev ustreznega deleža na skupnih vlaganjih v njegovo nepremičnino, za res iudicata, saj ni podana ne subjektivna ne objektivna identiteta zahtevka, pravnomočen pa postane le izrek, ne pa tudi razlogi (o predhodnem vprašanju v zvezi z deležem zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju). Vendar pa predhodna odločitev sodišča ni nepomembna, saj je sodišče v korist tožničinega deleža na skupnem premoženju upoštevalo, da je po razpadu zunajzakonske skupnosti sama poplačala kreditne obveznosti, na ta račun pa je toženec dobil izplačan nižji delež vlaganj. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku bi bila zato tožnica neupravičeno obogatena. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje tožnici, da se pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju ne upošteva poplačilo kreditov po razpadu življenjske skupnosti, vendar pa je sodišče v konkretni predhodni zadevi ravnalo drugače. Zato sodišče ob upoštevanju splošnih načel obligacijskega prava (načela vestnosti in poštenja ter načela prepovedi zlorabe pravic) tožbenemu zahtevku tožnice, s katerim od toženca regresira plačilo, ki je bilo v njeno korist že upoštevano v drugem postopku, sodišče ne more nuditi pravnega varstva.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije in postavlja naslednja vprašanja: (1) glede utemeljenosti tožbenega zahtevka za vračilo sorazmernega dela kredita, nastalega v zvezi z ustvarjanjem skupnega premoženja, ki ga je po razpadu zunajzakonske skupnosti v celoti odplačala tožnica; (2) glede pravilnosti presoje, da se pri odločitvi o tožbenem zahtevku upoštevajo ugotovljena dejstva iz druge pravde in tam zavzeto (zmotno) materialnopravno stališče, da se pri določitvi deležev na skupnem premoženju upošteva tudi odplačilo kredita po razpadu zunajzakonske skupnosti, in (3) glede ustreznosti obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. Navaja, da sta nižji sodišči zmotno uporabili tretji odstavek 56. člena in drugi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Prav tako sta nižji sodišči kršili prvi odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj postane pravnomočen le izrek, ne pa tudi obrazložitev. S tem izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 163/99, II Ips 72/2002, III Ips 88/2007, II Ips 180/2013, VIII Ips 174/2013 in II Ips 701/2005. Glede drugega vprašanja izpostavlja, da je sodišče druge stopnje arbitrarno odstopilo od enotne sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 174/2005, II Ips 895/2007, II Ips 869/2007, II Ips 895/2007, II Ips 348/2008, II Ips 596/2008, II Ips 869/2009, II Ips 367/2010 in II Ips 11/2018. Nadalje tudi meni, da je obrazložitev izpodbijane sodbe površna in pavšalna, razlogi pa so tudi sami s sabo v nasprotju. Opozarja, da v predhodni zadevi ni imela pravnega interesa za vložitev pritožbe zaradi napačnega materialnopravnega stališča. To bi lahko storil zgolj toženec. Meni, da je neutemeljen očitek, da zlorablja procesne pravice, saj je tožbo vložila skladno z enotno sodno prakso.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).