Jedro

Prehodne določbe 81. člena zakona o tujcih veljajo samo za osebe, ki so vložile prošnje za sprejem v državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ne pa tudi za osebe, ki so vložile prošnjo za pridobitev državljanstva z redno naturalizacijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Mestni sekretariat za notranje zadeve je z odločbo z dne 5.12.1994 zavrnil zahtevek prvotožnice V.B. za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Z odločbami, izdanimi istega dne, pa je zavrnil tudi zahtevke za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tožnikov A.B., S.B. ter A.B. Tožena stranka je o pritožbah tožnikov, ki so jih bili vložili zoper navedene odločbe, odločila na podlagi 1. odstavka 127. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) s skupno odločbo, ki jo tožniki izpodbijajo v tem upravnem sporu. Pritožbe je zavrnila in svojo odločitev utemeljila z ugotovitvijo, da pri tožnikih niso podani razlogi za dovolitev začasnega prebivanja niti po 2. odstavku 13. člena zakona o tujcih niti po 17. členu tega zakona. Prvotožnica namreč v upravnem postopku ni navedla nobenega od razlogov za začasno prebivanje, določenih v 2. odstavku 13. člena, upravni organ prve stopnje pa je ugotovil, da ji dovoljenja za začasno prebivanje tudi ni mogoče izdati po 17. členu, saj njen mož A.B., državljan Bosne in Hercegovine, nima dovoljenja za stalno niti za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Ker dovoljenja za prebivanje nima nobeden od staršev, tudi ni bilo mogoče ugoditi zahtevkom za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje njunim mladoletnim otrokom. Pritožbeni ugovor tožnikov, da so vsi člani družine vložili prošnje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije in da je že samo to zadosten razlog, da se jih ne obravnava kot tujce, dokler o prošnjah ne bo odločeno, je tožena zavrnila z ugotovitvijo, da po njenih uradnih evidencah člani družine niso vložili prošenj za sprejem v državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, zato zanje ne veljajo prehodne določbe 81. člena zakona o tujcih. Dejstvo, da so člani družine vložili dne 9.11.1992 prošnje za sprejem v državljanstvo na podlagi redne naturalizacije, pa ne vpliva na njihov status v smislu 81. člena zakona o tujcih. Tudi pritožbene navedbe, da imajo tožniki zagotovljena sredstva za preživljanje, je tožena stranka zavrnila kot neutemeljene.

Tožniki izpodbijajo odločbo tožene stranke iz razlogov 1.in 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Navajajo, da tožena stranka ni odločila o vseh otrocih prvotožnice in sicer za A., ki je rojen leta 1991 in za S., ki je rojen 2.12.1993. Tudi za ta dva otroka je bila vložena prošnja za dovolitev začasnega prebivanja in bi morala tožena stranka njuni vlogi obravnavati hkrati z ostalimi. Čeprav so vsi tožniki ob vložitvi prošenj za sprejem v državljanstvo izpolnjevali vse pogoje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, njihove vloge do vložitve tožbe še niso bile rešene, kar je čista diskriminacija tožnikov, saj se jih zato obravnava kot tujce. Dejstvo je, da prvotožnica in njen mož živita v Sloveniji od leta 1976, kar popolnoma zadostuje, da se jima prizna status državljanov Republike Slovenije. Prošnje za dovolitev začasnega prebivanja so tožniki vložili po sili razmer, ker se odlaša z reševanjem njihovih prošenj za sprejem v državljanstvo brez zakonitih razlogov. Tudi vsi otroci, razen enega, ki je bil rojen v Nemčiji, so bili rojeni v Sloveniji, kar dokazuje, da "so optirali za Slovenijo." To opcijo bi morala tožena stranka spoštovati tako po domači zakonodaji kot po mednarodnih konvencijah o človekovih pravicah ter ne bi smela umetno ločevati postopkov za dovolitev začasnega prebivanja od postopkov za pridobitev državljanstva. Čim so tožniki vložili prošnje za pridobitev državljanstva, jih ni mogoče imeti za tujce in jim je zato treba priznati do pravnomočne odločbe o sprejemu v državljanstvo "status dovoljenega prebivanja v Sloveniji".

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo odločeno med drugim o vlogi A.B. in ne gre za A.; vloge za četrtega otroka S., ki naj bi bil rojen 2.12.1993, pa v spisih ni ter ga pooblaščenec tudi v pritožbi ni navajal. Sicer pa tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov, ki jih je predložila tožena stranka, je razvidno, da so bile pri organu prve stopnje vložene štiri prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje in sicer za prvotožnico ter za tri otroke. O vseh prošnjah je bilo odločeno z uvodoma navedenimi prvostopnimi odločbami, o pritožbah zoper le-te pa z izpodbijano odločbo. Tožniki v tožbi ne zatrjujejo, da je bila prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje vložena tudi za sina A. ter S. Dovoljenje za začasno prebivanje se po zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, dalje ZTuj) izdaja samo na prošnjo tujca, ne pa po uradni dolžnosti. Če prošnja za dovoljenje za katerega od otrok prvotožnice ni bila vložena, upravnemu organu ni mogoče očitati kršitve pravil postopka, če o dovoljenju za začasno prebivanje za takšnega otroka ni odločal. Tožbeni ugovor kršitve pravil postopka torej ni utemeljen.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju, glede katerega tožba nima izrecnih ugovorov, pa je po presoji sodišča tožena stranka tudi materialni predpis v izpodbijani odločbi pravilno uporabila. Zgolj vložitev prošenj za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo po 10. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94, dalje: ZDRS) tudi po presoji sodišča sama po sebi še ne more biti razlog za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Pravne posledice vložitve prošnje za sprejem v državljanstvo določa ZTuj le za primere ko so tujci, državljani drugih republik bivše SFRJ, zaprosili za državljanstvo po 40. členu ZDRS. Tožena stranka je pravne posledice takšnih vlog ustrezno navedla v obrazložitvi odločbe, zato jih sodišče tu ne ponavlja. Navedla pa je tudi, da se tožniki, ki so prošnje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije vložili šele dne 9.11.1992, torej po preteku roka iz 1. odstavka 40. člena ZDRS (25.12.1991), na določbe 81. člena ZTuj ne morejo uspešno sklicevati i z njo se sodišče strinja. Prehodne določbe 81. člena ZTuj veljajo sam za osebe, ki so vložile prošnje za sprejem v državljanstvo po 40. členu zakona, ne pa tudi za osebe, ki so vložile prošnjo za pridobitev državljanstva z redno naturalizacijo. Zato je zmotno stališče tožbe, da je že samo vložitev prošenj za sprejem tožnikov v državljanstvo Republike Slovenije z dne 9.11.1992 zadosten razlog za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, drugih upravičenih razlogov iz 13. člena ZTuj pa niti ne zatrjuje. Tožba je torej neutemeljena in jo je moralo sodišče zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je skladno s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.