Jedro

Iz določbe prvega odstavka 31. člena (prej veljavnega) ZSS ne izhaja zakonska dolžnost, da mora upravičeni predlagatelj zahtevo za izdelavo predčasne ocene sodniške službe (pisno) obrazložiti. Ker pa gre pri taki oceni za odstop od pravila, po katerem se ocena sodniške službe izdela vsaka tri leta, mora za tako odločitev obstajati objektivni razlog.

Vprašanje št. 2 izhaja iz napačne predpostavke, da so bili z izpodbijano odločitvijo Sodnega sveta vsebinsko spremenjeni zaključki iz preteklih ocen revidentkine sodniške službe. S povzemanjem načina ravnanja revidentke v preteklih obdobjih namreč v pretekle ocene ni bilo poseženo.

Vprašanje št. 3 temelji na napačni predpostavki, da je Sodni svet spremenil oceno sodniške službe personalnega sveta, kar se ni zgodilo in iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja stališče, da bi Sodni svet to smel storiti.

Vprašanje št. 4 ne nanaša na obravnavano zadevo, saj izpodbijana odločitev Sodnega sveta ne temelji le na enem izmed pri kriteriju delovne sposobnosti primeroma navedenih indikatorjev.

Vprašanje št. 5 ni pomembno pravno vprašanje, saj prekluzija sama po sebi ni v neskladju z URS.

Odgovor na vprašanje št. 6 izhaja iz jasnih določb tedaj veljavnega ZSS, ki posebej ureja postopek ocenjevanja sodniškega dela (tudi kriterije) in posebej disciplinske postopke. Vprašanje razmerja med eno in drugo podlago za prenehanje sodniške funkcije na podlagi zakona ni predmet tega upravnega spora.

Z vprašanjem št. 7 revidentka ne zatrjuje odstopa sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi od sodne prakse Vrhovnega sodišča, temveč odstop Sodnega sveta od stališč Vrhovnega sodišča. Glede sklicevanja sodišča prve stopnje na razloge v izpodbijanem upravnem aktu obstaja ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča,od katere pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi ni odstopilo.

Revidentka s svojimi navedbami zelo hudih posledic izpodbijane odločitve ni izkazala. Prenehanje sodniške funkcije na podlagi prvega odstavka 33. člena ZSS oziroma posledična izguba zaposlitve sama zase še ne pomenita zelo hudih posledic, saj revidentki ne preprečujeta opravljati drugega izobrazbi primernega dela, za druge zatrjevane posledice pa revidentka ni predložila nobenih dokazov

Izrek

I. Revizija se zavrže

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Sodnega sveta Republike Slovenije, št. 2/2016-222 z dne 29. 9. 2016, izdano v ponovljenem postopku, s katero je potrdil tam navedeno oceno sodniške službe z dne 12. 12. 2013, da tožnica kot okrajna sodnica ne ustreza sodniški službi (1. točka prvega odstavka 32. člena Zakona o sodniški službi, v nadaljevanju ZSS).

2. Tožnica (v nadaljevanju revidentka) je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z 2. in s 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrženje revizije, ker meni, da pogoji za njeno dovoljenost niso izkazani, sicer pa predlaga zavrnitev revizije.

K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-11 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o njihovem izpolnjevanju na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.2

6. V skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.3

7. Revidentka zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih, in sicer: 1) Ali je skladno s tretjim odstavkom 49. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS), s 14. členom URS, s 6. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), s 125. členom URS in s 60. členom Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), da Sodni svet, predsednik sodišča ali predsednik sodišča višje stopnje zahteva oceno sodniške službe brez konkretne in utemeljene obrazložitve, zakaj je takšna (predčasna) ocena potrebna? 2) Ali je skladno s 158. členom URS in z 31. členom ZSS, da se pri potrditvi oziroma zavrnitvi ocene s strani Sodnega sveta vsebinsko spreminja zaključke, ki izhajajo iz preteklih sodniških ocen, ki so že pravnomočno zaključene? 3) Ali drži zaključek Upravnega sodišča RS v izpodbijani sodbi, da lahko Sodni svet skladno s 74. členom ZSS ter z 22. in s 25. členom URS, kot instančni organ Personalnega sveta dopolnjuje dejansko stanje in vsebinsko spreminja oceno, ugotovljeno v oceni Personalnega sveta? 4) Ali je Upravno sodišče RS pravilno uporabilo 29. člen ZSS, s tem ko je prti kriteriju delovne sposobnosti iz 2. točke prvega odstavka 29. člena ZSS potrdilo mnenje Sodnega sveta, da je zadoščeno pogoju celovitosti, četudi je Personalni svet višjega sodišča (v nadaljevanju PSVS) upošteval zgolj indikator doseženega razmerja med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela ter pravočasnost pisne izdelave sodne odločbe, ne pa tudi ostalih indikatorjev iz te točke? 5) Ali je odločitev Upravnega sodišča RS, da je bila revidentka pri dokazovanju z izvedencem medicinske stroke prekludirana, skladna z 22. členom URS? 6) Ali je z vidika načela enakega varstva pravic, načela pravne države (načelo pravne varnosti in načelo sorazmernosti) v zvezi s tretjim odstavkom 15. člena URS, pravico do učinkovitega pravnega sredstva, z vidika neodvisnosti sodne veje oblasti in z 32. ter s 33. členom ZSS pravilno, da Personalni svet in Sodni svet pri odločanju ne upoštevata načela sorazmernosti in dejstva, da določena ravnanja predstavljajo tudi znake disciplinske kršitve? 7) Ali je skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sklep X Ips 169/2010 z dne 25. 5. 2011, sklep X Ips 706/2008 z dne 20. 11. 2008, sklep X Ips 519/2007 z dne 14. 11. 2007), da je Sodni svet v odločbi z dne 29. 9. 2016, v ponovnem postopku, brez konkretne obrazložitve odstopil od pravnega mnenja Upravnega sodišča RS iz sodbe I U 1734/2015 z dne 10. 2. 2016, kar pa je Upravno sodišče RS v sodbi I U 1640/2016 z dne 5. 9. 2017 pavšalno sprejelo, s povratnim sklicevanjem na razloge v odločbi Sodnega sveta?

8. Po presoji Vrhovnega sodišča navedena vprašanja niso pomembna pravna vprašanja, zaradi katerih bi bilo revizijo mogoče dovoliti.

9. Glede vprašanja št. 1 iz v času odločanja relevantne določbe prvega odstavka 31. člena ZSS izhaja, da za sodnike izdela Personalni svet oceno sodniške službe vsaka tri leta, pred tem časom pa na zahtevo sodnega sveta, predsednika sodišča, predsednika sodišča višje stopnje, ministra, pristojnega za pravosodje, ali sodnika samega. Iz določbe torej ne izhaja zakonska dolžnost, da mora upravičeni predlagatelj zahtevo za izdelavo predčasne ocene sodniške službe (pisno) obrazložiti. Ker pa gre pri taki oceni za odstop od pravila, po katerem se ocena sodniške službe izdela vsaka tri leta, mora za tako odločitev obstajati objektivni razlog.

10. Vprašanje št. 2 izhaja iz napačne predpostavke, da so bili z izpodbijano odločitvijo Sodnega sveta vsebinsko spremenjeni zaključki iz preteklih ocen revidentkine sodniške službe. S povzemanjem načina ravnanja revidentke v preteklih obdobjih namreč v pretekle ocene ni bilo poseženo.

11. Tudi vprašanje št. 3 temelji na napačni predpostavki, da je Sodni svet spremenil oceno sodniške službe personalnega sveta, kar se ni zgodilo in iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja stališče, da bi Sodni svet to smel storiti.4 Za potrebe odločitve o potrditvi (ali zavrnitvi) ocene sodniške službe pa sme Sodni svet preveriti vsebinske razloge za njen sprejem5 (torej tudi pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja).

12. Prav tako se vprašanje št. 4 ne nanaša na obravnavano zadevo, saj izpodbijana odločitev Sodnega sveta ne temelji le na enem izmed pri kriteriju delovne sposobnosti primeroma navedenih indikatorjev. Glede drugih indikatorjev je bilo namreč ugotovljeno, da revidentka ne odstopa od povprečja. Sodišče prve stopnje pa je le pritrdilo ugotovitvi Sodnega sveta, da povprečna ocena pri drugih indikatorjih ob hkratni izrazito negativni oceni pri indikatorju „pravočasnost pisne izdelave sodne odločbe“ na odločitev o potrditvi negativne ocene sodniške službe ne more vplivati.

13. Vprašanje št. 5 ni pomembno pravno vprašanje, saj prekluzija sama po sebi ni v neskladju z URS.6

14. Odgovor na vprašanje št. 6 izhaja iz jasnih določb tedaj veljavnega ZSS, ki v II. Poglavju posebej ureja postopek ocenjevanja sodniškega dela (tudi kriterije) in v VII. Poglavju posebej disciplinske postopke. Že iz take ureditve izhaja, da gre za različne, ločene postopke. Poleg tega prvi odstavek 74. člena ZSS v 7. točki določa, da sodniku preneha sodniška funkcija po zakonu, če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza sodniški službi (33. člen), v 8. točki pa posebej določa, da mu preneha funkcija tudi, če mu je izrečena disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije. Vprašanje razmerja med eno in drugo podlago za prenehanje sodniške funkcije na podlagi zakona ni predmet tega upravnega spora.

15. Z vprašanjem št. 7 revidentka ne zatrjuje odstopa sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi od sodne prakse Vrhovnega sodišča, temveč odstop Sodnega sveta od stališč Vrhovnega sodišča.7 Glede sklicevanja sodišča prve stopnje na razloge v izpodbijanem upravnem aktu obstaja ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča,8 od katere pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi ni odstopilo.

16. Revidentka se sklicuje tudi na obstoj pogoja za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.9 Revidentka z navedbami (da ji je prenehala sodniška funkcija, ki jo je opravljala že od leta 1994, s tem pa je prenehalo tudi njeno delovno razmerje, je brez dohodkov in nezaposlena, pridobitev prihodnje zaposlitve pa je glede na njeno starost in zdravstveno stanje veliko težja, v enaki situaciji se je znašla že dvakrat in takrat zaposlitve kljub intenzivnemu iskanju ni mogla dobiti) zelo hudih posledic izpodbijane odločitve ni izkazala. Prenehanje sodniške funkcije na podlagi prvega odstavka 33. člena ZSS oziroma posledična izguba zaposlitve sama zase še ne pomenita zelo hudih posledic, saj revidentki ne preprečujeta opravljati drugega izobrazbi primernega dela,10 za druge zatrjevane posledice pa revidentka ni predložila nobenih dokazov, navedla ni niti, koliko je stara, iz listin v spisu, na katere se sklicuje, pa izhaja, da je sodniško službo (ponovno) začela opravljati leta 2005. Pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

17. Vrhovno sodišče je revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

18. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E, Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek skladno s tretjim odstavkom 125. člena ZPP-E konča po do tedaj veljavnem Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1. 2 Primerjaj sodbo VSRS X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015. 3 Npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014 in drugi. 4 Sodišče prve stopnje tako ni odstopilo od stališča, da Sodni svet ne more spreminjati ocene sodniške službe, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi X Ips 270/2007 z dne 27. 7. 2010, na katero se sklicuje revidentka pri obrazložitvi tega vprašanja. 5 Tako glede preverjanja vsebinskih razlogov tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-1096/06 z dne 13. 12. 2007. 6 Glej npr. odločbe U-I-5/16 z dne 19. 1. 2017, U-I-203/14 z dne 3. 12. 2015, Up-549/02 z dne 3. 6. 2004. 7 Iz navedenih sklepov Vrhovnega sodišča izhaja stališče, da je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, vendar pa ima možnost odločiti tudi v nasprotju s tem mnenjem in stališči, če ima za to utemeljene razloge, kar mora posebej obrazložiti. 8 Npr. sklep X Ips 323/2016 z dne 1. 2. 2017, X Ips 91/2014 z dne 11. 1. 2017 in drugi. 9 Npr. sklepi VS RS X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010. 10 Tako Vrhovno sodišče tudi v sklepu X Ips 118/2015 z dne 11. 1. 2017.