Jedro

Materialno procesno vodstvo je v postopkih v sporih majhne vrednosti izključeno, saj bi bilo glede na določbo 453. člena ZPP (po kateri se dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja po izteku rokov iz 452. člena ZPP v zvezi s 451. členom ZPP, ne upoštevajo) zmeraj neuspešno oziroma brezpredmetno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo 744,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2001, toženki (pravilno: tožnici) pa naložilo, da mora tožnici (pravilno: toženki) povrniti 223,99 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in zaradi kršitve ustavnih pravic pritožuje tožnik, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik navaja, da ga sodišče, čeprav se je obravnave udeležil brez pooblaščenca, ni opozorilo, katera pravdna dejanja lahko opravi, zato je bil v neenakopravnem procesnem položaju z nasprotno stranko. S tem mu je bila odvzeta možnost uveljavljanja pravnih upravičenj na enakopravni podlagi, saj je sodišču pojasnil, da se njegov pooblaščenec obravnave ne more udeležiti iz opravičenih razlogov. Sodišče ni pojasnilo, še manj pa vsebinsko in pravno argumentirano obrazložilo, zakaj ni sprejelo relevantnih dokaznih predlogov tožnika. Poleg tega sodišče tožniku ni naznanilo dejanske in pravne plati spornega razmerja tako, da bi bil lahko prepričan o tem, s kakšno kvaliteto procesnega gradiva razpolaga. Smiselno je bila s tem tožniku odvzeta pravica do izjave. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo prezrto načelo materialnega procesnega vodstva, tako je postopek potekal v nasprotju s tožnikovimi navedbami, sodišče ga je pustilo v dvomu, izdana je bila sodba presenečenja. Tožnik bi moral glede na načelo odprtega sojenja zvedeti, ali razpolaga s procesnim gradivom takšne narave, kot to določajo posamezna relevantna pravna pravila, vse tudi glede na načelo ekonomičnosti postopka. Tako bi lahko na podlagi odprtega sojenja izvedel, ali lahko morda predlaga ustrezne dokaze tudi glede tega, kdaj točno je zapadla konkretna obveznost, upoštevaje pri tem medsebojna dogovarjanja in pogovarjanja pravdnih strank oziroma njunih predstavnikov, do katerih je prišlo pred vložitvijo tožbe in so dejansko povzročila, da terjatev ni zapadla na dan, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik še zmeraj nima vseh razlogov glede svojega procesnega gradiva, ki ga je predstavil med postopkom, zato je odločitev sodišča v nasprotju s stališči Evropskega sodišča, ki je večkrat opozorilo, da 1. odst. 6. čl. EKČP vsebuje tudi zahtevo po obstoju sodišča, ki je pristojno vsebinsko presojati izpodbijano odločbo. Tožniku je bila odvzeta pravica doseči odločitev, posledično pa tudi pravica do sodnega varstva. Sodišče je torej ravnalo arbitrarno.

Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek na plačilo 744,57 EUR zavrnilo, ker je ugotovilo, da je zastaral. Ugotovilo je, da se je toženka tožniku zavezala iz proračuna za leto 2001 zagotoviti 202.000,00 SIT in da je bila na podlagi 4. člena pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, sredstva dolžna nakazati na tožnikov račun na podlagi pisnega kvartalnega zahtevka. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je obveznost zapadla najkasneje do 31.12.2001, zato je zastaralni rok začel teči 1.1.2002 in je iztekel 1.1.2007. Ker je bila tožba v tej zadevi vložena šele 9.5.2007, je zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče poudarja, da gre v tej zadevi za spor majhne vrednosti. Tako se sodba v skladu z določbo prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007; UPB-3; v nadaljevanju ZPP) ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbene navedbe, ki merijo na izpodbijanje v prejšnjem odstavku povzetih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, so torej nedopustne.

Čeprav pritožnik navaja, da se pritožuje tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pritožbene trditve ne konkretizira. Tako pritožbene navedbe ne terjajo natančnejšega odgovora kot tega, da je sodišče prve stopnje materialno pravo, torej določbo 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami), uporabilo pravilno.

Pritožbeno sodišče nazadnje odgovarja še na številne, a nepovezane in mestoma nerazumljive pritožbene očitke o kršitvah določb pravdnega postopka oziroma o kršitvah tožnikovih ustavnih pravic.

Iz zapisnika o glavni obravnavi, opravljeni 4.10.2007, (ki je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar je v njem navedeno, če se ne dokaže nasprotno) ni razvidno, da bi prisotni predsednik tožeče stranke (društva) opravičil odsotnost pooblaščenca - odvetnika. Njegova odsotnost na naroku za glavno obravnavo je bila torej neupravičena, vabilo pa mu je bilo pravilno in pravočasno vročeno, zato s tem ni bila storjena kakšna od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka.

Na opravo katerih procesnih dejanj bi moralo sodišče na naroku tožnika opozoriti, ta sploh ne pojasni. Trditev, da je bil na naroku v neenakopravnem procesnem položaju z nasprotno stranko je posplošena, saj pritožnik ne pojasni, v čem naj bi neenak položaj bil. Sodišče pa poudarja, da je takšno neenakost, če je do nje prišlo, povzročil pooblaščenec tožnika, ki se naroka za glavno obravnavo brez opravičila ni udeležil. V zvezi s (tudi sicer povsem nekonkretnimi) pritožbenimi trditvami o opuščenem materialnem procesnem vodstvu oziroma o kršitvi načela odprtega sojenja pritožbeno sodišče poudarja, da je materialno procesno vodstvo v postopkih v sporih majhne vrednosti izključeno oziroma glede na določbo 453. člena ZPP (po kateri se ne upoštevajo dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja po izteku roka iz 452. člena ZPP v zvezi s 451. členom ZPP) ne more biti uspešno.

Očitki, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo nekaterih od predlaganih dokazov, so neutemeljeni. Pritožnik sicer povsem pravilno povzema stališča Ustavnega sodišča, da je sodišče dolžno pojasniti, zakaj katerega od predlaganih dokazov ni izvedlo, vendar pa je sodišče prve stopnje na drugi strani izpodbijane sodbe povsem jasno obrazložilo, da je to storilo zato, ker je (že iz trditev pravdnih strank, tudi samega tožnika) ugotovilo, da je zahtevek zastaral. Kako bi izvedba kakšnega (in katerega) od neizvedenih dokazov lahko vplivala na ta pravilni materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, pritožnik sploh ne pojasni.

Nejasne navedbe o odvzemu pravice doseči odločitev in pravice do sodnega varstva ne terjajo posebnega odgovora. Če pritožnik meni, da naj bi mu bila ta pravica odvzeta s tem, ko sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov, pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, da je sodišče prve stopnje to storilo v zadostni meri.

Povsem nekonkretiziran je tudi pritožbeni očitek o arbitrarnem ravnanju sodišča prve stopnje; nerazumljive pa so pritožbene navedbe o odvzemu pravice do sodnega varstva in še posebej o kršitvi zahteve po obstoju sodišča, ki je pristojno vsebinsko presojati izpodbijano odločbo, zato ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.