Jedro

Obdolženi bi tudi v primeru, če bi na Izjavo o izgubi - kraji vozniškega dovoljenja namesto besede "ukradel" podčrtal besedo "izgubil", storil isto kaznivo dejanje, saj je v času izpolnjevanja vloge za izdajo nadomestnega vozniškega dovoljenja dobro vedel, da njegovi osebni dokumenti (vozniško dovoljenje, prometno dovoljenje, potni list, ...) niso bili niti izgubljeni niti ukradeni, ampak z njegove strani prostovljno izročeni avstrijskim varnostnim organom.

Izrek

Pritožba obdolženega I. Z. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi I.Z. je dolžan plačati 40.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi I. Z. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po členu 258/I KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Odločeno je še bilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki predstavljajo samo povprečnino v višini 70.000,00 SIT. Proti takšni odločitvi se je obdolženi laično pravočasno pritožil zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. V nasprotju s trditvami pritožnika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ocene vseh za razsojo pomembnih in skrbno izvedenih dokazov dejansko stanje pravilno in v popolnosti ugotovilo ter ob razsoji tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, ko je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po členu 258/I KZ. Čeprav se je obdolženi poskušal z obširnim pritožbenim obrazlaganjem okoliščin, v katerih oziroma zaradi katerih je prišlo do obravnavanega dogodka, prikazati kot žrtev upravnih organov - najprej avstrijskih, potem pa še slovenskih (policijskih), mu v tem delu ni moč slediti. Sodišče druge stopnje verjame pritožniku, da ga je (po njegovi oceni) nekorektno ravnanje avstrijskih carinikov prizadelo in da je bil zaradi okoliščin, ki jih je podrobno opisal (mraz, skrb za triletno vnukinjo, nepoznavanje tujega jezika,...) zmeden, vendar pa ta "zmedenost" ne more biti opravičilo za njegovo ravnanje na U. e. v Š. pri C. dva dni kasneje. Obdolženčeve navedbe, da je po pomoti na Izjavo o izgubi - kraji vozniškega dovoljenja zaradi tega, ker je doma pozabil očala in je zato slabo videl, podčrtal "ukradeno" namesto "izgubljeno", so za pravilno razsojo te zadeve brezpredmetne. Obdolženi bi namreč tudi v primeru, če bi na izjavi podčrtal besedo "izgubil", storil isto kaznivo dejanje, saj je v času izpolnjevanja vloge na upravni enoti dobro vedel, da njegovi osebni dokumenti (vozniško dovoljenje, prometno dovoljenje, potni list,...) niso bili niti izgubljeni niti ukradeni, ampak z njegove strani prostovoljno izročeni avstrijskim varnostnim organom.Kaznivo dejanje je torej storil povsem zavestno in hoteno. Predvsem zaradi korektnega ravnanja avstrijskih varnostnih organov, ki so obdolženčeve dokumente poslali na Policijsko postajo v Š. pri C., je bilo sploh razkrito obdolženčevo protipravno ravnanje. Ta je prijavil krajo dokumentov očitno zato, ker je zmotno mislil, da bodo avstrijski carinski organi zasežene listine zaradi nezaključenega carinskega postopka z njim (obdolženi je sam opisal sinov neuspeli poskus prenosa dveh rabljenih kasetofonov v S. in svojo vpletenost v to zadevo, iz tega izvirajoč konflikt s cariniki in na koncu samovoljno zapustitev meje), obdržali. Iz obrazloženega je razvidno, da je obdolženčeva pritožba v tem delu neutemeljena, zaradi česar jo je bilo potrebno zavrniti. Glede na uveljavljeni pritožbeni razlog je sodišče druge stopnje ocenilo še primernost izrečene kazenske sankcije in ugotovilo, da je glede na vse ugotovljene okoliščine primerna, zaradi česar ni pogojev za spremembo v obdolženčevo korist. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi niso bile storjene kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe. Obdolženi s pritožbo ni uspel, zato je dolžan plačati povprečnino, kot edini strošek pritožbenega postopka. Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zapletenostjo pritožbenega postopka ter premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi obdolženca, ugotovljenimi pred sodiščem prve stopnje.