Jedro

Odveč tudi ni dodati, da po stališču sodne prakse, na katero se obrazloženo v pritožbi sklicuje že tožnica, (praviloma) stroške dopolnitve izvedenskega mnenja in stroške zaslišanja izvedenca (če je slednji do njih upravičen) krije stranke, ki je izvedbo dokaza z izvedencem predlagala, razen če je mogoče drugi stranki pri izvedbi dokaza očitati neskrbno ravnanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka obeh pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.084,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2017 do plačila. V točki II izreka je odločilo o stroških pravdnega postopka. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) je dolžna plačati toženi stranki (v nadaljevanju toženki) v znesku 386,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Zatrjuje, da ji ni bila zagotovljena učinkovita pravica do izjave med dokaznim postopkom, zaradi česar je podana procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Tožnica graja ravnanje sodišča prve stopnje, ki pripomb na izvedensko mnenje z dne 23. 3. 2021, podanih v vlogah z dne 8. 4. 2021 in 15. 9. 2021, ni upoštevalo in jih ni posredovalo izvedencu, da bi ta nanje odgovoril, in to iz razloga, ker tožnica ni založila predujma za dopolnitev mnenja.

Pritožnica pojasnjuje, da je sodišče sklep o plačilu predujma, ki ga izpodbija v okviru pritožbe zoper sodbo, izdalo na podlagi prvega odstavka 153. člena ZPP. Izdani sklep je nepravilen, saj je izvedbo dokaza z izvedencem predlagala toženka, ki je v ta namen založila predujem v znesku 800,00 EUR. Če je stranka, v konkretni zadevi tožnica, podala pripombe na izvedensko mnenje, ki terjajo določena pojasnila, dodatno obrazložitev zaključkov in to, da se izvedenec opredli do fotografij, vloženih v spis, pri čemer tožnica izvedencu ni postavila dodatnih vprašanj, sodišče tega, da se izvedenec o tem izjasni, ne sme pogojevati s plačilom dodatnega predujma za dopolnitev mnenja. To v tej zadevi velja toliko bolj, saj je izvedenec že zaračunal storitev za izdelavo mnenja v višini 366,00 EUR, denarna sredstva za njegovo dopolnitev pa je sodišče prve stopnje ocenilo na 400,00 EUR.

Tožnica v nadaljevanju pritožbe opozarja na nejasnosti oziroma nedoslednosti v osnovnem mnenju, ki jih sodišče prve stopnje bodisi pisno oziroma ustno z zaslišanjem izvedenca ni razčistilo, ampak je dopolnitev mnenja je pogojevalo s plačilom dodatnega predujma s strani tožnice.

Tožnica v tem kontekstu opozarja na sodno prakso, v skladu s katero stranka, ki predlaga dokaz z izvedencem, krije stroške dopolnitve mnenja oziroma ustnega zaslišanja izvedenca, razen če je nasprotni stranki mogoče očitati neskrbnost pri izvedbi dokaza (odločba VSL I Cp 1468/2017). Tožnica ni bila neskrbna, saj je pravočasno podala pripombe na izvedensko mnenje in kasneje predlagala tudi zaslišanje izvedenca.

Po mnenju tožnice ravnanje sodišča prve stopnje, ki je kot pogoj za upoštevanje pripomb tožnice na mnenje izvedenca, zahtevalo plačilo predujma, predstavlja hudo kršitev določb postopka, ki stranki onemogoča pravico do izjave v postopku. Ravnanje sodišča prve stopnje predstavlja tudi nedopusten poseg v pravico stranke do sodnega varstva iz 23. člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) in pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

Tožnica v nadaljevanju uveljavlja tudi procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so po njenem v razlogih odločbe podana nasprotja, razlogi pa so tudi pomanjkljivi. Nazadnje se sklicuje še na procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V njeno korist naj odloči o stroških postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene ugovore in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je bila izpodbijana sodba izdana v postopku v sporu majhne vrednosti. Takšna sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP). Glede na določilo petega odstavka 458. člena ZPP v zvezi s 480. členom ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

6. Sodišče druge stopnje po kritični presoji zadeve ugotavlja, da drži očitek tožnice, da ji v dokaznem postopku ni bila zagotovljena učinkovita pravica do izjave, s tem pa je bila storjena procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je do poškodbe vozila prišlo na parkirišču ob glavni cesti v A., kjer je precej prometa, tudi tovornega, obračanje kombijev in tovornjakov na tej lokaciji ni redkost. Toženka je glede na vrsto poškodb vozila (okrasna maska, emblem, obloga prednjega odbijača, hladilnik - za slednjega je tožnica kasneje pojasnila, da škode s tega naslova ne uveljavlja), ugovarjala trditvam tožnice, da je bilo (njeno) vozilo poškodovano dne 22. 3. 2017 na tem parkirišču. Zatrjevala je, da gre za prirejeno nezgodo. Sodišče prve stopnje je (zaradi tega) sledilo predlogu toženke, imenovalo izvedenca avtomobilske stroke, dr. X.X., in zahtevalo, da odgovori na vprašanje, ali je možno, da so poškodbe na vozilu tožnice nastale na način, ki ga slednja zatrjuje tožnica, torej ob trku drugega vozila v njeno vozilo na parkirišču. 8. Sodišče prve stopnje je v točkah 11 in 12 obrazložitve povzelo ugotovitve in zaključke izvedenca iz mnenja z dne 23. 3. 2012 in njegove dopolnitve z dne 19. 7. 2021, v točki 14 obrazložitve pa navedlo, da tožnica v zvezi s pripombami na izvedensko mnenje iz vloge z dne 8. 4. 2021 na poziv sodišča ni plačala predujma, zaradi česar že zato in zato ker je po oceni sodišča izvedenec v osnovnem mnenju upošteval tudi fotografije, ki izkazujejo, da je pred sprednjim delom vozila tožnice ležalo veliko drobcev stekla, ki izvirajo iz zadnjih luči drugega vozila in se v zvezi s tem opredelil, izvedba dokaza z dopolnitvijo že izdelanega mnenja ni potrebna.

9. Po pregledu zadeve sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnica v postopku dokazovanja z izvedencem delovala skrbno. Po pozivu sodišča prve stopnje je podala obrazložene pripombe na izvedensko mnenje, kasneje (po izdelani pisni dopolnitvi, v kateri je sodišče prve stopnje upoštevalo le del njenih pripomb iz vloge z dne 8. 4. 2021), pa je v vlogi z dne 15. 9. 2021, v kateri je ponovno zahtevala, da se izvedenec do njenih pripomb opredeli, zahtevala še njegovo ustno zaslišanje.

10. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi s sklepom z dne 21. 12. 2020 od izvedenca avtomobilske stroke, ki razpolaga z ustreznim znanjem, zahtevalo, da se opredeli, ali je lahko do poškodb na vozilu tožnice prišlo na način, kot ga slednja zatrjuje (ob trku drugega vozila v njeno vozilo, ki je stalo na parkirišču), tožnica pa je v okviru tako postavljenega vprašanja od izvedenca (po izdelavi mnenja z dne 23. 3. 2021) zahtevala, da odgovori še na določene dileme (izpostavila je poškodbo odbijača in okrasne maske, ki jo lahko povzroči le vozilo, ki je naredilo premik iz leve proti sredini parkiranega vozila; drobci stekla zadnje luči na sliki 2 nakazujejo na to, da je drugo vozilo naletelo na parkirano vozilo, pod kakšnim kotom se je to zgodilo, ni pomembno, pomembno je le, da je eno vozilo stalo, drugo pa se je premikalo; izvedenec na določene poškodbe, vidne na slikah št. 2 in 6 ni bil pozoren, če bi si jih dobro ogledal, bi zaznal, da je bil na tleh del, ki je odpadel z okrasne maske tožničinega vozila), ni dvoma, da bi moralo v okviru enotnega dokaza z izvedencem (sestava izvedenskega mnenja, njegova pisna dopolnitev zaradi pripomb strank in zaslišanje izvedenca predstavljajo enoten dokaz), izvedenca pozvati, da na (s strani tožnice) izpostavljene dileme odgovori. Izvedbo dokaza ne bi smelo pogojevati s plačilom predujma. S tem, ko je to storilo in v posledici neplačanega predujma dokaza ni izvedlo, je brez dvoma poseglo v tožničino pravico do izjave v dokaznem postopku, s tem pa storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Čeprav v tej zadevi ni sporno plačilo nagrade in stroškov izvedenca, ne gre zanemariti dejstva, da je izvedenec za izdelano dopolnitev mnenja upravičen do nagrade le, če je moral odgovoriti na dodatna vprašanja, ki jih sodišče prve stopnje v sklepu o postavitvi izvedenca (še) ni postavilo, za kar v obravnavani zadevi brez dvoma ne gre. Odveč tudi ni dodati, da po stališču sodne prakse, na katero se obrazloženo v pritožbi sklicuje že tožnica, (praviloma) stroške dopolnitve izvedenskega mnenja in stroške zaslišanja izvedenca (če je slednji do njih upravičen) krije stranke, ki je izvedbo dokaza z izvedencem predlagala, razen če je mogoče drugi stranki pri izvedbi dokaza očitati neskrbno ravnanje. Odveč tudi ni dodati, da je sodišče prve stopnje v trenutku, ko je tožnico pozivalo k plačilu predujma, tako vsaj izhaja iz podatkov spisa, (še) razpolagalo z denarnimi sredstvi, ki jih je v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem založila toženka.

11. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Samo procesne kršitve ni moglo odpraviti, saj je povezana z izvedbo dokazovanja z izvedencem, stranka pa ima pravico do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje odpravi storjeno procesno kršitev in o zahtevku ponovno odloči. Pozorno naj bo tudi na ostale pritožbene očitke, o katerih se sodišču druge stopnje zaradi ugotovljene procesne kršitve absolutnega značaja, ni bilo treba izrekati.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.