Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zgolj zaradi napake pri zapisu parcelne številke nepremičnine, upoštevaje, da je nepremičnina natančno in določno označena na drug način, sklenjena kreditna pogodba ni nična, saj predmet obveznosti ni nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv (35. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki 839,97 EUR pritožbenih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) predlagala sodišču, da ugotovi neobstoj terjatve upnice pod zap. št. 2, da terjatev ne obstaja, da se ugotovi neobstoj ločitvene pravice upnice pod zap. št. 2, da ločitvena pravica ne obstaja in da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna povrniti tožniku vse njene pravdne stroške (točka I izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti 4.246,88 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodne odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložil tožnik, in sicer vlaga pritožbo po pooblaščencu in sam. Gre za enovito pritožbo, ki jo bo sodišče druge stopnje tudi obravnavalo kot tako.

Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga sam, uveljavlja vse tri pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter se sklicuje na številne kršitve Ustave RS (v nadaljevanju URS). Pritožba je dolga in ponekod nejasna. Tožnik povezuje konkretni primer s številnimi drugimi postopki in dogajanjem, ki se neposredno ne nanaša na kreditno pogodbo in ločitveno pravico, niti toženko. Sodišču prve stopnje očita, da je presojalo pretežno nerelevantna dejstva in zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Navaja, da v sodbi ne obstajajo razlogi o odločilnih dejstvih, saj sodišče ni sledilo s strani tožnika podanim navedbam in izpovedbam, ampak je sledilo zgolj toženki. Sodišče med postopkom ni pravilno uporabilo številnih določb ZPP, storilo je bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri odločanju o tem, katere terjatve so verjetno izkazane, ni ravnalo po pravilih in ni v celoti upoštevalo določbe 68. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). V postopku I 235/2018 (VSM I Ip 714/2019 z dne 23. 10. 2019) je toženka pravnomočno umaknila izvršbo na nepremičnini parc. št. 2432/23 iz izvršilnega naslova SV 492/11 z dne 18. 7. 2011, kar potrjuje dokazano prevaro toženke ter dejstvo, da ločitvena pravica na C. ulici ne obstaja. Sporno razmerje do družbe T. ima prav toženka, ki bi zahtevek mogla uveljavljati zoper to družbo, ne pa zoper tožnika. Ves kredit je bil izplačan T., ne tožniku. V notarskem zapisu z dne 18. 7. 2011 tožnik ni podpisal nobenih listin za prenakazilo kredita in kasnejšo realizacijo, ampak so se zlorabili njegovi podpisi praznih listin z dne 4. 7. 2011. V zadevi SV 492/11 gre za točno določeno zastavljeno nepremičnino parc. št. 2432/23, ne za napačno identifikacijo. Na parc. št. 2432/31 hipoteka ni nikdar nastala ali obstajala. Terjatev je nastala na podlagi prevare toženke, ki je družbi T. nakazala 63.730,00 EUR (kar izhaja tudi iz dopisa M.P.), z 270,00 EUR pa je poplačala svojega odvetnika. Notarka bi zaradi takega dejanja morala takoj izgubiti posel in odškodninsko odgovarjati. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Odvetnik toženke ni predložil nobenega računa, ker je čakal na konec postopka. Pravdni stroški so stroški stečajnega postopka. Stroški postopka za ugotovitev obstoja prerekane terjatve v skladu z določbo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP bremenijo upnika in jih ni dolžan plačati tožnik. Terjatev je nastala pred začetkom stečaja in se plača iz razdelitvene mase po pravilu o plačilu terjatev upnikov (278. člen ZFPPIPP). Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Tožnikova pritožba po pooblaščencu prav tako uveljavlja vse tri pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP ter kršitev ustavnih pravic, 22. člena URS in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Izpodbijana sodba je nezakonita, nepravilna, predvsem pa materialnopravno zmotna. Če je predmet pogodbe nedopusten v trenutku sklenitve pogodbe, je pogodba nična (37. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Tožnik kreditne pogodbe ne bi sklenil, če bi vedel za izigravanje. Gre za nično pogodbo, v zvezi s katero toženka priznava, da je prišlo do pomote pri natančni navedbi parcelne številke, na kateri leži predmet zavarovanja. Tožnik je v tožbi podal pomembne trditve, ki jih sodišče prve stopnje niti ni povzelo, niti ne do njih ni opredelilo, oziroma je to storilo le pavšalno in nezadostno. Tožnik je zatrjeval, da nikoli ni prejel 64.000,00 EUR (prejel je le 8.811,71 EUR, preostanek denarja, in sicer 63.730,00 EUR pa je bil nakazan družbi T. d.o.o.). Tožnik meni, da toženka ni imela njegovega dovoljenja, da to stori. To dokazuje tudi dopis uslužbenke SKB d.d. z dne 19. 2. 2018, do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Upnica pred začetkom stečaja ni mogla pridobiti ločitvene pravice, saj gre za nevknjiženo nepremičnino. Edina nepremičnina, ki je zapisana v kreditni in hipotekarni pogodbi je parc. št. 2432/23, k.o. T., katere lastnik ni tožnik. Tožnik je tekom celotnega postopka zatrjeval nepravilnosti v zvezi z družbo T. d.o.o., ki jo je vodila V.K., K. d. za storitve d.o.o. in R. S. banko, do česar se sodišče prve stopnje prav tako ni opredelilo. Na podlagi listine v prilogi B10 je zaključilo, da se je z zneskom kredita razpolagalo, kar naj bi pomenilo, da je bila kreditna pogodba realizirana, pri tem pa se sploh ne opredeli do navedb tožnika, da toženka ni imela njegovega pooblastila, da kreditna sredstva prenakaže. Tožniku nadalje ni jasna dokazna ocena in obrazložitev sodbe v zvezi z enim izmed pomembnejših dokazov, in sicer bančnega izpiska, pregled prometa z dne 31. 7. 2011 (priloga A4), ki je v nasprotju z 8. členom ZPP, prav tako pa predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ne pojasni, kako je prišlo do zaključka, da postopanje Okrajnega sodišča v Lendavi ne dokazuje, da je kreditna in hipotekarna pogodba iz leta 2011 neveljavna. Tožnik meni, da odločitev o tem izhaja iz dopisa Okrajnega sodišča v Lendavi z dne 11. 11. 2019 v izvršilni zadevi I 178/2017 (priloga A25). Zastavna pravica je bila ustanovljena na nepremičnini parc. št. 2432/23 in ne 2432/31, pri čemer ne gre za očitno pisno pomoto. Za potrebe hipotekarnega kredita je bila ustanovljena zastavna pravica na nepremičnini, ki ni tožnikova last in ni vpisana v zemljiško knjigo, posledično je kreditna pogodba nična, saj je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji iz 34. člena OZ. Zaključek sodišča iz točke 31. obrazložitve sodbe je povsem pavšalen, neobrazložen in ni podprt z listinskimi dokazi. Zaradi napačne identifikacije nepremičnine gre za nemogoč ali nedoločen predmet (35. člen OZ). Tožnik se zavzema se za ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, s stroškovno posledico, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, zakaj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritrjuje zaključkom in pravnim stališčem sodišča prve stopnje ter se zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in s pritožbo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6. Sodišče druge stopnje ni odgovarjalo na vse pritožbene navedbe, ampak se je osredotočilo le na tiste, ki so bistvene za odločitev in se nanašajo na konkretni primer (tožnik namreč v pritožbi izpostavlja pravna in dejanska razmerja med njim ter drugimi osebami, ki niso predmet konkretnega postopka, niti toženka v teh postopkih ni bila udeležena1). Prav tako sodišče druge stopnje ni presojalo v pritožbi predloženih novih listin, ki glede na določbo 337. člena ZPP predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto.2

7. Tožnik je bil napoten na pravdo, da uveljavi zahtevek na ugotovitev neobstoja terjatve, ki jo je toženka prijavila v postopku osebnega stečaja3 nad tožnikom ter na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice. Tožnik se sklicuje na več razlogov za neobstoj prijavljene terjatve toženke, kot upnice v postopku osebnega stečaja (in posledično tudi neobstoj ločitvene pravice), in sicer zapis napačne parcelne številke, kar naj bi pomenilo ničnost kreditne pogodbe, hkrati pa navaja, da naj bi bil prevaran s strani toženke in družbe T. d.o.o. (ter številnih drugih pravnih in fizičnih oseb) in da je kreditna pogodba nična, ker denarja ni prejel on, ampak družba T. d.o.o., ki je zastavila občinsko nepremičnino.

8. Sodišče prve stopnje je glede na dejanske okoliščine primera, navedbe in izvedene dokaze ter vse ugotovitve v postopku zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Zaključilo je, da tožnik ni uspel dokazati neobstoja v stečaju prijavljene in prerekane terjatve ter ločitvene pravice toženke oziroma ničnosti s toženko dne 8. 7. 2011 sklenjene kreditne pogodbe za stanovanjski kredit v znesku 64.000,00 EUR, ki je bila dne 18. 7. 2011 skupaj s sporazumom o zavarovanju denarne terjatve zapisana v obliki notarskega zapisa (notarski zapis SV 492/11) v skladu z določbo 142. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).4

9. Ker stanovanje, last tožnika in njegove žene, vsakega do ½, ni bilo vpisano v zemljiško knjigo, je notarka na originalu prodajne pogodbe z dne 27. 5. 1993 z dodatkom z dne 14. 1. 1994 poočitila zastavno pravico in zaznamovala neposredno izvršljivost notarskega zapisa.5 Na ta način je toženka na predmetu zavarovanja (stanovanju) veljavno pridobila ločitveno pravico, čeprav nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, kar negira pritožbene navedbe, s katerimi pritožba skuša prikazati, da toženka pred uvedbo postopka osebnega stečaja sploh ni pridobila ločitvene pravice. Objava obvestila o zavarovanju v Uradnem listu RS je zadostila zahtevi po publiciteti, ki jo sicer zagotavlja vpis hipoteke v zemljiško knjigo. Pritožba še vedno vztraja pri tem, da sta notarka in toženka s svojim ravnanjem zagrešili nepravilnosti, tožnika prevarali, zlorabili njegovo zaupanje in ravnali protipravno, vendar takšnega ravnanja dokazni postopek ni pokazal. 10. Čeprav tožnik ne soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, to še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje storilo številne kršitve, ki mu jih očita pritožba.6 Izpodbijana sodba je jasna, jedrnata, nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, o katerih ni nasprotja, kot ga opredeljuje 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz sodbe oziroma poteka postopka na prvi stopnji ne izhaja, da je sodišče prve stopnje favoriziralo toženko in se pri odločitvi sklicevalo le na njene navedbe in dokaze. Tožniku je bila zagotovljena enakost pred zakonom (14. člen URS) in enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem (22. člen URS). Sodišče prve stopnje se je opredelilo do za odločitev pomembnih dejstev in dokazov ter opravilo dokazno oceno upoštevaje 8. člen ZPP. Odločitev je mogoče preizkusiti, zato pritožben očitek kršitve 14., 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi določbe ZPP, ki jih izpostavlja pritožba, in sicer 226., 227. in 228. člen ZPP, ki se nanašajo na dokazovanje z listinami in njihovo pridobitev.

11. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da stavba na naslovu C. ulica, v kateri se nahaja v kreditni pogodbi zastavljeno stanovanje, last tožnika in njegove žene, stoji na parc. št. 2432/31 in ne parc. št. 2432/23 k.o. T., ki pa je navedena na vseh listinah, ki se nanašajo na kreditno pogodbo in sporazum o zavarovanju terjatve. Kljub napačnemu zapisu parcelne številke to še ne pomeni, da sta kreditna pogodba in sporazum o zavarovanju terjatve ter posledično tudi ločitvena pravica nični oziroma neveljavni, kot zmotno meni tožnik. Napačna parcelna številka oziroma napaka pri zapisu parcelne številke v zvezi z zastavljeno nepremičnino namreč nima avtomatično za posledico neveljavnosti kreditne pogodbe, saj je iz besedila kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve natančno razvidno, katero stanovanje je zastavljeno. Zastavljena nepremičnina je opisana oziroma jo identificirajo številni drugi podatki kot so: naslov, lega v stavbi, površina stanovanja, lastništvo. Kljub napaki pri zapisu parcelne številke (parc. št. 2432/23), ki je nastala, ker je bila ta (napačna) parcelna številka zapisana v listinah, s katerimi sta tožnik in njegova žena pri najemanju kredita dokazovala lastništvo zastavljene nepremičnine7 (in ne zato, ker bi "toženka v sodelovanju z družbo T. d.o.o. želela tožnika prevarati", kot je zatrjeval in še vedno zatrjuje tožnik, česar pa tekom postopka na prvi stopnji ni uspel dokazati), kreditna pogodba in ločitvena pravica nista neveljavni. Tako ni ugotoviti, da bi bil predmet obveznosti nedopusten, saj ni v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (37. člen OZ), kot neuspešno zatrjuje pritožba.

12. Čeprav je toženka v postopku I 235/2018 v zvezi sklepom VSM I Ip 714/2019 z dne 23. 10. 2019 umaknila predlog za izvršbo na nepremičnino parc. št. 2432/23, to še ne „potrjuje dokazane prevare toženke ter da ločitvena pravica na C.ulici ne obstaja“, kot neuspešno želi prikazati pritožba. Na neveljavnost kreditne pogodbe in ločitvene pravice ne kaže niti dopis Okrajnega sodišča v Lendavi z dne 11. 11. 2019 v izvršilni zadevi I 178/2017 (priloga A25), kjer toženka sploh ni stranka postopka.8 Čeprav je bila izvršba na nepremičnini parc. št. 2432/23 ustavljena, to še ne pomeni avtomatske ničnosti kreditne pogodbe in neveljavnosti terjatve iz te pogodbe ter ločitvene pravice, kot zmotno meni tožnik.

13. V zvezi z lastništvom zastavljene nepremičnine je potrebno omeniti še eno nejasnost, ki izhaja iz pritožbenih navedb. In sicer tožnik na enem mestu navaja, da je (so)lastnik stanovanja na naslovu C.ulica, potem zatrjuje, da lastninske pravice na tem stanovanju sploh ni veljavno pridobil, hkrati pa trdi, da gre pri zastavljenemu stanovanju za občinsko stanovanje, ki ga je zastavila družba T. d.o.o. in zato stanovanje ne predstavlja stečajne mase. Sodišče druge stopnje se ni ukvarjalo s tem, kako je tožnik pridobil (so)lastninsko pravico na zastavljenem stanovanju na naslovu C.ulica, saj to za potrebe predmetnega postopka ni bistveno.

14. Tožnik v pritožbi neuspešno ponavlja navedbe, ki jih je podal tekom postopka na prvi stopnji in vztraja pri tem, da terjatev toženke iz kreditne pogodbe ne obstaja, prav tako pa ne obstaja ločitvena pravica. Čeprav je bila napačno zapisana parcelna številka (2432/23 namesto 2432/31), ni izkazal, da ga je toženka ob sodelovanju direktorice družbe T. d.o.o. prevarala, zaradi česar naj bi bila kreditna pogodba nična. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zgolj zaradi napake pri zapisu parcelne številke nepremičnine, upoštevaje, da je nepremičnina natančno in določno označena na drug način, sklenjena kreditna pogodba ni nična, saj predmet obveznosti ni nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv (35. člen OZ).

15. Tožnik ne more biti uspešen niti s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s tem, da je bil prevaran,saj kredit sploh ni bil nakazan njemu. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik s toženko sklenil kreditno pogodbo za znesek 64.000,00 EUR9 in da je kredit od sklenitve pogodbe v letu 2011 do odstopa od pogodbe s strani toženke v letu 2018 odplačeval. Tožnik ne zatrjuje, da kreditne pogodbe ni sklenil on, ali da je bil v to prisiljen (prisila, grožnja), ampak zatrjuje, da ga „je toženka v sodelovanju z družbo T. prevarala“. Kakšna naj bi bila ta prevara in v čem naj bi se kazala, tožnik ni izkazal, ampak je iz dejanskih ugotovitev v postopku razvidno, da sta tožnik in njegova žena predložila prodajno pogodbo za stanovanje z dodatkom, iz katerih izhaja, da stanovanje stoji na parc. št. 2432/23.10 Listine z napačnimi podatki o parcelni številki je torej predložil tožnik in jih je toženka le povzela v kreditno pogodbo in sporazum o zavarovanju terjatve ter pri tem nikakor ni mogoče pritrditi tožnikovim navedbam, da ga je na ta način prevarala. Kako naj bi pri tej domnevni prevari sodelovala družba T. d.o.o. (ali druge v pritožbi omenjene družbe) tožnik ni izkazal, niti ni bistveno za predmetni postopek.

16. Tožnikove navedbe, da naj bi toženka s strani tožnika najet kredit v celoti nakazala družbi T. in ne njemu, prav tako ne potrjujejo zatrjevane prevare.11 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da „je tožnik kredit prejel v celoti“, čeprav na njegov transakcijski račun ni bil nakazan celotni znesek 64.000,00 EUR, ampak le ostanek denarja v znesku 8.811,71 EUR, po tem, ko so bila izvedena ostala nakazila po njegovem nalogu. Takšne ugotovitve ne pomenijo "arbitrarnega odločanja in zmotne ugotovitve dejanskega stanja zaradi upoštevanja le toženkinih navedb", kot skuša prikazati pritožba. Iz listinskih dokazov v spisu12 izhaja, da je bila kreditna pogodba s strani toženke izpolnjena tako, da je po tožnikovem nalogu dne 21. 7. 2011 nakazala prejemniku R. b. d.d. 19.602,50 EUR13, družbi T. d.o.o. 35.000,00 EUR14, notarki M.Z.G. 315,79 EUR15, 270,00 EUR je zadržala za stroške sklenitve kreditnega posla16, preostanek denarja v znesku 8.811,71 EUR pa je bil nakazan na tožnikov transakcijski račun.17

17. Iz omenjenih listinskih dokazov izhaja, da je tožnik naloge za nakazila in kompenzacijsko izjavo podpisal, kar pomeni, da je toženka plačila izvedla po njegovem nalogu in pritožbene navedbe, da gre pri tem za "prevaro, razpolaganje s kreditom ter prenakazilo denarja brez tožnikovega naloga", kar naj bi hkrati negiralo zaključek sodišča prve stopnje, da je bila kreditna pogodba realizirana, niso utemeljene. Toženka, kot institucija, ki opravlja bančne posle, sredstev iz kredita ni prenakazala brez tožnikovega naloga. Tožnikov podpis na vseh listinah pomeni, da je on tisti, ki je prenakazilo denarja naročil in odobril.18 Pritožba se neustrezno sklicuje na razliko med tožnikovim podpisom, ki bi lahko pomenil podajo naročila ali pa zgolj potrditev nakazila. Toženka je imela s tožnikovim naročilom dovoljenje, da posamezne zneske kredita prenakaže zgoraj navedenim osebam, zaradi česar je bilo na koncu na tožnikov transakcijski račun nakazano le 8.811,71 EUR.

18. To pa še ne pomeni, da je "terjatev nastala na podlagi prevare toženke, ki je družbi T. nakazala znesek 63.730,00 EUR, z 270,00 EUR pa je plačala svojega odvetnika“, kot skuša prikazati pritožba. V zvezi z nakazili družbi T. d.o.o., kot jih zatrjuje tožnik, ni jasno, kako naj bi bila izvedena. Tožnik zatrjuje, da je celoten znesek kredita prejela družba T. d.o.o., kjub temu, da pa potrjuje, da je sam prejel "le" znesek 8.811,71 EUR. Na podlagi dejanskih ugotovitev postopka je jasno razvidno, da družba T. d.o.o. ni prejela več kot izkazanih 35.000,00 EUR, saj v drugačnem vsa ostala izplačila v izkazanih (in neprerekanih zneskih) ne bi bila možna. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče M.P., ker je okoliščine črpanja kredita ugotovilo na podlagi predloženih listinskih dokazov, iz katerih nedvomno izhaja, da je iz skupnega zneska kredita 64.000,00 EUR po plačilu 270,00 EUR odvetniških stroškov za sklenitev kreditnega posla ostal znesek 63.730,00 EUR, ki pa ni bil v celoti nakazan družbi T. d.o.o., kot neuspešno zatrjuje tožnik, ampak je bilo slednji izplačano 35.000,00 EUR, kot izhaja iz listinskih dokazov, ki sta jih predložili obe pravdni stranki (A8 in B10).

19. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pri tem se je sicer sklicevalo tudi na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2171/2020 z dne 22. 1. 2021 v zvezi s sodbo v zadevi II P 1974/2018 z dne 28. 8. 2020 (priloga B60), kjer je tožnikova žena neuspešno tožila toženko in uveljavljala ničnost hipotekarne kreditne pogodbe in notarskega zapisa, vendar ni slediti pritožbi, da je sodišče prve stopnje sodbo "oprlo na postopek II P 1974/2018". Sodišče prve stopnje je namreč v predmetnem postopku napravilo svoje zaključke in dokazno oceno na podlagi v tem postopku izvedenih dokazov, med katerimi je bila tudi omenjena sodba Višjega sodišča v Ljubljani.

20. Pritožba ne more biti uspešna niti z očitki, ki se nanašajo na stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje je stroške postopka pravilno odmerilo, upoštevaje priglašene stroške pravdnih strank, Odvetniško tarifo (OT), uspeh strank v postopku (154. člen ZPP) in potrebnost stroškov za pravdo (155. člen ZPP). Tožnik se v zvezi s stroškovno odločitvijo zmotno sklicuje na določbi 60. in 278. člena ZFPPIPP. Nejasno je, kakšno povezavo naj bi imela določba četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP s stroškovno odločitvijo v konkretnem primeru, zato se sodišče druge stopnje do teh pritožbenih navedb ne more opredeliti. Določba 278. člena ZFPPIPP pa se nanaša na pravne posledice uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka. Tožnik v pritožbi nejasno navaja, da „je stroškovna terjatev nastala pred začetkom stečaja, zato naj bi se plačala iz razdelitvene mase po pravilu o plačilu terjatev upnikov, zaradi česar bi morala toženka pravdne stroške prijaviti kot terjatev stečajnega postopka“.

21. Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške ter je dolžan toženki plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer priglašene stroške za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT v višini 1125 točk, 2% materialnih stroškov po 11/3 členu OT v višini 22,5 točk, kar je skupaj 1147,5 točk in ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 688,50 EUR. K temu je potrebno prišteti še 22% DDV v znesku 151,47 EUR, kar je skupaj 839,97 EUR. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP, prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP.

1 Eden izmed postopkov oziroma povezav, ki jih zatrjuje tožnik je tudi povezava med toženko in družbo T.l d.o.o.. Toženka je družbi T. d.o.o. v okviru črpanja kredita po naročilu tožnika izplačala 35.000,00 EUR. Toženka v postopku In 100/2008 ni sodelovala, ampak je bila zaradi plačila dolga tožnika (toženka je zgolj prenakazala denarna sredstva iz kredita) izvršilna zadeva In 100/2008 končana oziroma izvršba s sklepom z dne 18. 8. 2011 ustavljena. 2 Pri tem tožnik ni pojasnil, zakaj listin, ki izhajajo že iz časa postopka na prvi stopnji, ni mogel predložiti pravočasno, upoštevaje določbo 286. člena ZPP. 3 Terjatev pod zaporedno številko 2 končnega seznama preizkušenih terjatev in ločitvenih pravic – priloga B23. 4 Ustanovljena je bila zastavna pravica na polovična solastninska deleža tožnika in njegove žene J.P., kot solidarnega poroka, na stanovanju številka 3 v izmeri 63,37 m2 v drugem nadstropju stanovanjske stavbe na naslovu C. ulica, T., ki stoji na parc. št. 2432/23 k.o. T. 5 Ustanovitev zastavne pravice je bila objavljena tudi v Uradnem listu RS št. 58/2011 – pod št. 4071/11. 6 In sicer da je bilo arbitrarno, pristransko, da je upoštevalo zgolj navedbe in dokaze toženke, ne pa tudi tožnika, itd. 7 Prodajna pogodba za stanovanje na naslovu C. ulica, last tožnika in njegove žene, vsakega do ½ z dne 27. 5. 1993 z dodatkom z dne 14. 11. 1994, upoštevaje, da stanovanje ob prodaji, niti ob sklepanju kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve ni bilo vknjiženo v zemljiško knjigo. 8 V izvršilni zadevi I 178/2017 toženka ni stranka postopka, ampak so upniki fizične osebe. 9 Iz listin v spisu, in sicer priloge B3 – vloga S.P. za odobritev stanovanjskega kredita pri SKB banki z dne 5. 7. 2011 za znesek kredita v višini 64.000,00 EUR izhaja, da je tožnik bil tisti, ki se je obrnil na toženko, z namenom sklenitve stanovanjskega kredita. 10 Iz točke 20 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo v prodajni pogodbi za nakup stanovanja (prodajalec P.K. ter kupca S. in J.P.) z dne 4. 6. 1993 stanovanje določeno zgolj opisno, brez navedbe parcelne številke, ki je bila dodana oziroma zapisana šele pozneje, in sicer dne 14. 11. 1994 v Dodatku k pogodbi, kjer je bila pomotoma navedena parc. št. 2432/23, namesto pravilne parc. št. 2432/31. Nepremičnina, ki leži na parc. št. 2342/23, predstavlja poslovno zgradbo in ima naslov C. ulica, T., v njej se ne nahaja nobeno stanovanje. 11 Ni logično, da bi tožnik odplačeval kredit vse od leta 2011 do 2016 oziroma 2018, kljub temu, da bi ga toženka prevarala in sam ne bi imel nobene koristi iz kreditne pogodbe, ampak je bil ves kredit izplačan družbi T., ki bi edina imela korist iz kreditne pogodbe, tožnik pa bi zgolj prevzel obveznosti. 12 Potrdila o izvedenem plačilu – priloga B10 (potrdilo o izvedenem plačilu družbi T. d.o.o. tudi priloga A8), pregled prometa in stanja – priloga B11 (to potrjuje tudi pregled prometa in stanja – priloga A4), račun notarke – priloga B12, kompenzacijska izjava – priloga B13. 13 Kot namen nakazila je bilo navedeno poplačilo kredita št. 125958. 14 Kot namen nakazila je bilo navedeno plačilo dolga 100/2008. 15 Kot namen nakazila je bilo navedeno plačilo računa št. 11/00288. 16 Kar ne pomeni prevare s strani toženke, saj je podlaga za poračun stroškov kreditne pogodbe kreditojemalčeva (tožnikova) kompenzacijska izjava z dne 8. 8. 2011. 17 Čemur tožnik v pritožbi pritrjuje oziroma potrjuje. 18 Pri tem se tožnik v pritožbi neuspešno sklicuje na "zlorabo njegovih podpisov na praznih listinah z dne 4. 7. 2011", česar tekom postopka na prvi stopnji ni dokazal.