Jedro

Toženec je s svojimi trditvami glede posameznih mesecev vzbudil dvom v obogatitev v zneskih, kot jih zatrjuje tožnica, saj je zatrjeval, da prejeto plačilo v določenih mesecih ni krilo samo stroškov njegovega dela. Tožnica od toženca ne more zahtevati več, kot znaša vrednost njegove obogatitve, saj bi v nasprotnem primeru z upoštevanjem celotnega zneska izplačila po izstavljenem računu za delo dveh oseb neupravičeno korist pridobila sama. Z opustitvijo izvedenih dokazov, na katero pritožba utemeljeno opozarja je sodišče prve stopnje tožencu tudi kršilo pravico do obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v II. točki izreka glede plačila zneska 27.206,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2019 dalje ter v III. in IV. točki izreka glede stroškov postopka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, sicer pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a ne razveljavljenem delu (v II. točki izreka glede plačila zneska 12.925,55 EUR s pripadajočimi obrestmi), zavrne in v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe sklenilo, da ustavi postopek glede plačila zneska 35.486,43 EUR (I. točka izreka), in razsodilo, da je toženec tožnici dolžan plačati 40.132,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2019 dalje (II. točka izreka). Odločilo je še o povrnitvi pravdnih stroškov (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da ji višje sodišče ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Izpostavlja, da v obravnavanem primeru ni prišlo do neveljavnosti oziroma odpada pravnega temelja, temveč le do njegove konverzije, zato obogatitveno razmerje ni nastalo in je sodišče materialno pravo zmotno uporabilo. Vsa plačila je prejel v dobri veri, poleg tega so bila nekatera po dogovoru z delodajalcem namenjena plačilu dela drugih oseb, kar je bilo izkazano že v delovnem postopku, v tem postopku pa je to potrdila zaslišana priča. Sodišče prve stopnje se s tem vprašanjem ni ukvarjalo, ampak je v nasprotju z dokazi presodilo, da je bil prejemnik celotnega zneska tožnik sam. Sporna je tudi višina plačila, saj z delodajalcem ni bil sklenjen dogovor o delu za minimalno plačo. Če je sodišče upoštevalo izračun v postopku pred delovnim sodiščem, bi moralo enako upoštevati tudi izpovedi prič in ostale izvedene dokaze.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Toženec je za tožnico v letih od 2012 do 2017 opravljal delo kot zunanji sodelavec, sprva na podlagi napotnic študentskega servisa, nato pa po pogodbi o poslovnem sodelovanju. V postopku pred delovnim in socialnim sodiščem je izkazal, da je imelo njegovo delo vse značilnosti delovnega razmerja za nedoločen čas, zato je bila tožnica dolžna izpolniti vse obveznosti, ki iz takšnega razmerja izhajajo (prijava v zavarovanje, izplačilo plače, regresa za letni dopust, stroškov prevoza in prehrane), kar je tudi izvršila. V tem postopku od toženca zahteva vračilo razlike med izplačilom na podlagi pogodbe civilnega prava in izplačano plačo in drugimi prejemki iz delovnega razmerja, saj je pravna podlaga za izplačilo odpadla in je bil za presežek obogaten.

6. Vrhovno sodišče RS je v sklepu VS RS VIII Ips 89/2019 v okviru dopuščene revizije že odločalo o vprašanju, ali je delavec v primeru, če sodišče odloči, da je bil v dejanskem delovnem razmerju, čeprav je delal in prejemal plačilo po pogodbi civilnega prava, dolžan vrniti delodajalcu, kar presega njegovo plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja. Izrecno je zapisalo, da se plačilo, ki je bilo dogovorjeno in izvršeno po pogodbi civilnega prava, ne pretvori v plačo, ker v primeru ugotovljenega obstoja delovnega razmerja in vseh pravic, ki iz tega izhajajo, ne gre za konverzijo pogodbe civilnega prava v smislu 89. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v pogodbo o zaposlitvi1. To vodi do zaključka, da je ob ugotovljenem obstoju delovnega razmerja podlaga za izplačilo po pogodbah civilnega prava zaradi kršitve prepovedi iz drugega odstavka 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) odpadla2, glede vračanja koristi pa se uporabijo določbe civilnega prava3. 7. Vrhovno sodišče ima v sedanjem sistemu dopuščene revizije precedenčno vlogo, kar s poenotenjem sodne prakse zagotavlja pravno varnost. Sodišče prve stopnje se je zato ob upoštevanju stališča iz omenjene odločbe pravilno oprlo na določilo tretjega odstavka 190. člena OZ in sporno razmerje presojalo na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi zaradi odpadle pravne podlage. Toženec v pritožbi ne izpostavlja, da bi se njegov primer bistveno razlikoval od tistega, o katerem je odločalo vrhovno sodišče, zato ne more uspeti z vztrajanjem pri konverziji pogodbe civilnega prava v pogodbo o zaposlitvi. Prav tako v tem postopku tudi ne more več izkazovati drugačne višine plače, kot mu je bila pravnomočno prisojena v delovnem sporu4, in so zato njegove (povsem pavšalne) pritožbene navedbe o napačno upoštevani minimalni plači neutemeljene.

8. Za uspešno uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve mora stranka izkazati, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja, zaradi katerega je sama prikrajšana, druga stranka pa obogatena. Po tretjem odstavku 190. člena OZ obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla. Ker je tožnica v tem postopku izkazala, da je toženec na podlagi pogodbe civilnega prava, katere podlaga je z ugotovitvijo delovnega razmerja odpadla, prejel več, kot bi mu pripadalo po pogodbi o zaposlitvi, je upravičena do vrnitve tistega dela presežnih izplačil, za katera je bil toženec obogaten.

9. Na prvem naroku za glavno obravnavo je toženec izpostavil, da so bili po nekaterih računih izplačani zneski za delo dveh delavcev, in sicer njega in A. A., ki je prav tako opravljal delo za toženko v klicnem centru. Takšno izplačilo je bilo s soglasjem tožnice opravljeno po računih za mesece od junija 2016 do vključno marca 2017, z izjemo septembra 2016. Toženec, ki se je na naroku zaradi odsotnosti pooblaščenca zastopal sam, je za svoje trditve predlagal zaslišanje dveh prič, in sicer omenjenega delavca in pri tožnici zaposlenega B. B. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo in zavrnitve dokaznih predlogov ni obrazložilo. Iz razlogov sodbe izhaja, da je zaradi toženčevega nenasprotovanja zneskom in datumom izplačil, ta dejstva štelo za priznana, kar pa ničesar ne pove o dejanski obogatitvi toženca. Slednji namreč ne zanika prejema izplačanih zneskov, temveč zatrjuje, da je del denarja dogovorno izročil drugemu delavcu, ki s tožnico ni imel formalno sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju, je pa enako kot toženec izvajal delo v njeno korist. 10. Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je zaradi opustitve izvedbe omenjenih dokazov dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno. Še posebej upoštevajoč razloge sodbe Delovnega in socialnega sodišča I Pd 000/2017, kjer je sodišče sledilo izpovedi prič, da je A. A. delal za tožnico, plačilo pa dogovorno prejemal na podlagi računov, ki jih je izstavljal toženec, saj ni imel lastnega urejenega statusa5. Prav v omenjenem postopku se je tožnica, tam kot toženka, svoje obveznosti branila s trditvijo, da je imel toženec kot samostojni podjetnik A. A. zaposlenega, kar bi predstavljalo oviro za sklenitev delovnega razmerja. Čeprav s tem ugovorom ni uspela, je posledično priznala povezanost obeh delavcev pri izplačilu. Glede na navedeno je toženec s svojimi trditvami glede posameznih mesecev vzbudil dvom v obogatitev v zneskih, kot jih zatrjuje tožnica, upoštevajoč razliko med izplačilom po pogodbi civilnega prava in neto izplačili, izračunanimi na podlagi dosojenih bruto zneskov za posamezni mesec po sodni odločbi Delovnega in socialnega sodišča I Pd 001/2019. Z opustitvijo izvedenih dokazov, na katero pritožba utemeljeno opozarja, pa je sodišče prve stopnje tožencu tudi kršilo pravico do obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP delno razveljavilo glede višine obogatitve za mesece, za katere je zatrjeval, da prejeto plačilo ni krilo samo stroškov njegovega dela6. Tožnica namreč od toženca ne more zahtevati več, kot znaša vrednost njegove obogatitve, saj bi v nasprotnem primeru z upoštevanjem celotnega zneska izplačila po izstavljenem računu za delo dveh oseb neupravičeno korist pridobila sama. V preostalem delu, torej za mesece, za katere toženec ni zatrjeval plačila za delo dveh oseb, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in obveznost plačila 12.925,55 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi potrdilo.

12. Ker je toženec trditve, s katerimi je nasprotoval obstoju koristi, kot jo je obračunala tožnica, podal šele na prvem (in hkrati zadnjem) naroku za glavno obravnavo, se je pritožbeno sodišče odločilo, da ne bo samo opravilo pritožbene obravnave, temveč bo zadevo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Višino obogatitve mora namreč v postopku izkazati tožnica, ki je v ta namen predložila podatke o izplačilih plače in izplačilu po pogodbi o poslovnem sodelovanju, ki so ostali neprerekani. Šele ob ugovoru toženca, da denar ni bil v celoti namenjen za plačilo njegovega dela, je nastal procesni položaj, ki bi terjal dopolnitev tožničine trditvene podlage v zvezi z dejansko obogatitvijo, kar v pritožbenem postopku ni dopustno. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob tehtanju pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravice do učinkovitega sodnega varstva, ki zajema tudi pravico stranke do pritožbenega preizkusa, dalo prednost slednji.

13. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopka izvesti dokaza z zaslišanjem predlaganih prič in nato pri odločitvi upoštevati, da je tožbeni zahtevek tožnice lahko utemeljen le glede zneskov, za katere bo izkazala, da so predstavljala plačilo za delo toženca.

14. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank, je pritožbeno sodišče odločbo razveljavilo tudi v III. in IV. točki izreka, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Primerjaj 26. točko sklepa VS RS VIII Ips 89/2019. 2 Ki določa prepoved opravljanja dela na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja, razen v primerih, ki jih določa zakon. 3 Primerjaj 28. točko sklepa VS RS VIII Ips 89/2019. 4 Sodba Delovnega in socialnega sodišča I Pd 001/2019 s 14. 11. 2019. 5 Primerjaj razloge iz 14. točke sodbe, priloga A4 spisa. 6 Po tabeli iz druge pripravljalne vloge tožnice z 10. 3. 2022, na kateri je utemeljevala svoj tožbeni zahtevek po delnem umiku tožbe, seštevek izplačil za izpostavljene mesece znaša 27.206,61 EUR.