Jedro

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da slednje ne predstavlja prave spremembe tožbe, kot jo predvideva 184. člen ZPP. S tem, ko je tožnik besedo vrniti zamenjal z izročiti, ni bistveno posegel v samo vsebino tožbenega zahtevka, zato sodišče prve stopnje pravilno ni toženki dalo dodatnega roka, da se izjasni glede spremembe tožbe.

Kot navaja sama pritožba, je med vročitvijo vabila in narokom minilo 19 dni. Vabilo pa je bilo vročeno pooblaščencu toženke, s čemer se šteje vročitev za pravilno opravljeno (137. člen ZPP).

Sicer pa tožnik pred sodiščem ni želel izpovedovati, saj ni bil pripravljen upoštevati ukrepov v zvezi z preprečevanjem Covid-19 (zavračal je nošenje maske). Stranke pa se k izpovedbi ne more prisiliti (drugi odstavek 262. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki S.H. (toženki) naložilo, da je dolžna izročiti tožeči stranki A.G. (tožniku) v neposredno soposest nepremičnino, podrobneje navedeno v izreku izpodbijane sodbe, do višine njenega solastniškega deleža 1/2, ki v naravi predstavlja poslovni prostor, etaža 2, na naslovu Ž. ulica 12. Prav tako ji je naložilo, da je dolžna izročiti tožniku ključe za predmetno nepremičnino. V II. točki izreka je odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 1.393,29 EUR. S sklepom o popravi z dne 21. 9. 2021 je sodišče popravilo ime pooblaščenca toženke.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje toženka. Navaja, da je tožnik A.G. vložil tožbo, v kateri je zahteval vrnitev predmetne nepremičnine. Na naroku dne 17. 5. 2021 pa je zahtevek ustno spremenil z navedbo, da je toženka dolžna izročiti tožniku v neposredno posest nepremičnino. V ostalem ostane izrek nespremenjen. Tožnik ni konkretno navedel, kateri del oziroma katero točko sploh spreminja, saj celotnega spremenjenega tožbenega zahtevka ni v celoti konkretno formuliral, ne ustno in še manj v pisni obliki. Toženki, na podlagi nejasnega in nerazumljivo podanega popravka, že na pripravljalnem naroku ni bilo in tudi še sedaj ni jasno, kako se po podani spremembi spremenjeni tožbeni zahtevek sploh glasi, saj je bila sprememba podana nejasno in nekonkretno. Toženka je na naroku spremembi nasprotovala, prosila za dodaten rok, da se s spremembo seznani. Sicer pa tožnik zaključi spremembo tožbe z navedbo „da v ostalem delu izrek ostaja nespremenjen“. Pri tem toženki ni jasno, kaj je tožnik s tem menil, kaj je mišljeno s predstavljenim izrekom. Sodišče prve stopnje tako nejasne spremembe tožbe ne bi smelo dopustiti. S tem pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je nepravilno uporabilo prej navedene določbe iz 105. in 108. člena ZPP, kar ima za posledico, da je tožbeni zahtevek docela nejasen, kar pa vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato se o takšnem zahtevku toženka sploh ne more izreči, sodišče prve stopnje pa ga ne more presojati in o njem odločiti ter ga ne more preizkusiti, s tem pa je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi v obrazložitvi sodbe zmotno navedlo, da v ostalem ostaja zahtevek nespremenjen, saj je tožnik navedel, da v ostalem ostane izrek nespremenjen, kar pa po mnenju pritožnika ni enako. Sodišče prve stopnje najprej zapiše, da je spremembo tožbe dovolilo, v nadaljevanju pa da dejansko sploh ni šlo za pravo spremembo tožbe, zato pritožnik ne ve za kakšno spremembo tožbe je potemtakem šlo. Nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje iz razloga, ker vabilo stranki na narok ni bilo pravočasno vročeno, saj je vabilo sodišče stranki na zaslišanje vročilo pooblaščencu dne 12. 7. 2021 in ne osebno. Tako z vabilom toženka dne 12. 7. 2021 ni bila seznanjena. Živi namreč v Švici, zato bi sodišče moralo dati daljši rok, da se udeleži naroka, tako pa je bilo toženki vabilo vročeno preko pooblaščenca samo 19 dni pred narokom, kar je samo štiri dni več od minimalnega roka, kar pa ne predstavlja primernega oziroma zadostnega časa za pripravo na obravnavo, predvsem pa ne za ustrezen čas za organiziranje in pripravo prihoda na obravnavo, saj si mora toženka za vsakokratni prihod na narok izgovoriti letni dopust v trajanju najmanj tri delovne dni. Sodišče bi moralo zaslišati obe stranki, sodišče pa ni zaslišalo nobene pravdne stranke, s čemer je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče tožnika ni zaslišalo, ker je slednji zavračal uporabo obrazne maske, na ta način pa je bila tožniku kršena pravica do sodelovanja v postopku oziroma pravica do sodnega varstva in pravica do izjasnitve. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je med strankama nesporno, da obravnavani poslovni prostor ni zaseden, slednje je trdila toženka, tožnik pa je trdil, da toženka poslovne prostore uporablja, torej je slednje med strankama sporno. Sicer pa toženka poslovnih prostorov nima več v posesti in so ti sedaj že zasedeni. Sodišče se v ničemer ni opredelilo do spornih tožbenih trditev tožnika, da toženka poslovni prostor uporablja. S tem pa je zmotni zaključek sodišča prve stopnje, da je sodišče odločilo na podlagi nesporno zatrjevanih dejstev. Prav tako je sodišče odločilo, da je toženka dolžna izročiti tožniku A.G. nepremičnine, pri tem pa nikjer ne izhaja, da bi tožnik predlagal spremembo imena. Sodišče je sicer opravilo vpogled v osebno izkaznico tožnika, vendar slednjega ni opravila toženka, saj ji osebna izkaznica ni bila dana v vpogled, tožnik pa je v zadnjih štirih letih že šestkrat spremenil svoje ime. Sodišče pa je s takšnim ravnanjem nedovoljeno poseglo v tožbeni zahtevek, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer 14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožbeni zahtevek je glasil na vračilo in ne na izročitev poslovnih prostorov, takšnemu zahtevku pa se je toženka utemeljeno upirala, saj je zahtevek na vračilo bil neutemeljen, ker toženka ni bila dolžna ničesar vračati, saj mu posesti nikoli ni odvzela. Sam predpravdni zahtevek tožnik ni posredoval toženki na dejanski naslov stalnega prebivališča. Tožnik bi lahko tožbo vložil šele takrat, če bi toženko pravilno pozval k izročitvi solastnega dela poslovnega prostora, kar pa se v resnici nikoli ni zgodilo, zato do tožbe ni bil upravičen. Z vložitvijo tožbe je bila toženka seznanjena s tožbenim zahtevkom, ki ni bil upravičen in ni imel nobene pravne podlage in se mu je zato upravičeno uprla. Prav tako ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik postal solastnik poslovnih prostorov na podlagi sodbe Okrožnega sodišča II P 258/2016 z dne 27. 3. 2018, saj je tožnik toženko pred vložitvijo tožbe pozval na izročitev poslovnih prostorov na podlagi sodbe II P 542/2007, zato se je toženka temu upravičeno uprla. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj se je tožnik v tožbi skliceval na dve različni pravni podlagi, in sicer tako na odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru II P 258/2016 z dne 27. 3. 2018, kot tudi na odločbo II P 542/2007, čemur je toženka upravičeno nasprotovala. Zaradi slednjega predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi. Priglaša stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

5. Pritožba primarno uveljavlja, da je zahtevek tožnika po spremembi tožbe nerazumljiv in da mu sodišče glede slednjega ni dalo možnosti, da se o njem izjasni. Pregled zadeve pokaže, da je tožnik na naroku dne 17. 5. 2021 zahtevek v delu, ki glasi: Tožena stranka B.B. je dolžna "vrniti" tožeči stranki v neposredno soposest nepremičnino, spremenil, tako, da je besedo vrniti zamenjal z besedo izročiti. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da slednje ne predstavlja prave spremembe tožbe, kot jo predvideva 184. člen ZPP.1 S tem, ko je tožnik besedo vrniti zamenjal z izročiti, ni bistveno posegel v samo vsebino tožbenega zahtevka, zato sodišče prve stopnje pravilno ni toženki dalo dodatnega roka, da se izjasni glede spremebe tožbe. Tožbeni zahtevek s tem ni bil nič manj razumljiv niti ni bil spremenjen.

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila toženka pravilno vabljena k zaslišanju. Kot navaja sama pritožba, je med vročitvijo vabila in narokom minilo 19 dni. Vabilo pa je bilo vročeno pooblaščencu toženke, s čemer se šteje vročitev za pravilno opravljeno (137. člen ZPP). Stvar dogovora med stranko in njenim pooblaščencem pa je, da se organizirata in eventualno uredita pristop stranke k zaslišanju. Sicer pa se toženka nobenega izmed narokov ni udeležila.

7. Povsem neutemeljeno pritožba navaja, da bi sodišče moralo zaslišati tožnika in da je z neizvedbo tega dokaza bila kršena pravica tožnika do sodelovanja v pravdnem postopku. Predmetno kršitev bi lahko uveljavljal le tožnik, toženka pa nima pravnega interesa na uveljavljanje postopkovnih kršitev, ki bi se zgodile nasprotni stranki. Sicer pa tožnik pred sodiščem ni želel izpovedovati, saj ni bil pripravljen upoštevati ukrepov v zvezi z preprečevanjem Covid-19 (zavračal je nošenje maske). Stranke pa se k izpovedbi ne more prisiliti (drugi odstavek 262. člena ZPP). S tem, ko se nobena stranka vabilu k zaslišanju ni odzvala, sodišče prve stopnje pravilno tega dokaznega predloga ni izvajalo.

8. Pritožba povsem neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnika sedaj poimenovala z nazivom A.G., kot izhaja iz njegove osebne izkaznice, o čemer se je na naroku tudi prepričalo s vpogledom v uradni dokument. Tekom postopka je bilo namreč nesporno, da gre za eno in isto osebo, čeprav je slednja v zadnjih štirih letih šestkrat spremenila svoje ime in priimek. Prav tako je med postopkom spremenila ime iz A.A.G. v A.G., slednje pa ne predstavlja subjektivne spremembe tožbe, saj je tožnik ves čas ena in ista oseba.

9. Glede na obrazloženo sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih relativnih oziroma absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, kot jih zatrjuje pritožba. Izpodbijana sodba je razumljiva in se jo da preizkusiti, toženki pa je bila dana možnost, da se o vseh relevantnih dejstvih tudi izjasni.

10. Pritožba nadalje izpodbija ugotovljeno dejansko stanje kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo v 9. do 15. točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstva, da je tožnik solastnik nepremičnine, pravilno zaključilo, da je upravičen do izvrševanja soposesti nepremičnine na podlagi sodbe okrožnega sodišča II P 258/2016 z dne 27. 3. 2018. Pri tem je povsem nerelevantno na podlagi katere sodbe (II P 258/2016 ali kot je v predpravdnem zahtevku tožnik zmotno navajal II P 542/2007) je tožnik postal solastnik sporne nepremičnine, saj je slednje dejstvo med strankama nesporno. Naveden poslovni prostor v izvršilnem postopku še ni bil domaknjen novemu lastniku, zato je tudi zahtevek tožnika po izročitvi ključev, za katere toženka sicer trdi, da jih je izročila izvršitelju, utemeljen, saj je na njej dolžnost,da tožniku ključe izroči. 11. Neutemeljeno pritožba graja zaključek sodišča prve stopnje, da je nepremičnina izpraznjena, ker bi naj tožnik navajal, da je poslovni prostor zaseden. Sodišče prve stopnje je sledilo trditvam toženke, da poslovni prostor ni zaseden, česar tožnik ni prerekal, zato je pravilno zaključilo, da ima tožnik pravico do neposredne soposesti nepremičnine. Toženka je namreč tista, ki ima nepremičnino v izključni posesti in glede na njeno zatrjevanje, da je nepremičnina nezasedena, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo njenim trditvam. S tem je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni upravičena do izključne posesti oziroma da je dolžna izročiti obravnavani poslovni prostor tožniku v soposest, povsem pravilna. Slednji pa temelji na 100., 92. in 99. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

12. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Drugi odstavek 184. člena: Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega.