Jedro

Sodišče druge stopnje je napačno ugodilo ugovoru tožene zavarovalnice, da ji je zaradi posebne narave direktne tožbe treba zagotoviti pošteno sojenje tako, da se utemeljevanje direktnega zahtevka z drugo zavarovalno pogodbo (sklenjeno z drugim zavarovancem), obravnava kot naknadno sosporništvo. Pri naknadnem sosporništvu je soglasje novega toženca potrebno zato, ker tretji odstavek 191. člena ZPP ustvarja fikcijo, da se je pravda zoper njega začela že takrat, ko je bila vložena tožba zoper prvotnega toženca. Pri naknadni objektivni kumulaciji zahtevkov (182. člen ZPP) pa gre za objektivno spremembo tožbe, zato materialni in procesni učinki vložitve tožbe glede novega zahtevka, vključno s pretrganjem zastaranja (365. člen OZ) nastopijo šele z dnem spremembe tožbe, ne pa že z vložitvijo tožbe. Pravilna je bila odločitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do naknadne kumulacije zahtevkov, ki je po drugem odstavku 184. člena ZPP ena od oblik objektivne spremembe tožbe, pri kateri sodišče lahko nadomesti soglasje toženca.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožnik je s tožbo z dne 28. 2. 2019 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica dolžna plačati odškodnino za škodo, ki mu je nastala 18. 12. 2016 ob padcu na stopnicah večstanovanjske stavbe, v kateri prebiva. Zahtevek je najprej utemeljeval s krivdno odškodninsko odgovornostjo upravnika in je direktno tožbo zoper zavarovalnico oprl na pogodbo o zavarovanju pred odgovornostjo, ki jo je s toženo zavarovalnico sklenil upravnik (polica št. 511-0157374). Tožena zavarovalnica je ugovarjala, da po tej pogodbi ni podana njena pasivna legitimacija, ker z njo ni bila zavarovana poklicna odgovornost upravnika. Tožnik je nato v prvi pripravljalni vlogi z dne 5. 6. 2019 tožbo dopolnil s trditvami o krivdni odgovornosti etažnih lastnikov, ki so tudi imeli s toženo zavarovalnico sklenjeno pogodbo o zavarovanju pred odgovornostjo (polica št. 512-0642410).

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ne gre za subjektivno spremembo tožbe, za katero je po drugem odstavku 187. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) potrebna privolitev tistega, ki naj vstopi v pravdo namesto tožene stranke. Štelo je, da gre za naknadno objektivno kumulacijo tožbenih zahtevkov in s tem za objektivno spremembo tožbe po 184. členu ZPP ter jo je dovolilo.

3. V nadaljevanju je ugotovilo, da v zavarovalni pogodbi št. 511-0157374, ki jo je z zavarovalnico sklenil upravnik, res ni podlage za direktni zahtevek tožnika. Zato je utemeljenost zahtevka presojalo še na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene z etažnimi lastniki. Ugotovilo je, da se je na podestu na notranji strani vhodnih vrat v večstanovanjsko stavbo nabiral kondenz, zaradi česar so bile stopnice, ki vodijo v klet in so bile iz gladkega teraca, preveč drsne. Presodilo je, da bi morali etažni lastniki z različnimi ukrepi (protizdrsni trakovi, ograja, predpražnik) zagotoviti varnost pri hoji, tako da je do nastanka škode prišlo delno zaradi njihove, delno pa tudi zaradi tožnikove premajhne skrbnosti. Ocenilo je, da je tožnik s 70% soprispeval k nastanku škode, ker pa je znašal zavarovalni delež po sklenjeni pogodbi 73,41%, je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen glede 22,02%.

4. Zoper odločitev sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi toženke in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da tožnik na podlagi 965. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) uveljavlja direktno tožbo zoper zavarovalnico. Zato je za odločitev o pasivni legitimaciji bistvena navedba, kdo je zavarovanec toženke. Tako je presodilo, da sicer ni prišlo do subjektivne spremembe tožbe, ampak do naknadnega sosporništva na pasivni strani (drugi odstavek 191. člena ZPP), za katerega je prav tako potrebno soglasje toženke. Ker toženka soglasja ni dala, je odločilo, da je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka in sicer 184. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

5. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 93/2022 z dne 6. 4. 2022 tožniku dopustilo revizijo glede vprašanja, kako je treba presojati procesno situacijo v obravnavani zadevi, ko je tožnik po tem, ko je toženka ugovarjala, da zavarovalna pogodba, ki jo je imel sklenjeno upravnik, ne nudi kritja za predmetni odškodninski zahtevek, predlagal sodišču, da zahtevek presoja tudi v luči odgovornosti etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe, pri čemer do spremembe identitete tožene stranke ni prišlo? **Revizija**

6. Tožnik tako vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je tožena stranka ugovarjala, da gre za subjektivno spremembo tožbe, v katero ni privolila. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da gre za objektivno spremembo tožbe, sodišče druge stopnje pa, da gre za naknadno sosporništvo na pasivni strani, pri čemer pa svoje odločitve ni obrazložilo. ZPP določa, da je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Tožba pa ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago zahtevka, če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. Tožnik meni, da tožbe ni spremenil, saj je bila podlaga za tožbo podana že ob njeni vložitvi, zahtevek pa je ostal nespremenjen. Poudarja, da se kljub drugačnemu stališču sodišča prve stopnje zoper odločitev ni pritožil, saj je sodišče prve stopnje objektivno spremembo tožbe dovolilo. Opozarja, da zahtevek izvira iz istega škodnega dogodka in ima torej isto dejansko podlago, v obeh primerih je podana pasivna legitimacija tožene zavarovalnice, za obe sklenjeni zavarovalni pogodbi veljajo tudi isti splošni pogoji O-05/07. Kadar tožeča stranka uveljavlja zahtevek na podlagi druge pogodbe, gre lahko le za objektivno, nikakor pa ne za subjektivno spremembo tožbe. Zlasti pa ne gre za naknadno sosporništvo, saj je identiteta stranke ostala nespremenjena. Tožnik meni, da je sodišče druge stopnje s takšno odločitvijo zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar je imelo za posledico nezakonito odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

**Odgovor na revizijo**

7. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Opozarja, da je pri odgovoru na dopuščeno vprašanje treba izhajati iz instituta direktne tožbe. Vsebina in obseg obveznosti zavarovalnice je tudi v razmerju do oškodovanca odvisna od sklenjene zavarovalne pogodbe. Vsebina obveznosti je enaka temu, za kar je odgovoren zavarovanec (VSM I Cp 895/2021 z dne 21. 12. 2021). Tako je bila v pravdni postopek najprej pritegnjena namesto zavarovanca, upravnika stavbe A. d. o. o. Tožnik je nato šele v prvi pripravljalni vlogi zahteval, naj se utemeljenost zahtevka presoja tudi v luči odgovornosti etažnih lastnikov. Toženka meni, da je šlo glede na specifična določila direktne tožbe, ki terjajo restriktivno razlago, za subjektivno spremembo tožbe. Tožnik bi moral, če bi hotel preprečiti zastaranje svoje terjatve, poleg zavarovalnice s tožbo zajeti tudi oba zavarovanca, lahko pa bi uporabil tudi stopničasto tožbo. Tožnik napačne pasivne legitimacije ne more sanirati tako, da navede le drugo pogodbeno razmerje in drugega zavarovanca. Po odločbi sodišča prve stopnje je namesto upravnika kot odgovorna oseba nastopila skupnost etažnih lastnikov, ki bo nosila posledice morebitne obsodilne sodbe in ki v predhodnem postopku ni imela možnosti sodelovanja. Opozarja da tudi sodna praksa (VSM I Cp 340/2018) potrjuje, da ne gre za objektivno spremembo tožbe. Toženka predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožniku naloži plačilo njenih revizijskih stroškov.

8. Revizija je utemeljena.

**O procesnih pravicah toženca pri različnih spremembah tožbe**

9. Pri spremembi tožbe so si interesi tožnika in toženca v navzkrižju. Tožniku bi koristila neomejena možnost spremembe tožbe, tožencu pa popolna prepoved spremembe. Zato je zakonodajalec s postopkovnimi pravili uravnotežil pravna položaja obeh strank in ob tem upošteval tudi zahtevo po ekonomičnosti postopka.

10. Tako se pravila ZPP razlikujejo glede na to, ali gre za objektivno ali pa za subjektivno spremembo tožbe. Objektivna sprememba tožbe se nanaša na zahtevek (184. člen ZPP), subjektivna pa na pravdne stranke (187. člen ZPP). Od subjektivne spremembe tožbe je treba razlikovati primer, ko tožnik tožbo razširi na novega toženca. V tem primeru gre za naknaden nastanek sosporništva (drugi odstavek 191. člena ZPP).

11. Po prvem odstavku 185. člena ZPP je potem, ko je tožba vročena toženi stranki, za objektivno spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Pri subjektivni spremembi tožbe in naknadnem nastanku sosporništva pa v postopek vstopi nov toženec, bodisi namesto, bodisi poleg prejšnjega toženca. V tem primeru pa sodišče ne more nadomestiti soglasja stranke. To pa zato, ker se v tem primeru vsi procesni in materialni učinki tožbe, ki so nastali zoper prvega toženca, prenesejo na novega toženca.

12. Do subjektivne spremembe tožbe ali naknadnega sosporništva pride predvsem takrat, ko tožnik med postopkom ugotovi, da se je zmotil glede pasivne stvarne legitimacije. Tožnik bi v tem primeru lahko tožbo zoper prvotnega toženca umaknil in jo vložil zoper novega toženca, vendar bi medtem zaradi poteka materialnih prekluzivnih rokov lahko izgubil pravico do sodnega varstva (na primer zaradi poteka jamčevalnih ali zastaralnih rokov po 480. in 335. členu OZ).

13. Toženka je ugovarjala, da mora sodišče zaradi posebne narave direktne tožbe zagotoviti pošteno sojenje tako, da utemeljevanje direktnega zahtevka z drugo zavarovalno pogodbo (sklenjeno z drugim zavarovancem) obravnava kot naknadno sosporništvo.

**O pravni naravi direktne tožbe pri zavarovanju pred odgovornostjo**

14. S pogodbo o zavarovanju pred odgovornostjo se zavarovalnica zaveže, da bo povrnila škodo, ki jo je zavarovanec povzročil oškodovancu, vendar le, če oškodovanec odškodnino zahteva. S to pogodbo so tako v prvi vrsti varovani premoženjski interesi zavarovanca. Z institutom direktne tožbe pa je varovan tudi interes oškodovanca.1 Po prvem odstavku 965. člen OZ namreč lahko oškodovanec pri zavarovanju pred odgovornostjo zahteva plačilo odškodnine neposredno od zavarovalnice, s čimer mu je zelo olajšana pot do povrnitve škode.

15. Pri zavarovanju pred odgovornostjo imamo tako tri različna pravna razmerja: med zavarovancem in zavarovalnico, med zavarovancem in oškodovancem in med oškodovancem in zavarovalnico. Pravno razmerje med zavarovalnico in oškodovancem je odvisno od obstoja odškodninskega razmerja med zavarovancem in oškodovancem in od vsebine sklenjene pogodbe med zavarovancem in zavarovalnico2. Učinkovito varstvo oškodovanca zahteva, da na njegove pravice nasproti zavarovalnici ne vplivajo morebitne kasnejše spremembe v razmerju med zavarovancem in zavarovalnico. Zato ima oškodovanec od takrat, ko nastane zavarovalni primer, lastno pravico do odškodnine iz zavarovanja vsebine zavarovalne pogodbe (drugi odstavek 965. člena OZ). Oškodovanec lahko vse do izpolnitve prosto izbira, ali bo plačilo zahteval od odgovorne osebe, od zavarovalnice, ali od obeh. Vendar njuna obveznost do oškodovanca ni enaka. Obveznost zavarovalnice je po pogodbi lahko omejena glede na vrsto škode in po višini. Akcesornost obveznosti po materialnem pravu pomeni torej samo to, da lahko zavarovalnica ugovarja, naj sodišče tožbeni zahtevek proti njej zavrne, če odškodninska obveznost odgovorne osebe ne obstaja, ali delno zavrne, če je njena obveznost po pogodbi omejena. Odgovorna oseba in zavarovalnica sta torej različna toženca, njuna obveznost je praviloma različna. Če oškodovanec zahteva plačilo odškodnine od obeh, sta zavarovalnica in odgovorna oseba navadna sospornika.3 **Za kakšno spremembo tožbe je šlo v obravnavanem primeru**

16. Po 184. členu ZPP je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. Po večinskem stališču pravne teorije in sodne prakse gre za spremembo istovetnosti zahtevka, kadar tožnik spremeni bodisi tožbeni temelj, bodisi tožbeni predlog in kadar spremeni oboje4. 17. V obravnavani zadevi tožnik tožbenega predloga ni spremenil: od tožene zavarovalnice je ves čas postopka zahteval plačilo 12.062,81 EUR. Spremenil pa je tožbeni temelj: najprej je plačilo zahteval na podlagi zavarovalne pogodbe, ki jo je s toženo zavarovalnico sklenil upravnik (polica št. 511-0157374). Po ugovoru toženke, da po tej pogodbi ni zavarovalnega kritja, je enak zahtevek uveljavljal na podlagi druge zavarovalne pogodbe, ki so jo s toženo zavarovalnico sklenili etažni lastniki (polica št. 512-0642410). Ob tem je tožnik ves čas zahtevek uveljavljal le zoper zavarovalnico in ne tudi zoper odgovorno osebo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da je prišlo do naknadne kumulacije zahtevkov, ki je po drugem odstavku 184. člena ZPP ena od oblik objektivne spremembe tožbe.5

18. Tožena zavarovalnica je trdila, da je prikrajšana v pravnem varstvu in da tožniku ne bi smeli dopustiti, da lahko napačno pasivno legitimacijo sanira z objektivno spremembo tožbe, za katero ni obvezno soglasje tožene stranke. Navajala je, da je prikrajšana zaradi pretrganja zastaranja in zato, ker je morala prevzeti pravdo v stanju, v kakršnem je bila ob spremembi tožbenega temelja.

19. Kot rečeno, je pri naknadnem sosporništvu soglasje toženca potrebno zato, ker tretji odstavek 191. člena ZPP ustvarja fikcijo, da se je pravda zoper novega toženca začela že takrat, ko je bila vložena tožba zoper zoper prvotnega toženca.6 Pri naknadni objektivni kumulaciji zahtevkov (182. člen ZPP) pa gre za objektivno spremembo tožbe, zato materialni in procesni učinki vložitve tožbe glede novega zahtevka, vključno s pretrganjem zastaranja (365. člen OZ) nastopijo šele z dnem spremembe tožbe, ne pa že z vložitvijo tožbe.7

20. Revident ima tako prav, da je napačna odločitev sodišča druge stopnje, da je treba procesno situacijo v obravnavani zadevi obravnavati kot naknadno sosporništvo na pasivni strani, pri katerem sodišče ne more nadomestiti soglasja tožene stranke. Pravilna je bila presoja sodišča prve stopnje, da gre za naknadno kumulacijo zahtevkov, ki je po drugem odstavku 184. člena ZPP ena od oblik objektivne spremembe tožbe, pri kateri sodišče ob pogojih iz prvega odstavka 185. člena ZPP soglasje toženca lahko nadomesti. Sodišče druge stopnje je s to napačno odločitvijo tožniku onemogočilo vsebinsko obravnavanje zahtevka, s tem pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP ugodilo reviziji in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

21. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

22. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Več M. Pavliha in drugi, Zavarovalno pravo, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 205. 2 Pogoj za to, da je zavarovalnica zavezana povrniti škodo oškodovancu, je, da se je zgodil škodni dogodek, za katerega vsaj delno odgovarja zavarovanec, v pogodbi med zavarovalnico in zavarovancem pa je določena vrsta zavarovane odškodninske odgovornosti in višina zavarovalne vsote. 3 M. Jurak Godec, Pravnomočnost in vezanost na vsebino predhodne odločbe pri zavarovanju odgovornosti, Podjetje in delo, št. 3-4, 2004, str. 560, in N. Betetto, Pogostejši problemi enotnega in nujnega sosporništva, Pravosodni bilten, št. 3/2001, str. 190. 4 J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba Ljubljana, Ljubljana 1961, str. 275, L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 220. 5 Podoben primer je naveden kot primer spremembe tožbenega zahtevka v L. Ude, nav. delo, str. 220: “Tožbeni zahtevek bo na primer spremenjen, če bo tožnik potem, ko bo v pravdi ugotovil, da je toženec obveznost iz določene pogodbe izpolnil, uveljavljal enak zahtevek na podlagi druge, med istima strankama sklenjene pogodbe.“ Glej tudi D. Wedam Lukić v L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2006, str. 197. 6 Glej na primer zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 79/2003 z dne 18. 9. 2003 in II Ips 53/2020 z dne 23. 10. 2020. 7 N. Betetto v L. Ude, A. Galič (ur.), nav. delo, str. 242.