Jedro

V skladu z ustaljeno sodno prakso se šteje, da je tožnik vedel za obseg škode šele v trenutku zaključka zdravljenja. Rok za zastaranje terjatev za povrnitev odškodnine za nepremoženjsko škodo namreč ne more teči, preden je bilo tožnikovo stanje stabilizirano in končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške v postopku s pritožbama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženka plačati tožniku 2.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2000/8 dalje do plačila, v preostalem pa tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 974,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija odločitev v zavrnilnem delu za znesek 2.300,00 EUR, pri čemer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožniku prisodi dodatnih 2.300,00 EUR, Meni, da je sodišče prve stopnje prenizko presodilo pravično odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova skaženosti. Za telesne bolečine in nevšečnosti bi mu moralo prisoditi skupno vsaj 2.500,00 EUR, torej 1.700,00 EUR več, kot je to storilo. Iz naslova skaženosti pa meni, da bi pravična odškodnina znašala 600,00 EUR. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Toženka izpodbija odločitev sodišča v ugodilnem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo ugovor zastaranja. Tek zastaralnega roka je določilo na trenutek zaključka zdravljenja po drugi operaciji, pri čemer je brez obrazložitve navedlo, da se je to zaključilo januarja 2008. Toženka ni seznanjena, iz katerega dokaza naj bi to izhajalo. Če je imelo sodišče prve stopnje pri tem v mislih mnenje dr. V., opozarja, da se z njegovo uporabo v tem postopku ni strinjala, zato ga kot dokaz ni mogoče upoštevati. Vztraja tudi, da je tožnik za nepotrebnost prve operacije vedel vsaj ob operaciji 10. 12. 2007. V skladu z dopolnilnim mnenjem so bolečine po drugi operaciji trajale še 17 dni, kar pomeni, da so končno izzvenele 27. 12. 2007. Najkasneje tedaj je torej tožnik vedel za škodo in za storilca. Ker je bila tožba vložena 30. 12. 2010, tj. po poteku 3 let, toženka meni, da je zahtevek v celoti zastaral. Meni tudi, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zavrnilo ugovor toženke o plačani odškodnini za škodo, ki jo uveljavlja tudi v razmerju do odgovornostne zavarovalnice povzročitelja prometne nezgode 20. 3. 2004. V zvezi s tem ugovarja kršitev pravil pravdnega postopka zaradi neenakopravnega obravnavanja strank v pravdi. Kot zmotno ocenjuje stališče sodišča, da tožnik škode, ki mu je nastala v postopku zdravljenja, ne more uveljavljati proti povzročitelju prometne nezgode. Če je ta škoda večja iz razloga strokovne napake zdravnika, zanjo na podlagi 3. odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) (2) solidarno odgovarjajo tisti, ki so jo povzročili. V obravnavanem primeru ima tako zavarovalnica povzročitelja kot solidarni dolžnik regresno pravico do toženke, da ji povrne delež škode, ki ga je plačala za toženko. Tožnik pa posledično dobi dvakrat plačano isto škodo. Meni, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede telesnih bolečin tožnika. V dopolnitvi mnenja z dne 17. 6. 2013 je namreč izvedenec na izrecno vprašanje pojasnil, da tožnik med obema operacijama ni imel posebnih bolečin. Tudi sicer je sodišče prve stopnje zmotno delilo odškodnino posebej za telesne bolečine in posebej za nevšečnosti, s čimer je nedopustno zidalo odškodnino. Prisojena odškodnina iz tega naslova odstopa tudi od odškodnin, prisojenih v sodni praksi za primerljivo škodo, previsoka pa je tudi odškodnina iz naslova strahu in skaženosti. Priglaša stroške s pritožbo.

4. Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi toženke:

6. Toženka neutemeljeno graja razloge sodišča prve stopnje o pravočasnem uveljavljanju zahtevka za vtoževano škodo. V skladu z ustaljeno sodno prakso se šteje, da je tožnik vedel za obseg škode šele v trenutku zaključka zdravljenja. Rok za zastaranje terjatev za povrnitev odškodnine za nepremoženjsko škodo namreč ne more teči, preden je bilo tožnikovo stanje stabilizirano in končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode (3). Iz navedenih razlogov je neutemeljeno zavzemanje toženke, da je zastaralni rok začel začel teči že od dne, ko so po pojasnilih izvedenca izzvenele bolečine po drugi operaciji.

7. Glede datuma zaključka zdravljenja je tožnik že v tožbi zatrdil, da je bilo zdravljenje po drugi operaciji končano januarja 2008. Toženka takšne trditve med postopkom ni prerekala. Takšno dejstvo se zato šteje za priznano in ga v postopku ni treba dokazovati (214. plen ZPP). Sodišče prve stopnje posledično tudi ni kršilo pravil postopka, ko je na takšno dejstev oprlo svojo odločitev, niti ni storilo absolutne bistvene kršitve postopka s tem, ko je zmotno zapisalo, da takšno dejstvo izhaja iz dokaznega postopka.

8. Neutemeljen je tudi toženkin ugovor o že plačani odškodnini. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožnik uveljavlja zoper toženko odškodninski zahtevek na drugi dejanski podlagi oziroma iz drugega historičnega dogodka, kot to počne v pravdi zoper zavarovalnico, pri kateri je imel zavarovano odgovornost povzročitelj nezgode, v posledici katere so tožniku nastale težave s kilo. Nepremoženjska škoda, ki je tožniku nastala zaradi prve operacije, ni v pravno relevantni vzročni zvezi z ravnanjem povzročitelja prometne nesreče. Takšna vzročna zveza pa je pogoj za uporabo tretjega odstavka 186. člena OZ (4). Posledično je zmotno stališče toženke, da predstavljata škoda zaradi prometne nesreče ter škoda zaradi strokovne napake v dejanskem pogledu celoto, k nastanku katere je skupaj, vendar neodvisno (brez skupnega namena povzročiti škodo) prispevalo več oseb in zaradi česar je njihova odgovornost solidarna. Tudi sicer toženka med postopkom ni ugovarjala pojasnilu tožnika, da v postopku zaradi plačila odškodnine za v prometni nezgodi utrpljeno škodo, tožnik še ničesar ni prejel. 9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ovrednotilo pravično odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah in skaženost. Izčrpne razloge je navedlo v točkah 21 do 24 svoje obrazložitve, katerim se sodišče druge stopnje pridružuje in se nanje sklicuje, ker jih ni treba ponavljati. Obseg telesnih bolečin in nevšečnosti, o katerih je izpovedal tožnik, je pravilno objektiviziralo s pomočjo izvedenca, čigar pojasnilo iz dopolnitve mnenja toženka v pritožbi iztrga iz konteksta. Izvedenec je namreč po tem, ko je pojasnil dolžino trajanja bolečin po prvi in po drugi operaciji, pojasnil, da med obema operacijama tožnik ni trpel posebnih bolečin. Iz takšnega pojasnila kot celote ter v zvezi z vprašanjem sodišča prve stopnje, kakor je bilo postavljeno v sklepu z dne 20. 3. 2013 (na list. št. 137 sodnega spisa) in v zahtevi za dopolnitev mnenja (na list. št. 160 sodnega spisa), pa je jasno, da se je izvedenec z dostavkom glede bolečin med obema operacijama opredelil zgolj do tistih bolečin, ki niso bile posledice operativnih posegov, temveč (podaljšanega) stanja obstoja same kile, ki bi morala biti sanirana že s prvo operacijo (torej smiselno posledica opustitve pravilne operacije takrat, ko bi ta morala biti opravljena). Tudi takšne morebitne bolečine bi bile namreč v primeru, če bi bile ugotovljene, v vzročni zvezi s strokovno napako in posledično iztožljive od toženke. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje posebej obravnavalo telesne bolečine in posebej nevšečnosti med zdravljenjem ter se opredelilo do satisfakcije za vsako izmed teh obsegov škode posebej, pa je v obravnavanem primeru zgolj prispevalo k večji preglednosti odločitve in ni vplivalo na pravilnost odmere celokupne odškodnine iz tega naslova z vidika potrebe po individualizacijo in objektivizaciji odškodnine.

10. Pravilna je tudi materialnopravna ocena o pravični odškodnini za ugotovljeni obseg škode iz naslova strahu in skaženosti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 23 in 24, ki jih pritožnica v pritožbi ne izpodbija, izhaja, da je bil obseg škode iz teh naslovov v konkretnem primeru majhen, zato odškodnina v višini 200,00 EUR za vsako navedeno obliko škode pravilno odraža razmerja med majhnimi, velikimi in katastrofalnimi škodami v sodni praksi.

O pritožbi tožnika:

11. Tožnik graja odločitev o zavrnitvi zahtevka za odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kolikor presega znesek 800,00 EUR ter iz naslova skaženosti, kolikor presega znesek 200,00 EUR. Pri tem zmotno navaja, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo zgolj 800,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je sodišče tožniku iz tega naslova prisodilo skupaj 2.300,00 EUR, in sicer 800,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in 1.500,00 EUR iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem. Takšna odškodnina je tudi po presoji sodišča druge stopnje ustrezna, ker pravilno upošteva vse ugotovljene konkretne okoliščine primera, ki jih tožnik v pritožbi ne izpodbija. Pravilno pa odraža tudi razmerja med različnimi obsegi škod v sodni praksi.

12. Pravilna je tudi odločitev o odškodnini iz naslova skaženosti. Tožnik s pritožbenim zavzemanjem za zvišanje odškodnine iz tega naslova na vsaj 600,00 EUR zanemarja, da je tožbo vložil zgolj za znesek 500,00 EUR. Tudi takšna višina pa je neutemeljena, kolikor presega prisojen znesek 200,00 EUR. Tožnik ima sicer na trebuhu res brazgotino, ki je bila nepotrebna za odpravo težav s kilo, vendar gre za estetski defekt, ki pritožniku ne povzroča hude duševne stiske, temveč zgolj lažje občutke nelagodja (če je brez majice in ga ljudje sprašujejo o brazgotini, mu je nerodno). Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je odškodnina v višini, ki presega 200,00 EUR, neutemeljena.

Sklepno:

13. Glede na to, da uveljavljane kršitve niso podane, prav tako pa pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbi tožeče in tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, morata sami kriti stroške v postopku s pritožbama (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. (3) Primerjaj sodbo II Ips 105/2012z dne 20. 2. 2014 in druge.

(4) Primerjaj N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 1070.