Jedro

Položaj upravičenca do denacionalizacije veže zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I) pri fizičnih osebah izključno na jugoslovansko državljanstvo, ne pa tudi na premoženjski režim, ki ga določene nepremičnine uživajo po mednarodni pogodbi. Če oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno, ob podržavljenju ni bila jugoslovanski državljan in ji jugoslovansko državljanstvo tudi ni bilo priznano po 15.9.1947 z zakonom oziroma mednarodno pogodbo, ni pogojev za uvedbo postopka denacionalizacije.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora z dne 26.11.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice, K.S., Z.L., K.E. in K.L. proti sklepu Sekretariata za komunalno, cestno in stanovanjsko gospodarstvo občine z dne 1.9.1992, s katerim je bila zavržena zahteva tožnice in ostalih navedenih za denacionalizacijo poslovnih prostorov. V obrazložitvi svoje odločbe je navedla, da iz podatkov upravnih spisov izhaja, da so bile sporne nepremičnine podržavljene A.K. in da potrdilo o tem, da bi bil le-ta ob času podržavljanja jugoslovanskih državljan, ni bilo predloženo. Ker ga ni mogoče šteti za jugoslovanskega državljana in s tem za upravičenca po zakonu o denacionalizaciji, prav tako pa ni mogoče šteti za upravičenca njegovega brata J.K., saj je bil zemljiškoknjižni lastnik podržavljenih nepremičnin A.K., tožena stranka meni, da je odločba organa prve stopnje pravilna in v zakonu utemeljena. Upravni organ prve stopnje ni bil dolžan ugotavljati, kdo je bil dejanski lastnik podržavljenih nepremičnin in ali je bila vknjižba lastninske pravice le formalne narave, kajti ugotavljanje in odločanje o teh dejstvih ne sodi v upravno, pač pa v sodno pristojnost. Pritožbenih ugovorov zato ni mogla upoštevati.

Tožnica s tožbo smiselno uveljavlja tožbeni razlog kršitve pravil postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnica je vdova in dedinja po pokojnem J.K., ki je bil ob času podržavljanja spornih nepremičnin njihov dejanski lastnik. Njegova mati, ki je pred vojno živela z njim in njegovim bratom A. v ..., kjer so imeli gostilno, je po vojni gostilno prodala in z izkupičkom kupila stanovanjsko hišo v ... z dvoriščem in vrtom v približni izmeri 4000 m2. Ta hiša naj bi se po materini želji vpisala na sina J., ki se je tako kot mati odločil, da se bo preselil v Jugoslavijo. J.K. pa iz političnih razlogov ni mogel oditi v ..., da bi podpisal pogodbo kot kupec, zato se je formalno vknjižil na hišo kot kupec njegov brat A., ki je ostal v ... V letih po priključitvi zaradi zaprtih meja in nedopustnosti sklepanja pogodb s tujimi državljani ni prišlo do prepisa stanovanjske zgradbe na dejanskega lastnika, to je na J.K. Nepremičnine so bile zato z zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč v letu 1958 podržavljene A.K. kot zemljiškoknjižnemu lastniku. Dejansko pa se le-ta ni imel za lastnika in je leta 1971 nepodržavljeni del zgradbe in pravico uporabe glede dvorišča in vrta prenesel z navidezno darilno oziroma kupno pogodbo na brata J. Prav tako so se po njegovi smrti njegovi otroci odpovedali dedovanju v korist strica J. glede premoženjskih pravic, ki so se nanašale na preostale podržavljene nepremičnine. Če bi upravni organ izvedel posebni ugotovitveni postopek po 66. členu zakona o denacionalizaciji ali pa postopek prekinil v skladu z določbami 144. člena zakona o splošnem upravnem postopku, tožnica ne bi bila prikrajšana na svoji pravici, ki ji pripada kot vdovi in dedinji po pokojnem J.K. Tožnica tudi meni, da bi moral upravni organ upoštevati, da gre za nepremično premoženje, ki se je nahajalo znotraj 10 km obmejnega pasu in je bilo na podlagi mirovne pogodbe z Italijo izenačeno s premoženjem domačinov, torej prosto v prometu. V postopku denacionalizacije bi moral biti lastnik tega premoženja izenačen z domačinom. Tožnica zaradi navedenih razlogov predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Ni sicer utemeljen zatrjevani tožbeni razlog kršitev pravil postopka in posledična zmotna ugotovitev dejanskega stanja, kajti iz podatkov predloženega upravnega spisa je razvidno, da so bile sporne nepremičnine na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58) podržavljene tožničinemu svaku A.K. iz Italije (odločba oddelka za finance občinskega ljudskega odbora ... z dne 30.6.1959; odločba Sveta komisije za nacionalizacijo pri Izvršnem svetu Ljudske skupščine LR Slovenije z dne 11.6.1962; zemljiškoknjižni izpisek enote temeljnega sodišča z dne 17.3.1992). Tožena stranka ima prav, ko v izpodbijani odločbi trdi, da v postopku denacionalizacije ni mogoče ugotavljati dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo akta o podržavljanju. S tem bi se po presoji sodišča upravni organ spuščal v zakonitost akta o podržavljanju, za kar pa nima podlage v zakonu o denacionalizaciji (ZDEN, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93). Pri dejanskem stanju, kakor ga je upravni organ prve stopnje ugotovil na podlagi predloženih listin, pa je ravnal prav, ko je zahtevo tožnice (in ostalih vlagateljev) za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin zavrgel. Ni namreč spora o tem, da A.K. ob podržavljanju nepremičnin ni bil jugoslovanski državljan, in da mu jugoslovansko državljanstvo tudi ni bilo priznano po 15.9.1947 z zakonom oziroma mednarodno pogodbo, zato glede na določbe 9. in 10. člena ZDEN nima položaja upravičenca do denacionalizacije. ZDEN tudi ne daje opore za utemeljenost tožbene trditve, da bi moral biti A.K. na podlagi določb mirovne pogodbe z Italijo izenačen z jugoslovanskimi državljani, ker podržavljene nepremičnine leže znotraj desetkilometrskega obmejnega pasu in so v prostem prometu. Položaj upravičenca do denacionalizacije navezuje ZDEN pri fizičnih osebah izključno na jugoslovansko državljanstvo, ne pa tudi na premoženjski režim, ki ga določene nepremičnine uživajo po mednarodni pogodbi. Pogoji za uvedbo postopka denacionalizacije v sporni zadevi torej niso bili podani (2. odstavek 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi s členi 3, 9 in 10 ZDEN).

Ne glede na gornje ugotovitve pa je moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, ker tožena stranka ni upoštevala, da je organ prve stopnje s svojo odločbo odločil le o delu zahtevka. Iz predloga za denacionalizacijo nepremičnin, ki ga je vložila dne 30.4.1992 tožnica in štirje pravni nasledniki pokojnega A.K., namreč izhaja, da vlagatelji zahtevajo denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin s tem, da se poslovni prostori vrnejo lastnikovim dedičem, nacionalizirano stavbišče pa nadomesti z enakovredno nepremičnino tožnici. Z navedenim sklepom organa prve stopnje pa je odločeno le o zahtevi vlagateljev za denacionalizacijo poslovnih prostorov, torej ne o predmetu postopka v celoti in o vseh zahtevkih strank (1. odstavek 208. člena zakona o splošnem upravnem postopku). Iz obrazložitve sklepa pa izhaja kot da je upravni organ odločil o celotni zahtevi vlagateljev. Izrek odločbe je torej v nasprotju z obrazložitvijo in tožena stranka bi morala ravnati v skladu s 1. odstavkom 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku, česar pa ni storila, zato je njena odločba nezakonita, kar je moralo sodišče upoštevati glede na določbo 1. odstavka 40. člena zakona o upravnih sporih. Tožena stranka bo morala v nadaljevanju postopka navedeno kršitev pravil postopka odpraviti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o splošnih upravnih sporih, ki ga je, kakor tudi zakon o splošnem upravnem postopku, v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.