Jedro

S pripojitvijo je tožena stranka kot pravni naslednik stopila v vsa pravna razmerja prevzete družbe, med drugim tudi v tožnikovo pogodbo o zaposlitvi. Prevzela je vlogo tožnikovega delodajalca, tako da mu je lahko veljavno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, četudi v njej ni navedena kot delodajalec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval: da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je tožena stranka podala dne 20. 2. 2009 nezakonita, in naj se zato razveljavi in da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 24. 2. 2009, ko mu je bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč, da še traja in da ga je zato tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delovno mesto prodajalec v roku 8 dni, pod izvršbo; da mu je tožena stranka dolžna za čas od 24. 2. 2009 dalje do vrnitve na delo vpisati v delovno knjižico neprekinjeno delovno dobo, ga za ta čas prijaviti v vsa socialna zavarovanja, posebej v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti ter mu za čas vrnitve na delo vsak mesec obračunati bruto nadomestilo plače v višini 900,00 EUR in dodatke ter odvesti prispevke in davke ter mu plačati neto znesek mesečnega osebnega dohodka in ostala nadomestila, kot če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto mesečnih zapadlih zneskov pa do plačila in sicer tako, da tožniku od dne 24. 2. 2009 obračuna mesečno bruto nadomestilo z vsemi dodatki ter izplača neto mesečni znesek, vse z ustreznimi uskladitvami, zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni, pod izvršbo; da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino zaradi povzročenih duševnih bolečin in strahu v višini 3.000,00 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje pa do plačila ter da mu je tožena stranka dolžna povrniti njegove pravdne stroške s pripadki. Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, navedeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v izpodbijanem delu ugodi, oziroma podrejeno, da navedeno sodbo v tem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje v kratki in jedrnati obrazložitvi povzema materialnopravno podlago, ne ukvarja pa se s tožnikovimi ugovori, podanimi zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti pravilno ne povzame dejanskega stanja. V predmetni zadevi je sporno, ali je lahko tožniku njegovo pogodbo o zaposlitvi odpovedalo drugo podjetje, pri katerem ni bil zaposlen. Sodišče prve stopnje sicer v obrazložitvi navaja, da naj bi iz sodnega registra izhajalo, da so bile pogodbene in druge pravice prenesene na tožene stranko, ker je bila družba K.G. d.o.o. pripojena k toženi stranki, vendar to dejstvo v pravdi ni bilo ugotovljeno. Tožena stranka izpiska iz sodnega registra ni predložila, prav tako ga tudi sodišče prve stopnje ni pridobilo, kar pomeni, da slednje v sodbi navaja nekaj, kar v pravdi ni bilo dokazano. Tožnikov delodajalec K.G. d.o.o. obstoji, v nasprotnem primeru pa bi morala biti spremenjena tudi sama pogodba o zaposlitvi. Tožnik je bil na zagovor povabljen oziroma je celotno njegovo odpoved pogodbe o zaposlitvi izpeljalo podjetje K.M. d.d. iz Ljubljane. Iz predložene pogodbe o sodelovanju ne izhaja, da bi pogodba zavezovala tudi njegovega delodajalca. Tožnik je v zadevi izrecno prerekal prekluzijo, predvsem glede zapisnikov, ki so bili sestavljeni ob zagovoru tožnika in zaslišane priče A.M. Navedene zapisnike je tožena stranka prepozno vložila v spis, zato se kot dokaz v tej pravdi ne bi smeli upoštevati. Res sodišče prve stopnje svoje odločitve na navedene zapisnike ni oprlo, kljub vsemu pa se predvideva, da je v te zapisnike vpogledalo, kar ima za posledico nepravilno odločitev in s tem utemeljen pritožbeni razlog bistvene kršitve določb ZPP. Ob zagovoru so se na tožnika vršili hudi pritiski. Tožnik uživanja alkohola ni priznal, čeprav iz zapisnika izhaja drugače. Sodišče prve stopnje o njegovem ugovoru prekluzije ni odločilo. Prav tako ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. S.J., ki je opravljal kontrolo, se ob sami kontroli tožniku ni identificiral niti mu ni pokazal ustreznega pooblastila za izvajanje naloge. Tožnik naj bi napihal kar 1,7 promila alkohola in ker tega ni mogel razumeti, so čez 15 minut (sodišče prve stopnje je napačno navedlo 30 minut) preizkus ponovili. Takrat je tožnik napihal zgolj 0,4 promila alkohola, kar je znatno manj kot ob prvem poizkusu. Že ta podatek kaže na to, da je bilo z detektorjem alkohola nekaj hude narobe, zato je tožnik že v tožbi predlagal, da se slednjega prinese na sodišče, da ga pregleda izvedenec ustrezne stroke. Pomembna pa je tudi izpovedba zaslišane priče S.J. v delu, ko je slednji dopustil možnost, da bi v primeru vnovičnega preizkusa pri tožniku lahko ugotovili 0,0 promila alkohola v njegovi krvi. Splošno znano je, da takšen padec alkohola v tako kratkem času dejansko ni mogoč. Sodišče prve stopnje tudi v zvezi s ugotavljanjem te okoliščine predlaganega dokaza z izvedencem ni izvedlo. Prav tako pa tudi ni upoštevalo, da je imel tožnik tega dne zobobol, zaradi česar si je poškropil boleč zob s propolisom, ki vsebuje alkohol in zato lahko vpliva na rezultat z detektorjem alkohola. Tudi v tej zvezi je bil predlagan dokaz z angažiranjem izvedenca ustrezne stroke, ki pa ga sodišče prve stopnje ni izvedlo in zadevo zaključilo v tožnikovo škodo. Alkoholna pijača, ki je bila najdena v omarici, ni tožnikova in je povsem mogoče, da je bilo pivo podtaknjeno. Z vsem navedenim se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo, prav tako pa ni preverilo, ali je bil elektronski alkotest kalibriran ter ali je imel atest. Sicer pa tudi že dejstvo, ki ga je tožena stranka priznala, da je tožniku ponujala sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi, s katero se tožnik ni strinjal, ker ni storil nič narobe, kaže na namen tožene stranke, da se delavca reši za vsako ceno. Drugačnega zaključka, kot da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke nezakonita, ne moremo sprejeti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnik, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V obravnavani zadevi se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zasposlitvi z dne 20. 2. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožniku. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da v presojani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka tožniku očita, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je dne 12. 2. 2009 ob 12.55 uri delal pod vplivom alkohola, kar je huda kršitev delovne obveznosti in je bila trgovina zaradi tega eno uro zaprta.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 18. 10. 2008 tožniku zakonito odpovedana, da je tožena stranka pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku upoštevala vsa določila Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), vključno z določili tretjega odstavka 81. člena ZDR, ki ureja dopustnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter določbo 110. člena ZDR, na podlagi katere lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, da je tožena stranka dokazala utemeljen razlog, ki upravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 82. člena ZDR), da tožnik svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnjeval, kar je v nasprotju z 31., 32. in 35. členom ZDR, da je tožena stranka dokazala kršitev delovnih in drugih obveznosti iz 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, da med strankama ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja in da med njima tudi ni več potrebnega zaupanja. Zaradi navedenega je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani v potrditev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo (glede zavrnitve dokaznega predloga v zvezi z angažiranjem izvedenca več v nadaljevanju). Navedena sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in prepričljivi. Na podlagi pravilno ugotovljene dejanske podlage, ki vključuje vse pravnoodločilne okoliščine, je napravilo tudi naveden pravilen materialnopravni zaključek o neutemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, samo pa v zvezi s pritožbenimi navajanji še dodaja: Tožnik v pritožbi ponavlja svoje ugovore, s katerimi utemeljuje svoj zaključek o nezakonitosti presojane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer da mu je pogodbo o zaposlitvi odpovedala tožena stranka, ki ni njegov delodajalec, da je postopek odpovedi izpeljalo podjetje K.M. d.d. iz Ljubljane, ipd., na katere je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje (stran 3 in 4 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče zato zgolj dodaja, da je tožnik res sklenil pogodbo o zaposlitvi z družbo K.G. d.o.o., vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je ta družba kot prevzeta družba pripojila k toženi stranki kot prevzemnici in je s tem sama kot subjekt prenehala obstajati. Pripojitev je bila vpisana v sodni register. Na slednje dejstvo se je tožena stranka sklicevala že v odgovoru na tožbo in v ta namen predlagala tudi vpogled v sodni register za toženo stranko. Z vpogledom v sodni register je sodišče prve stopnje očitno štelo to dejstvo za dokazano. Sicer pa se je tudi pritožbeno sodišče z vpogledom v sodni register prepričalo, da je ta dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna. Brezplačen dostop do podatkov glavne knjige sodnega registra je možen prek javnega spletnega portala AJPES1Na spletnem naslovu: http://www.ajpes.si/Registri/Poslovni_register/Vpogled_-_iPRS.. Zaradi navedenega samo dejstvo, da sodišče prve stopnje izpiska iz sodnega registra za toženo stranko ni predložilo, na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva.

S pripojitvijo je tožena stranka kot pravni naslednik vstopila v vsa razmerja prevzete družbe in torej tudi v tožnikovo pogodbo o zaposlitvi. Po določilu 73. člena ZDR preidejo v primeru spremembe delodajalca zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi pravnega posla ali pravnomočne sodne odločbe ali združitve ali delitve, pogodbene in druge pravice in obveznosti od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika. Zakon določa, da mora delavec ohraniti pogodbo o zaposlitvi in pravice, ki iz nje izhajajo. O prenosu pravic in obveznosti ni treba sklepati nobenega posebnega pravnega akta in tudi ne nove pogodbe o zaposlitvi, saj v primeru spremembe delodajalca pogodba o zaposlitvi, sklenjena z delodajalcem prenosnikom, ne preneha in se z delodajalcem prevzemnikom nova pogodba o zaposlitvi ne sklene. S pripojitvijo tožnikovega delodajalca (K.G. d.o.o.) k toženi stranki je torej prišlo do avtomatičnega prehoda tožnikovega delovnega razmerja na toženo stranko, s čimer je tožena stranka prevzela vlogo tožnikovega delodajalca, zato mu je lahko veljavno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedeno so v tej smeri podane pritožbene navedbe neutemeljene.

Kadar je delodajalec pravna oseba, nastopa v imenu delodajalca njegov (zakoniti ali statutarni) zastopnik, ali od njega pooblaščena oseba. To pomeni, da zastopnik lahko izvede sam celoten »postopek« odpovedi in tudi odloči, ali pa za to v celoti, ali le deloma, pooblasti koga drugega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je K.M. d.d. za toženo stranko na osnovi pogodbe o sodelovanju z dne 10. 8. 2006 opravljal storitve s področja kadrovsko – organizacijskih in pravnih zadev ter druge sorodne storitve, potrebne za nemoteno poslovanje tožene stranke, zato tudi v tej smeri podan pritožbeni očitek ni utemeljen.

Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje nasprotoval predložitvi zapisnika o zagovoru tožnika in priče A.M. Sodišče prve stopnje je toženo stranko vseeno pozvalo na predložitev teh listin. Le-ta je te listine predložila, sodišče prve stopnje pa jih je tudi vneslo v svoj dokazni sklep, kar očitno pomeni, da tožnikovega ugovora prekluzije ni sprejelo. Slednje svojega stališča v zvezi s podanim ugovorom res ni izrecno zavzelo, vendar takšno njegovo postopanje ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, saj, kot je to pravilno ugotovil že pritožnik sam, na te listine sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo. Navedeno je tako zadosten razlog, da v tej smeri podane pritožbene navedbe ne morejo biti uspešne. Sicer pa tudi nadaljnje polemiziranje pritožnika o njegovem priznanju oziroma zanikanju uživanja alkohola pred svojim delodajalcem za obravnavano zadevo niti ni bistveno, pomembno je namreč, da je tožena stranka dokazala, da je bil tožnik alkoholiziran na delu, o čemer več v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo s pomočjo digitalnega detektorja alkohola AL 7000 po strokovno usposobljenem pogodbenem delavcu tožene stranke S.J. dne 12. 2. 2009 ob preizkusu tožnika ugotovljeno, da je ta imel najprej 1,7 promila in nato čez cca. 30 minut (tožnik v pritožbi navaja 15 minut, kar niti ni bistveno) še vedno 0,4 promila alkohola v izdihanem zraku. Tožnik v pritožbi izpostavlja in zatrjuje, da se S.J., ko je opravljal testiranje, ni identificiral, niti naj ne bi pokazal ustreznega pooblastila za izvajanje nalog, vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da te okoliščine, tudi če bi bile dokazane, same po sebi ne zadostujejo za zaključek, da je presojana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki sicer temelji na izsledkih testiranja te priče, nezakonita.

Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v rezultat ugotovljene stopnje alkohola v izdihanem zraku (0,4 promila) tožnika tega dne in se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki so slednjega vodili do takšnega zaključka. Takšen zaključek potrjuje zlasti tudi okoliščina, ki je tožnik v pritožbi ne izpodbija, da so tega dne s tem aparatom tudi člani komisije opravili preizkus in je pri njih pokazal 0,0 promilov. Prav tako pa tudi ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je imel tožnik obravnavanega dne zobobol. Sodišče prve stopnje je to zatrjevano dejstvo v svoji dokazni oceni vzelo v obzir in je s tem v zvezi zavzelo tudi pravilno stališče. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zagovor tožnika, da naj bi imel prisotnost alkohola v izdihanem zraku samo zaradi tega, ker si je s propolisom poškropil boleč zob, ni prepričljiv. Dejstvo je namreč, da je imel tožnik tudi ob drugem preizkusu še vedno prisotnost alkohola v izdihanem zraku, sicer pa verodostojnost takšnega tožnikovega zagovora izpodbijajo tudi druge okoliščine primera. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno izpostavilo izpovedbo priča S.J., ki je navedel, da so našli račun za kupljeni dve pivi v prodajalni in tudi dve še delno polni in hladni pločevinki piva v garderobi – čajni kuhinji prodajalne, kar izhaja tudi iz fotografije v prilogi spisa (B12) in da je tako izpovedal tudi kot priča zaslišani A.J., ki je tudi navedel, da je bil v prodajalni močan zadah po alkoholu, zaradi česar je opravil pregled čajne kuhinje. Navedeno torej potrjuje zaključek o tožnikovi alkoholiziranosti in izključuje možnost, da bi k pozitivnem testu botroval zgolj propolis. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno opustilo izvedbo dokaznega predloga z angažiranjem izvedenca medicinske stroke, ki naj bi odgovoril na vprašanje, ali lahko uporaba propolisa neposredno pred preverjanjem alkoholiziranosti pokaže pozitiven rezultat. Tudi predlagani izvedenec ustrezne stroke za preverjanje elektronskih alkotestov, kot je svoj dokazni predlog formuliral tožnik v tožbi, po vsem tem času, s potrebno stopnjo zanesljivosti, ne bi mogel ugotoviti, ali je digitalni detektor alkohola kritičnega dne ob preizkusu tožnika deloval brezhibno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno opustilo izvedbo tudi tega predlaganega dokaza. Priča S.J. pa je tudi izrecno navedel, da je bil aparat kalibriran in da je pri ostalih članih komisije, ki so prav tako opravili testiranje, aparat pokazal 0.0 promila, kar so potrdili tudi ostali prisotni na zaslišanju, kot je vse to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče pa še pojasnjuje, da so elektronski alkotesti indikatorji alkoholiziranosti in ne merilne naprave, zato zanje ni potrebno pridobiti atesta, tako, da je v tej smeri podan pritožbeni očitek tudi iz tega razloga neutemeljen.

Res je dokazno breme v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 82. člena ZDR), torej v obravnavani zadevi na toženi stranki, vendar pa je slednja temu dokaznemu bremenu zadostila. Svoje očitke o tožnikovi alkoholiziranosti je utemeljila s sklicevanjem na rezultate digitalnega detektorja alkohola, ki je ob testiranju tožnika pokazal pozitiven rezultat, s tem v zvezi pa je predlagala tudi izvedbo dokazov (z zaslišanjem prič in ostale dokaze), ki so te njene očitke potrdili. Ker tožnik dvakrat ni uspešno opravil preizkusa alkoholiziranosti, bi moral, če je bil prepričan, da ni pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za nasproten dokaz, ki bi ga lahko pridobil na podlagi odvzema krvi s strani neodvisnega vira, s čimer bi navajanja tožene stranke o njegovi alkoholiziranosti na delovnem mestu lahko ovrgel. Glede tako ugotovljenih dejstev vse navedeno nasprotne pritožbene navedbe navedenih zaključkov o tožnikovi alkoholiziranosti ne uspejo izpodbiti.

Tožnik je glede na opisani potek postopka imel možnost učinkovitega sodelovanja v postopku in ni bil prikrajšan v svojih dokaznih možnostih. Sicer pa je treba v obravnavani zadevi upoštevati že določbe noveliranega ZPP. Ta v 286.b členu določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožnik kršitve določb ZPP v zvezi z dokaznim postopkom na zadnjem naroku 11. 3. 2010 ni uveljavljal, da bi tega ne mogel, pa v pritožbi tudi ne trdi.

V obravnavani zadevi je torej tožena stranka uspela dokazati, da je tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato tudi ni osnove za zaključek, da bi dejstvu, ki ga tožnik v pritožbi izpostavlja, torej, da mu je tožena stranka, pred presojano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponudila v podpis sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, pripisali takšen pomen, kot ga navaja tožnik v pritožbi.

Zaradi obrazloženega je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek v delu, kjer je zahteval, da se ugotovi, da mu je tožena stranka nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, posledično pa tudi preostali del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo in reparacijo.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso bili podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).