Jedro

S prerezanjem telefonskih žic je toženec tožnici onemogočil uporabo telefona. S tem jo je motil v njeni posesti uporabe telefonskega priključka oziroma telefona kot stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo motenjskemu tožbenemu zahtevku tožnice. Ugotovilo je, da je toženec tožnico motil v njeni posesti uporabe telefonskega priključka v pritličju stanovanja v K. na P. ulici 10, K., s tem, da je dne 15.6.1993 zvečer prerezal žice oziroma odklopil telefonsko napeljavo v spodnjem stanovanju navedene hiše. Tožencu je naložilo, da mora v 8 dneh vzpostaviti prejšnje stanje, v bodoče pa mu je prepovedalo takšne ali podobne posege v telefonsko napeljavo v hiši P. ulica 10 v K.. Glede na tako odločitev o glavni stvari je tožencu prvo sodišče naložilo tudi, da je dolžan povrniti tožnici v 8 dneh njene pravdne stroške, ki jih je odmerilo na znesek 12.400,00 SIT.

Toženec je zoper takšen sklep vložil pravočasno pritožbo in v njej uveljavljal pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Trdi, da prvo sodišče ni upoštevalo, da je telefonski priključek pridobil toženec zaradi službenih potreb, da je imel na tem priključku že od vklopa posest toženec in da mu je celo podjetje plačevalo naročnino, da gre le za en telefonski priključek, ki pa ga je bilo zaradi toženčevega znanja mogoče uporabljati z več telefonskimi aparati iz različnih prostorov, da je tožnica uporabljala telefonski priključek z dovoljenjem toženca kot formalnega naročnika in posestnika, ker sta bili stranki pač poročeni in da tožnica ni pridobila nikakršne posesti na telefonskem priključku. Toženec nadalje opozarja, da je nedopustno prezreti dejstvo, da je bil toženec moten pri uporabi telefonskega priključka zaradi tožničine zlorabe dovoljenja za uporabo toženčevega telefonskega priključka in zaradi dejstva, da je tožnica uporabljala nekvaliteten telefonski aparat. Prvo sodišče je štelo kot da ima posest le tožnica, vendar je očitno, da temu ni tako. Toženec je kot posestnik storil dejanje samopomoči v zaščito svoje posesti, tako dejanje pa ne more biti motenje posesti. Toženec predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno sklepanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po proučitvi zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec v pritožbi neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Prvostopno sodišče je že na osnovi toženčeve lastne izpovedbe lahko utemeljeno ugotovilo, da je tožnica vse do 15.6.1993 lahko nemoteno uporabljala telefon v spodnjih prostorih hiše na P. ulici 10 v K. in na osnovi toženčeve lastne izpovedbe tudi dejstvo, da je tega dne toženec prerezal telefonske žice, s tem pa je telefon v spodnjih prostorih hiše odklopil. Ob takih dejanskih ugotovitvah, temelječih na toženčevi lastni izpovedbi, ni pomislekov, da je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno raziskalo in da je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju odločitev prvostopnega sodišča tudi v materialnopravnem pogledu pravilna. Glede na določbo 78. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l.SFRJ št. 6/80 in 20/80) daje sodišče varstvo le glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje; pri tem se ne upoštevajo pravica do posesti, pravni naslov posesti in dobrovernost posestnika. Tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima pravico do varstva. Zato ni upoštevno toženčevo sklicevanje v pritožbi, da je bil on tisti, ki je pridobil telefonski priključek zaradi službenih potreb in da mu je celo podjetje plačevalo naročnino ter da gre le za en telefonski priključek, ki pa ga je bilo zaradi toženčevega znanja mogoče uporabljati z več telefonskimi aparati iz različnih prostorov. Toženec v pritožbi sam navaja, da sta obe pravdni stranki, torej tudi tožnica, vse do 15.6.1993 uporabljali prostore po vsej hiši in da je tožnica pravzaprav uporabljala telefonski priključek z dovoljenjem toženca, ker sta bili stranki pač poročeni, da pa s tem tožnica ni pridobila nikakršne posesti na telefonskem priključku. Vendar k temu pritožbeno sodišče pripominja, da v tej pravdi ne gre za pravico do priključitve telefona na PTT omrežje, pač za dejstvo, da le priključen telefon deluje v skladu s svojim namenom in da z odklopom svojo funkcijo izgubi (70. in 74. člen ZTLR). Ob ugotovitvi, da je tožnica nedvomno uporabljala predmetni telefonski priključek, pri čemer ni prav nobenih razlogov, ki bi kazali na to, da le z dovoljenjem toženca, saj toženec sam poudarja, da sta pravdni stranki bila zakonca, pomeni toženčevo dejanje, prerezanje žice oziroma odklop telefonske napeljave v spodnjem stanovanju hiše, napram tožnici nedvomno motenje posesti telefona in torej tožnici onemogočanje uporabe telefona v skladu z njegovo funkcijo. Toženec je s svojim dejanjem tožnici onemogočil dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo - telefonom, ki je bil v njeni posesti. Pri tem okoliščina, na katero toženec v pritožbi izrecno opozarja, da naj bi prvostopno sodišče štelo, kot da ima posest le tožnica, ne pa tudi toženec, na odločitev nima nikakršnega vpliva, kajti tudi soposestnik uživa varstvo po 75. členu ZTLR v medsebojnih razmerjih z drugimi soposestniki, če kateri od njih onemogoča drugemu dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo, ki je v njihovi posesti (80. člen ZTLR). Ker pa je toženec s svojim ravnanjem torej onemogočil tožnici dotedanji način uporabe (ali souporabe) telefonskega priključka, se tudi ne more uspešno sklicevati, da je kot posestnik storil le dejanje samopomoči v zaščito svoje posesti.

Po vsem obrazloženem je torej odločitev prvostopnega sodišča pravilna, vse pritožbene navedbe toženca pa so neutemeljene.

Neutemeljena je s tem toženčeva pritožba v celoti. Pritožbeno sodišče jo je zato, potem ko je ugotovilo, da prvostopno sodišče v postopku in v sklepu tudi ni zagrešilo nobenih, po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odst. 365. člena ZPP), kot neutemeljeno tudi zavrnilo in hkrati potrdilo pravilen sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena v zvezi s 368. členom ZPP).

O pritožbenih stroških toženca ni bilo treba odločati, ker toženec pritožbenih stroškov ni priglasil.