Jedro

V obravnavani zadevi ne gre za sklepanje prvostopenjskega sodišča o drugem dejstvu, pač pa za njegovo dokazno oceno, sprejeto na podlagi ocene več izvedenih dokazov. Dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča o svojstvu tožnika kot fizične osebe pri izročitvi denarja temelji namreč na oceni listinskih dokazov in oceni verodostojnosti izpovedi obeh pravdnih strank.

Ker je bilo v tožnikovem podrejenem tožbenem zahtevku prvič odločeno na pritožbeni stopnji, je vrhovno sodišče ta del drugostopenjske sodbe preizkusilo po pravilih za pritožbeni postopek in ugotovilo, da je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku je bila odvzeta možnost obravnavanja njegovega podrejenega tožbenega zahtevka pred sodiščem, saj tega zahtevka prvostopenjsko sodišče sploh ni obravnavalo, pritožbeno sodišče pa je o njegovi neutemeljenosti odločilo brez obravnave, na kateri bi tožnik lahko imel polno možnost sodelovanja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v celoti razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških obeh pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo glavnemu tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora plačati tožniku 15.338,75 EUR z zamudnimi obrestmi, kot so opredeljene v izreku sodbe, presežni tožbeni zahtevek (za plačilo še 1.022,25 EUR) je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških. Njegova odločitev temelji na ugotovitvi, da sta tožnik in toženec pri izročitvi oziroma prejemu 2.000 DEM in 28.000 DEM delovala vsak v funkciji fizične osebe in ne kot direktor vsak svoje gospodarske družbe. Ker se pogajanja za nakup poslovnega prostora niso zaključila s sklenitvijo kupne pogodbe, mora toženec prejeti denar vrniti tožniku. Sodišče prve stopnje pa ni odločilo o podrejenem tožbenem zahtevku za plačilo tolarske vrednosti valutnega zneska, ki ga je tožnik uveljavljal za primer, če sodišče prve stopnje kljub njegovemu tujemu državljanstvu ne bi ugodilo glavnemu zahtevku za plačilo v tuji valuti.

Sodišče druge stopnje je ugodilo toženčevi pritožbi in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo celotni glavni tožbeni zahtevek za plačilo 16.361,34 EUR, zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo tolarske vrednosti navedenega zneska. V razlogih svoje sodbe je navedlo, za katera pravno pomembna dejstva šteje, da jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, nato pa je presodilo, da sta obe družbi sklenili ustno, torej oblično pomanjkljivo predpogodbo o sklenitvi prodajne pogodbe za poslovni prostor in da je na podlagi nje tožnik izročil denar tožencu kot zastopniku gospodarske družbe, ki je bila po toženčevih trditvah pooblaščena ne samo za oddajo v najem, ampak tudi za prodajo poslovnega prostora. Ker tudi tožnik zatrjuje, da je bila v dogovarjanjih le njegova družba, je ta denar lahko plačal le za družbo. Zato ni aktivno legitimiran zahtevati njegovo vrnitev.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja procesne kršitve in zmotno uporabo materialnega prava, predlaga pa spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo toženčeve pritožbe. Najprej revizija očita pritožbenemu sodišču procesne kršitve, ker je brez pritožbene obravnave in le na seji obravnavalo dokaze, njihovo vsebino tolmačilo v nasprotju z listinami, nato ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Gre za razloge pritožbenega sodišča, da naj bi tožnik plačal denar v svojstvu direktorja in ne kot fizična oseba, toženec pa prevzel denar v svojstvu direktorja in ne kot fizična oseba. Ugotovitve prvega sodišča so diametralno nasprotne, temeljijo pa na materialnopravnih predpisih in na presoji listin. Tožnik opozarja na razloge prvostopenjskega sodišča, da toženec svojih drugačnih trditev, da je bil denar sprejet na račun njegove družbe, ni dokazal že glede na same listinske dokaze v spisu. Revizija opozarja, da je toženec sam zapisal obe potrdili, da bi lahko vsaj dodal zraven oznako direktor, če bi denar res sprejemal v takem svojstvu. Opozarja pa tudi, da je napačna navedba pritožbenega sodišča, da naj bi prvo sodišče ugotovilo, da je bila toženčeva družba pooblaščena tudi za prodajo poslovnega prostora po navedbah toženca. Tudi ni res, da naj bi se obe družbi dogovarjali, pač pa so med njima tekla le pogajanja, končni dogovor pa bi bil sklenjen z lastnico poslovnega prostora. Toženec kot fizična oseba je tožnika kot fizično osebo prepričal, da bo lastnica poslovnega prostora s tožnikovo družbo sklenila pogodbo in naj mu zato tožnik kot fizična oseba izroči denar. Če bi pooblastilo družbi za prodajo poslovnega prostora res obstajalo, bi moralo biti pisno in overjeno pri notarju. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja le pooblastilo družbi za oddajanje poslovnega prostora v najem. Zato je protispisna ugotovitev pritožbenega sodišča, da naj bi obe družbi sklenili ustno predpogodbo o sklenitvi prodajne pogodbe. Nekdo, ki ni lastnik in ki tudi ni pooblaščen za prodajo, seveda ne more skleniti prodajne pogodbe za poslovni prostor in tudi sicer nobene pogodbe, torej tudi ne oblično pomanjkljive predpogodbe. Revizija vztraja pri ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, v kakšni funkciji sta nastopali pravdni stranki, da je torej šlo za posel med dvema fizičnima osebama. Zato "ugotovitve" pritožbenega sodišča temeljijo na napačni uporabi materialnega prava, do katere je sodba prišla s procesnimi kršitvami, saj je dokaze obravnavala in ocenjevala samo na seji.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da so pogajanja o nakupu poslovnega prostora potekala med dvema gospodarskima družbama, katerih direktorja sta pravdni stranki. Sporna pa je bila vloga vsakega od njiju pri enem od dejanj med pogajanji in sicer pri izročitvi skupaj 30.000 DEM. Pri tem revizijsko sodišče ugotavlja, da so materialnopravno zmotni razlogi pritožbenega sodišča, da je ob nesporni okoliščini, da je šlo za pogajanja med dvema družbama, tožnik denar lahko izročil le za svojo družbo in ne kot fizična oseba. V življenju niso redki primeri, ko se stranke še pred sklenitvijo kupne pogodbe dogovorijo za delno vnaprejšnje plačilo. Izpolnitev takega dogovora kljub še nesklenjeni pogodbi sama po sebi ni nepravilna ali celo neveljavna. Zato ni videti razloga, zakaj dogovorjenega vnaprejšnjega plačila ne bi mogla izpolniti tretja oseba v smislu 296. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika. Ali z drugimi besedami: Tožnik kot fizična oseba bi lahko kljub dejstvu, da sta se za nakup poslovnega prostora pogajali dve družbi, denar izročil v svojem imenu.

Pritožbeno sodišče je v razlogih sodbe navedlo, da je prvostopenjsko sodbo spremenilo na podlagi 3. točke 358. člena ZPP, ker naj bi torej prvostopenjsko sodišče iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, sodba pa se opira na ta dejstva. Iz razlogov pritožbenega sodišča je mogoče zaključiti, da je pri tem merilo na dejstvo, da so pogajanja potekala med dvema družbama in na nepravilno sklepanje o dejstvu, da je tožnik denar izročil kot fizična oseba v svojem imenu. Povedano je že bilo, da tako sklepanje ni samo po sebi nepravilno. Poleg tega pa v obravnavani zadevi ne gre za sklepanje prvostopenjskega sodišča o drugem dejstvu, pač pa za dokazno oceno, sprejeto na podlagi ocene več izvedenih dokazov. Dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča o svojstvu tožnika kot fizične osebe pri izročitvi denarja temelji namreč na oceni listinskih dokazov (potrdil, ki ju je sestavil in podpisal toženec brez dodatnih oznak o kakšnem drugem svojstvu ene ali druge stranke) in oceni verodostojnosti izpovedi obeh pravdnih strank. Tako je sodišče prve stopnje v svojih razlogih na več mestih pojasnilo, zakaj verjame tožniku in ne tožencu (nedokazana izročitev prejetega denarja toženčevi družbi, dolgoletno direktorstvo itd.).

Ker po vsem obrazloženem ne gre za situacijo iz navedene procesne določbe, je utemeljen revizijski očitek pritožbenemu sodišču o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 3. točke 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče je namreč ugotovilo, da ne gre niti za katero od ostalih treh možnih situacij, ko lahko pritožbeno sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo.

Revizija utemeljeno uveljavlja tudi druge procesne očitke. Pritožbeno sodišče je v alineah navedlo, katera pravnopomembna dejstva je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, med njimi tudi, da je bila družba S., ki je najemno pogodbo sklenila kot pooblaščenka lastnika poslovnega prostora, "po navedbah toženca pooblaščena tudi za njihovo prodajo". Revizijsko sodišče pritrjuje tožnikovi trditvi, da v tistem delu, ki je označen z narekovajem, ne gre za ugotovitev samega sodišča, temveč le za povzetek toženčeve izpovedi. Da je res tako, izhaja iz razlogov prvostopenjske sodbe v petem odstavku na peti strani, kjer sodišče povzema izpoved toženca in v nadaljevanju uporabi pogojno obliko glagola, ter nadaljnjih razlogov, v katerih se ni opredelilo do vprašanja o obstoju takega pooblastila. Pritožbeno sodišče je nato iz domnevne dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki to ni, izpeljalo razloge, da naj bi obe družbi sklenili ustno predpogodbo in da je (tudi) zato utemeljen toženčev ugovor o pomanjkanju tožnikove aktivne legitimacije. Razlogi pritožbenega sodišča o ustni predpogodbi, ki napačno temeljijo na le zatrjevanem obstoju pooblastila toženčevi družbi za prodajo poslovnega lokala, čigar lastnik je tretja oseba, so poleg tega v nasprotju s skladnimi trditvami obeh pravdnih strank in tudi dejansko ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča. Obe pravdni stranki sta ves čas zatrjevali, da je šlo le za dogovarjanje in pogajanje, toženec je še v pritožbi vztrajal pri oznaki o pogajanju obeh družb, nobena pravdna stranka ni zatrjevala sklenitve kakršnekoli pogodbe (osnutek kupne pogodbe je po toženčevi trditvi ostal nepodpisan), tudi predpogodbe ne, sodišče prve stopnje je večkrat poudarilo, da pogodba ni bila sklenjena. Razlogi pritožbenega sodišča o obstoju pooblastila za prodajo, ki naj bi bili povzeti kot pravno pomembna dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča, to dejansko niso in so v tem delu obremenjeni tudi s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nepravilno pa je tudi iz teh razlogov izpeljano sklepanje o sklenitvi ustne predpogodbe in s tem povezano sklepanje o pomanjkanju tožnikove aktivne legitimacije.

V začetku te odločbe je revizijsko sodišče pojasnilo, da prvostopenjsko sodišče (zaradi pretežne ugoditve glavnemu zahtevku) ni odločilo o podrejenem tožbenem zahtevku in da je pritožbeno sodišče ob spremembi prvostopenjske sodbe in zavrnitvi glavnega tožbenega zahtevka hkrati zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek. Tako je bilo o tožnikovem podrejenem tožbenem zahtevku prvič odločeno šele na pritožbeni stopnji. Sodniki so pri opravljanju svoje sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije - URS in 3. člen Zakona o sodiščih). Ena od z ustavo varovanih temeljnih človekovih pravic je po določbi 25. člena pravica do pritožbe proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalne skupnosti, nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih prizadetega. Da ne bi prišlo do kršitve tožnikove z ustavo varovane pravice do pritožbe proti odločbi sicer drugostopenjskega sodišča, ki pa je prvo odločalo o njegovem podrejenem tožbenem zahtevku, je revizijsko sodišče v tem delu tožnikovo revizijo na podlagi prvega odstavka 15. člena URS obravnavalo po pravilih pritožbenega postopka. Tožnik uvodoma pritožbeno sodbo izpodbija v celotnem obsegu, v razlogih pa zavrnitvi tudi podrejenega tožbenega zahtevka ne posveti pozornosti. Zato je vrhovno sodišče v tem delu njegovo vlogo obravnavalo kot neobrazloženo pritožbo. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je naredilo uradni preizkus in ugotovilo, da je v tem delu odločanja prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku je bila odvzeta možnost obravnavanja njegovega podrejenega tožbenega zahtevka pred sodiščem, saj tega zahtevka prvostopenjsko sodišče sploh ni obravnavalo, pritožbeno sodišče pa je o njegovi neutemeljenosti odločilo brez obravnave, na kateri bi tožnik lahko imel polno možnost sodelovanja.

Po vsem obrazloženem je vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP in prvega odstavka 354. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških obeh pravdnih strank temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.