Jedro

Tožnik je kot komercialist ustvaril bistveno nižji obseg ustvarjenega prometa od pričakovanega in tistega, ki so ga dosegali drugi komercialisti. S svojim delom ni dosegel prometa, ki bi pokrival stroške delodajalca v zvezi z njegovo plačo. Nedoseganje minimalnega pričakovanega finančnega učinka dela komercialista (promet v višini, ki bi pokril vsaj stroške, ki jih delodajalec ima z delavcem) je lahko utemeljen razlog za oceno, da tožnik ni uspešno opravil poskusnega dela. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 6. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (neuspešno opravljeno poskusno delo), zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki III in IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sodbo na podlagi pripoznave, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača 235,86 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2012 do plačila, od navedenega zneska obračuna ustrezen bruto znesek in plača prispevke in davke (točka I izreka).

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo zneska 214,14 EUR neto s pp ter za obračun in plačilo davkov in prispevkov od tega neto zneska (točka II izreka). Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela in za ugotovitev, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo 31. 8. 2012, ampak 30. 11. 2012; zavrnilo je tudi zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 31. 8. 2012 do 30. 11. 2012, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače dalje do plačila; za vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter za prijavo v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje in druga zavarovanja, ter za plačilo pogodbene kazni v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2012 dalje (točka III izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).

Zoper III. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da sta stranki v pogodbi o zaposlitvi sicer dogovorili tri mesečno poskusno delo, da pa pri tem ni bila navedena komisija, ki bo spremljala poskusno delo, prav tako tožnik ni prejel nobenega dokumenta iz katerega bi bilo razvidno, da je tožena stranka takšno komisijo imenovala. Tožena stranka tožniku tudi ni postavila nobenih meril za uspešnost njegovega dela. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da stranki v pogodbi o zaposlitvi nista določili načina spremljanja poskusnega dela, kar je v nasprotju z določbo 1. odstavka 14. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 111/2006, v nadalj. panožna kolektivna pogodba). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre le za relativno kršitev. Gre za absolutno kršitev, zaradi katere je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi potrebno razveljaviti. Edina naloga, ki jo je direktor tožene stranke naložil tožniku ob nastopu službe, je bila, da naj obdeluje stranke, ki jih je obdeloval pri prejšnjem delodajalcu in jih skuša pripeljati k toženi stranki. Stranki v nobenem dokumentu nista vrednostno opredelili, koliko prometa mora tožnik ustvariti. Tožnika, ki je k toženi stranki prišel povsem na novo, ni mogoče primerjati s komercialisti, ki so bili pri toženi stranki zaposleni že vrsto let in so sodelovali s stalnimi strankami. Za veljavnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistvenega pomena, da okoliščine kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti kažejo na to, da je zaupanje med strankama porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Tožena stranka ni izkazala, da bi tožnik kršil pogodbene ali druge obveznosti, prav tako pa tudi ni izkazalo okoliščin, zaradi katerih ne bi bilo potrebno spoštovati odpovednega roka. Glede na naravo dela tožnika bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je bil tožnik pri svojem delu uspešen, saj je že v prvih mesecih dela k toženi stranki pripeljal nove stranke in tako ustvaril nov promet. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnika in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pritožbena navedba o absolutni bistveni kršitvi postopka se ne nanaša na kršitev pravil pravdnega postopka, ki bi jo storilo sodišče prve stopnje, temveč na „kršitev“, ki naj bi jo storila tožena stranka, ker v pogodbi o zaposlitvi ni bil določen način spremljanja poskusnega dela. Navedeno je potrebno presojati v okviru pritožbenega razloga pravilne uporabe materialnega prava, ki ga pritožba izrecno niti ne uveljavlja, saj gre za obveznost, ki je določena v panožni kolektivni pogodbi. Vprašanje upoštevanja določb panožne kolektivne pogodbe pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v tem sporu, ta dejstva pa so predvsem naslednja: - tožnik in tožena stranka sta 1. 6. 2012 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas šestih mesecev za delovno mesto komercialista, s tri mesečnim poskusnim delom; - tožena stranka je 1. 6. 2012 ustanovila komisijo za ugotavljanje uspešnosti oziroma za spremljanje poskusnega dela tožnika, ki so jo sestavljali direktor tožene stranke, njen prokurist in eden od komercialistov; - tožniku je bila 24. 8. 2012 vročena ugotovitev, da poskusnega dela ni uspešno opravil; - tožnik se je 28. 8. 2012 udeležil zagovora, na katerega je bil povabljen ob vročitvi ugotovitve o neuspešno opravljenem poskusnem delu; - tožena stranka je dne 29. 8. 2012 tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela; - osnovna delovna naloga komercialista (tožnik je bil zaposlen na tem delovnem mestu) je povečanje prodaje, pri čemer naj bi komercialist ustvaril vsaj tolikšen promet, da bi pokril stroške, ki jih ima delodajalec; - po oceni direktorja tožene stranke je za plačo 1.000,00 EUR neto (takšna plača je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi) potrebnih 4.500,00 EUR razlike v ceni; - v spremljevalnem obdobju od 1. 6. 2012 do 27. 8. 2012 je povprečna vrednost prometa tožnika znašala 2.594,55 EUR, preostalih komercialistih pa od najmanj 12.129,26 EUR do največ 24.197,72 EUR.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka na podlagi 6. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s citirano določbo delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec ne opravi uspešno poskusnega dela.

ZDR, isto pa velja tudi za panožno kolektivno pogodbo, ne predpisuje nobenega posebnega postopka za spremljanje poskusnega dela, zato ni možno slediti tožnikovemu razlogovanju, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita, ker ni bil sprejet poseben program poskusnega dela z opredeljenimi cilji; ker ni bila postavljena oseba, ki bi spremljala in ocenjevala tožnikovo delo (ta ugovor je sicer v nasprotju z dejstvom, da je bila imenovana posebna komisija za spremljanje poskusnega dela) in da ni bilo posebnih meril za ocenjevanje uspešnosti tožnikovega dela. Vsega navedenega namreč ne zahtevata niti zakon niti panožna kolektivna pogodba. Sicer pa gre za sprenevedanje, ko tožnik nakazuje, da mu ni moglo biti jasno, kaj se v času poskusnega dela sploh pričakuje od njega oziroma kaj bo tožena stranka sploh ugotavljala pri ocenjevanju uspešnosti poskusnega dela. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je osnovna naloga komercialista povečanje prodaje in da spremljanje uspešnosti njegovega dela ne more biti nič drugega, kot spremljanje realiziranega prometa. Kaj mora delavec delati v času poskusnega dela, vendarle izhaja iz pogodbe o zaposlitvi (delo na delovnem mestu komercialista z deli in nalogami, ki so navedena v opisu delovnega mesta, v aktu o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest), pa tudi iz vsakokratnih navodil delodajalca. V tem okviru je tudi potrebno presojati, kaj so utemeljena pričakovanja delodajalca, ki jih delavec mora izpolniti v času poskusnega dela. Nedoseganje minimalnega pričakovanega finančnega učinka dela komercialista (promet v višini, ki bi pokril vsaj stroške, ki jih delodajalec ima z delavcem) je prav gotovo lahko utemeljen razlog za oceno, da tožnik ni uspešno opravil poskusnega dela.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov ugovor, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker stranki v pogodbi o zaposlitvi nista posebej opredelili načina spremljanja poskusnega dela. Res je sicer, da 1. odstavek 14. člena panožne kolektivne pogodbe določa, da delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi ob trajanju poskusnega dela opredelita tudi način spremljanja tega dela. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da opustitev opredelitve načina spremljanja poskusnega dela (zadoščala bi navedba, da bo poskusne delo spremljala posebna komisija) ni vplivala na zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nenazadnje je tožena stranka komisijo za spremljanje poskusnega dela imenovala istega dne, kot je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi in s tem tožnika tudi seznanila.

Tožena stranka je tožniku celo omogočila zagovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, čeprav tega glede na določbo 2. odstavka 83. člena ZDR in 8. odstavka 14. člena panožne kolektivne pogodbe ni bila dolžna storiti.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožena stranka morala posebej utemeljiti okoliščine zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V 1. odstavku 110. člena ZDR je sicer res predpisan splošni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka je obenem tudi bistvena razlika med redno in izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu delovno razmerje prenehala z iztekom odpovednega roka, v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa z dnem odpovedi. Neuspešno opravljeno poskusno delo je v skladu s 6. alineo 111. člena ZDR razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar obenem pomeni, da iz tega razloga delavcu ni možno podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz tega sledi, da je že v samem zakonskem institutu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela vgrajena domneva, da delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka in zato tega ni potrebno še posebej ugotavljati.

Tožena stranka je dokazala razlog za negativno oceno poskusnega dela tožnika. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je utemeljen razlog za oceno, da tožnik ni uspešno opravil poskusnega dela dejstvo, da je tožnik kot komercialist ustvaril bistveno nižji obseg ustvarjenega prometa od pričakovanega in tistega, ki so ga dosegali drugi komercialisti (tožnik je bil od drugega najslabšega komercialista slabši za 467 %) in pa dejstvo, da tožnik s svojim delom še zdaleč ni dosegel prometa, ki bi pokrival stroške delodajalca v zvezi z njegovo plačo (povprečna vrednost tožnikovega prometa je bila 2.594,95 EUR, za pokritje njegove plače v višini 1.000,00 EUR neto pa bi bilo potrebnih 4.500,00 EUR). Zmotno je tožnikovo prepričanje, da bi bila negativna ocena poskusnega dela možna le, če bi imel tožnik listo obstoječih strank tožene stranke in bi posle pridobival pri njih. Tožnik zatrjuje, da je bila njegova naloga izključno ta, da stranke, s katerimi je delal pri prejšnjem delodajalcu, pripelje k toženi stranki. Tožnik je o tem le izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka, kar pa ne more nadomestiti pravočasnih navedb, ki bi jih tožnik moral podati najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Z zaslišanjem stranke ni možno širiti trditvene podlage, ki jo stranka mora podati v rokih določenih v 286. členu ZPP. Vendar pa tudi, če bi tožnik te navedbe podal pravočasno, to ne bi moglo spremeniti dejstva, da tožnik ni upravičil pričakovanj, ki jih je tožena stranka utemeljeno imela glede finančnega učinka opravljenega dela.

Pritožba ne navaja ničesar s čimer bi po vsebini izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tudi zahtevek za plačilo pogodbene kazni v višini 3.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje bi tožbo v tem delu moralo zavreči, saj terjatev iz tega naslova še ni mogla zapasti. Prvi odstavek 25. člena panožne kolektivne pogodbe namreč določa, da je delodajalec v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je ugotovljena s pravnomočno odločbo, dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, plačati pogodbeno kazen v znesku najmanj treh povprečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela. Navedeno pomeni, da bi tožnik tožbo s takšnim zahtevkom lahko vložil šele potem, ko bi bilo s pravnomočno sodbo že ugotovljeno, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Zaradi tega, ker sodišče prve stopnje tožbe v tem delu ni zavrglo, temveč je ta del zahtevka zavrnilo, je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 311. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Tožnik te kršitve ni uveljavljal, zato pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev, da se ta del tožbenega zahtevka zavrne, temveč je tudi ta del izpodbijane sodbe potrdilo.

Ob ugotovitvi, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega dela, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti te izredne odpovedi in njeno razveljavitev, kakor tudi zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 8. 2012, ampak 30. 11. 2012 ter reintegracijski in reparacijski zahtevek tožnika za navedeno obdobje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.