Jedro

Pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. V pogodbi o zaposlitvi tožnika je bilo trajanje določeno - do trenutka, ko mu preneha funkcija namestnika predsednika uprave. Ta mu je prenehala z dnem odpoklica. Ker pa je imel tožnik pravico, tožena stranka pa dolžnost ponuditi tožniku zaposlitev ter delovno mesto, ustrezno njegovi izobrazbi in strokovnim znanjem in ko je tožena stranka izpolnila svojo obvezo, ponudbo pa je tožnik zavrnil, je nastopilo dejstvo, ki je pomenilo prenehanje pogodbe, sklenjene na podlagi določb 72. člena ZDR. Ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe nima narave odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „I. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku (ugotovitev z dne 15. 7. 2009) ni zakonita. Delovno razmerje tožnika pri toženi stranki dne 15. 7. 2009 ni prenehalo zakonito.

II. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 9. 7. 2012, ko mu pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje preneha na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku za obdobje 15. 7. 2009 do 9. 7. 2012 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati nadomestilo plače ter od bruto zneska odvesti vse prispevke in davke, neto znesek pa izplačati z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. v mesecu za pretekli mesec, do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožniku plačati odškodnino v znesku 74.249,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila.

V. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 9.160,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo do plačila.“ Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni zakonita in da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki dne 15. 7. 2009 ni prenehalo zakonito (I. točka izreka). Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 9. 7. 2012, ko mu pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje preneha na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR (II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku za obdobje od 15. 7. 2009 do 9. 7. 2012 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati nadomestilo plače ter od bruto zneska odvesti vse prispevke in davke, neto znesek pa izplačati z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. v mesecu za pretekli mesec, do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka izreka). Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožniku plačati odškodnino v znesku 74.249,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila, višji zahtevek iz naslova plačila odškodnine, je zavrnilo (prvi in drugi odstavek IV. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 9.160,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo do plačila (V. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo (pravilno izpodbijani del sodbe) razveljavi in tožbo v celoti zavrže, podrejeno tožbeni zahtevek glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrže in tožbeni zahtevek glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki zavrne oziroma vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka zatrjuje, da bi sodišče moralo tožbo zavreči kot prepozno. Tožnik je najkasneje ob primopredaji poslov novemu predsedniku uprave (1. 7. 2009) izvedel, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Tožniku je funkcija namestnika predsednika uprave prenehala z dnem 15. 6. 2009. Upoštevajoč dejstvo, da v primeru pogodb sklenjenih za določen čas le-te prenehajo s potekom časa, za katerega so bile sklenjene oziroma prenehajo, če nastopijo drugi razlogi kot npr. odpoklic s funkcije, je potrebno zaključiti, da je tožba, ki je bila vložena 19. 8. 2009, prepozna. Stranki sta dne 6. 11. 2007 sklenili aneks k pogodbi o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, v katerem sta dogovorili pravice tožnika in obveznost tožene stranke, da tožniku po prenehanju funkcije namestnika predsednika uprave ponudi zaposlitev in delovno mesto, ki ustreza tožnikovi izobrazbi in strokovnim znanjem. Sodišče prve stopnje je ne glede na jasno razlago določb v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe z dne 22. 3. 2007 in aneksa k pogodbi z dne 6. 11. 2007 odločilo drugače. Namen strank bi sodišče moralo ugotavljati ne zgolj med podpisnikom aneksa, temveč bi moralo zaslišati vse člane nadzornega sveta, saj bi lahko zgolj tako ugotovilo namen aneksa. Sodišče prve stopnje je dokaze zavrnilo kot nepotrebne. Ni sporno, da je tožena stranka tožniku ponudila zaposlitev za nedoločen čas od 16. 6. 2009 dalje na delovnem mestu komercialist za področje ekonomske cone, za katerega se zahteva raven izobrazbe VI/2, alternativno VII družboslovne tehnične smeri, podpis pogodbe je tožnik odklonil. Med strankama tudi ni sporno, da je tožena stranka dne 15. 7. 2009 izdala ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kar pa na že izdani sklep nadzornega sveta ni bilo potrebno. Priča A.A. je izpovedal, da se je zatipkal in zato je tožena stranka tožniku za polovico meseca julija 2009 izplačala nadomestilo plače, ker je bil tožnik v bolniškem staležu. Dejstvo, da je bilo tožniku nadomestilo plače izplačano še za en mesec do 15. 7. 2009 in to pomotoma, ni moglo biti pogoj za transformacijo delovnega razmerja, saj tožnik svojega dela ni opravljal naprej. Temeljni pogoj za to, da bi bil tožnik zaposlen za nedoločen čas je sprejem ponujene nove zaposlitve, do česar pa ni prišlo. Ker je tožnik zavrnil ponujeno delovno mesto, nima ostalih pravic po pogodbi zaradi prekinitve ali prenehanja le-te. Napačno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala tožniku v skladu z določbami ZDR podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj to ni bilo potrebno, ker je pogodba o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe prenehala z dnem odpoklica nadzornega sveta 15. 6. 2009. Sodišče prve stopnje v sodbi ni obrazložilo, zakaj je štelo, da je tožniku delovno razmerje trajalo vse do 9. 7. 2012. Sodišče ni pojasnilo, na katerem delovnem mestu naj bi bil tožnik zaposlen. V kolikor je menilo, da je bil tožnik vse do 9. 7. 2012 zaposlen kot namestnik predsednika uprave, bi moralo vsaj po 1. 4. 2010, ko je začel veljati Zakon o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnostih, tožniku priznati plačo, ki jo pri toženi stranki prejema namestnik uprave po veljavni zakonodaji. Glede višine odškodnine je sodišče prve stopnje odločilo brez trditvene podlage. Poleg tega ni upoštevalo, da se tožnik ni potrudil iskati zaposlitev in se ni prijavil na zavod. Sodišče prve stopnje se pri odmeri stroškov napačno sklicuje na 29. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo vse nadaljnje stroške tega postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V tem individualnem delovnem sporu je pritožbeno sodišče že odločalo in s sodbo opr. št. Pdp 1005/2012 z dne 10. 1. 2013 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje vložila revizijo, Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 109/2013 z dne 11. 11. 2013 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, odločitev o revizijskih stroških pa je pridržalo za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bil tožnik 4. 11. 2005 s sklepom nadzornega sveta imenovan za člana uprave, 6. 6. 2007 pa za namestnika predsednika uprave. Stranki sta 6. 6. 2006 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe in aneks z dne 27. 11. 2006. Dne 22. 3. 2007 sta stranki sklenili prenovljeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, v kateri sta dogovorili, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, vsebina in namen pogodbe je poslovodenje družbe od dneva imenovanja do izteka petletnega mandata, to je do 4. 11. 2010. Dne 6. 11. 2007 sta stranki sklenili aneks k pogodbi o zaposlitvi, v katerem sta dogovorili pravico tožnika in obveznost tožene stranke, da tožniku po prenehanju funkcije namestnika predsednika uprave ponudi zaposlitev in delovno mesto, ki ustreza tožnikovi izobrazbi in strokovnim znanjem. Tožnik je bil dne 15. 6. 2009 na seji nadzornega sveta tožene stranke odpoklican kot namestnik predsednika uprave zaradi hujših kršitev obveznosti. Tožena stranka je tožniku 8. 7. 2009 ponudila zaposlitev za nedoločen čas od 16. 6. 2009 dalje na delovnem mestu „komercialist za področje ekonomske cone“, za katero se zahteva raven izobrazbe VI/2, alternativno VII družboslovno/tehnične smeri. Podpis takšne pogodbe je tožnik zavrnil, ker je menil, da delovno mesto ne ustreza njegovi izobrazbi in strokovnim znanjem. Tožnik je univerzitetni diplomirani ekonomist, ki ima od 16. 6. 2007 dalje pridobljen tudi znanstveni naslov magister znanosti. Po prejemu odgovora s strani tožnika, da ne sprejema ponujene zaposlitve, je tožena stranka tožniku dne 15. 7. 2009 izdala ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, v kateri je navedeno, da je pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje tožniku pri toženi stranki prenehalo 15. 7. 2009. S tem dnem je tožniku pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje in mu je bila zaključena delovna knjižica, za polovico meseca julija 2009 je tožnik prejel tudi nadomestilo plače. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožba vložena prepozno, ker jo je tožnik vložil po preteku prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, s to ugotovitvijo pa se strinja tudi pritožbeno sodišče, da je tožena stranka tožniku 15. 7. 2009 izdala ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, tožniku je bila s tem dnem zaključena delovna knjižica, odjavljen je bil tudi iz zavarovanj. Po prejemu odgovora na ponujeno zaposlitev je tožena stranka 15. 7. 2009 izdala ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik prejel 12. 8. 2009. Tožnik je tožbo vložil 18. 8. 2009, torej v roku določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR, zato je tožba vložena pravočasno.

Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 109/2013 z dne 11. 11. 2013 navedlo, da določba 2. člena aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 11. 2007 jasno določa, da ima tožnik po prenehanju funkcije ali odpoklicu pravico, družba pa dolžnost, da mu ponudi zaposlitev ter delovno mesto, ki ustreza njegovi izobrazbi in strokovnim znanjem. Šlo je torej za zavezo ponudbe (nove) zaposlitve na drugem delovnem mestu, ki jo tožnik lahko sprejme ali pa ne in ne za spremembo trajanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno mesto namestnik predsednika uprave.

Tožnik je bil poslovodna oseba, za katero 72. člen ZDR omogoča drugačno ureditev pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. Tožnik je bil 15. 6. 2009 na seji nadzornega sveta tožene stranke odpoklican kot namestnik predsednika uprave zaradi hujših kršitev obveznosti, sklep o odpoklicu pa mu je bil vročen 19. 6. 2009. Tožnik je bil od 16. 6. 2009 v bolniškem staležu in dela ni opravljal. Dne 8. 7. 2009 mu je tožena stranka ponudila zaposlitev za nedoločen čas od 16. 6. 2009 dalje na delovnem mestu komercialist za področje ekonomske cone, tožnik je ponudbo zaposlitve odklonil, nato pa je tožena stranka izdala ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe z dnem 15. 7. 2009. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje zaključilo, da je imel tožnik na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 22. 3. 2007 in aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 11. 2007 s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, pri čemer mu je vzporedno tekel mandat za funkcijo namestnika predsednika uprave. Po stališču sodišča prve stopnje je bil namen tožene stranke s sklenitvijo aneksa, da se tožniku zagotovi delovno razmerje za nedoločen čas. Pritožbeno sodišče je v sodbi opr. št. Pdp 1005 /2012 z dne 10. 1. 2013 sicer pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je bil namen pogodbenih strank ob sklenitvi aneksa, da tožnik tudi po prenehanju funkcije namestnika predsednika uprave ostane v delovnem razmerju pri toženi stranki. To pa ne pomeni, da sta stranki z aneksom z dne 6. 11. 2007 delovno razmerje tožnika, ki je temeljilo na pogodbi o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, spremenili iz določenega v nedoločen čas. Kot sta izpovedali priči B.B. in C.C. je bil namen strank, da tožnik po prenehanju funkcije nadaljuje z delovnim razmerjem pri toženi stranki. Ker so določbe pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe z dne 22. 3. 2007 in aneksa k pogodbi o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe z dne 6. 11. 2007 glede časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi, jasne, razlaga določb po namenu strank niti ne pride v poštev. Sodišču prve stopnje je zato postopalo pravilno, ko je zavrnilo dokaz za zaslišanje ostalih članov nadzornega sveta kot nepotreben. Tožena stranka je v skladu z zavezo iz aneksa k pogodbi o zaposlitvi tožniku ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, ki pa jo je tožnik zavrnil. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da dejstvo, da je tožena stranka dne 15. 7. 2009 tožniku izdala ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, ne pomeni, da je prišlo do transformacije in da je nastopila posledica iz 54. člena ZDR. Po navedeni zakonski določbi pride do transformacije zgolj v primeru, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če delavec ostane na delu tudi po preteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je bil z dnem 15. 6. 2009 odpoklican z mesta namestnika predsednika uprave, kar pomeni da svojega dela poslovodenja ni mogel več opravljati. Drugi odstavek 17. člena pogodbe o zaposlitvi namreč jasno določa, da s prenehanjem funkcije predsednika uprave ugasnejo vse medsebojne pravice in obveznosti iz te pogodbe, ki so izrecno ali po namenu vezane na obstoj funkcije. Tožena stranka mu je glede na določbo aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 11. 2007 ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Potem, ko je tožnik odklonil podpis pogodbe mu je tožena stranka izdala ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe. Po oceni pritožbenega sodišča navedena ugotovitev nima narave odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu določb ZDR. Sodišče prve stopnje sicer ni verjelo izpovedi priče A.A., da se je zatipkal pri datumu prenehanja delovnega razmerja, saj iz listine izhaja da temelji na pisni zavrnitvi ponudbe tožnika, ki jo je tožena stranka prejela 14. 7. 2009. Tožnik je bil dejansko v delovnem razmerju tudi v času do sprejema in zavrnitve ponudbe za novo delovno mesto, z dnem 15. 7. 2009 pa je tako prenehal razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas. Zaradi zavrnitve sklenitve ponujene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, je nastopilo tisto dejstvo, ki je pomenilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene na podlagi določil 72. člena ZDR za določen čas.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da bi morala tožena stranka tožniku podati odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZDR. Pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. V pogodbi o zaposlitvi tožnika je bilo trajanje določeno - do trenutka, ko mu preneha funkcija namestnika predsednika uprave. Ta mu je prenehala z dnem odpoklica 15. 6. 2009. Ker pa je imel tožnik pravico, tožena stranka pa dolžnost ponuditi tožniku zaposlitev ter delovno mesto, ustrezno njegovi izobrazbi in strokovnim znanjem in ko je tožena stranka izpolnila svojo obvezo, ponudbo pa je tožnik zavrnil, je nastopilo dejstvo, ki je pomenilo prenehanje pogodbe, sklenjene na podlagi določb 72. člena ZDR. Ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe z dne 15. 7. 2009 nima narave odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR .

Glede na ugotovitev pritožbenega sodišča, da tožniku ni nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, se pritožbenemu sodišče ni bilo potrebno opredeljevati do pritožbenih navedb glede višine plače in glede višine odškodnine po določbi 118. člena ZDR.

Ker so podani uveljavljeni pritožbeni razlogi je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, pritožbenim in revizijskim sodiščem temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnik v sporu ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka, tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS, št. 2/2004 in naslednji).