Jedro

Višino prispevka v rezervni sklad se lahko zviša, če tako določijo etažni lastniki v načrtu vzdrževanja. Po 119. členu SPZ pa je treba ugotoviti tudi vrednost vzdrževalnih del in načrt vzdrževanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (obsodilni del) in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v pretežni meri vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 49918/2015 z dne 4. 5. 2015, razen zneska 7,14 EUR s pripadki in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga tožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V sodbi so nasprotja o odločilnih dejstvih. Sodišče ugotavlja, da je bil na zboru etažnih lastnikov 2. 3. 2011 sprejet načrt vzdrževalnih del za dve obdobji in sklenjeno, da „odločitev o obnovi fasade z izolacijo etažni lastniki še preučijo in da morajo pred dokončno potrditvijo ali izvedbo plana sprejeti investicijski načrt – finančni načrt plačila“ in sodišče je to tolmačilo, da to pomeni, da se natančne modalitete obnove fasade določijo pred neposrednim pristopom k obnovi fasade. Načrt vzdrževalnih del se sprejme za določeno obdobje. Neobičajno je, da so etažni lastniki na istem zboru sprejeli dva načrta in sicer za obdobje 2011 do 2014 in 2014 do 2018. Ker so odločili, da se o obnovi fasade z izolacijo šele preučijo, pomeni, da načrt za obdobje 2014 do 2018 ni bil sprejet. Sodišče sklepa, da o načrtu vzdrževalnih del, oceno vrednosti teh del in način zagotavljanja sredstev niso sprejeli, saj finančni načrt plačila investicije ni bil sprejet. Sodišče zmotno uporabi materialno pravo glede 7. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, ki določa sestavne dele načrta. Načrt ni le zapis vzdrževalnih del, temveč mora biti vsebovano tudi ovrednotenje potrebnih sredstev za realizacijo posameznega vzdrževalnega dela. Le-tega v sklepu na zboru 2. 3. 2011 ni bilo navedeno, zato ni bil sprejet načrt vzdrževanja.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Višji znesek rezervnega sklada je bil določen po 41. členu Stanovanjskega zakona. Načrt je bil poimenovan kot plan investicijsko vzdrževalnih del. To je bilo sprejeto na zboru 2. 3. 2011. Za obdobje 2011 do 2014 so sprejeli obnovo fasade, ki so jo prenesli v obdobje 2014 do 2018 zaradi prenizkega zneska zbranih sredstev v rezervnem skladu. Zato je bilo potrebno zvišati prispevke. To je v skladu s 26. členom SZ-1. Višina je bila določena na 1,20 EUR/m2. Gre za načrt vzdrževanja in ko se sprejme, še ni popolnoma jasno, v kakšni meri se bo izvedel. Potrebno je zbrati sredstva. Tožena stranka ne plačuje niti najnižje vrednosti prispevka v rezervni sklad. Nikoli ni reklamiral prejete položnice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na določbe 119. člena SPZ (Stvarnopravni zakonik), ki določa ustanovitev rezervnega sklada, v katerega morajo prispevati vsi etažni lastniki. Pritožnik ni grajal merila za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad. Ne graja tudi način izračuna glede toženčeve kvadrature. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da po 41. členu Stanovanjskega zakona (SZ-1, ki tudi ureja rezervni sklad), se višino prispevka lahko zviša, če tako določijo etažni lastniki v načrtu vzdrževanja po 26. členu SZ-1. Po 119. členu SPZ pa je treba ugotoviti tudi vrednost vzdrževanih del in načrt vzdrževanja.

6. Sodišče prve stopnje je iz predloženega zapisnika o zboru etažnih lastnikov z dne 2. 3. 2011 ugotovilo, da so imeli etažni lastniki na dnevnem redu pod točko 2 „plan investicijsko vzdrževalnih del v letu 2011 do 2014“. Nato so pod to točko med drugim obravnavali obnovo fasade z vgraditvijo toplotne izolacije in sklenili, da se to prenese v naslednje petletno obdobje (2014 – 2018). Razlog za preložitev je bil pomanjkanje zbranega denarja. Sodišče je tudi ugotovilo, da je v zapisniku zapisano, da se bo izvedba fasade lahko pričela, ko bodo v rezervnem skladu zbrali vsaj 60 % zneska investicije in nato so obravnavali tudi druge možnosti financiranja z odloženim plačilom in kreditiranjem. V zapisniku tudi piše, da pred dokončno potrditvijo ali izvedbo plana, morajo sprejeti tudi investicijski plan – finančni načrt plačila investicije. Sodišče je tudi ugotovilo, da je šlo za predviden znesek investicije 50.000,00 EUR in da ni bilo sredstev za obnovo fasade in na podlagi tega je sklepalo, da je življenjsko, da se po določenem obdobju zbiranja denarnih sredstev in pred pristopom k obnovi fasade napravi podrobnejši načrt izvedbe investicije. Pritožnik tako zmotno meni, da so v sodbi nasprotja o odločilnih dejstvih o tem, kar je ugotovilo sodišče in med vsebino listin oziroma zapisnikom zbora 2. 3. 2011. Pritožba meni, da po eni strani je odločitev, da se odločitev o obnovi fasade še preuči in da morajo dokončno potrditev in sprejetje investicijskega načrta še potrditi, po drugi strani pa so na istem zboru lastniki sprejeli dva načrta za dve obdobji (2011 do 2014 in 2014 do 2018). Zato pritožba meni, da načrt za obdobje 2014 do 2018 ni sprejet. Pritožbeno sodišče je prebralo ugotovitve sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih in primerjalo zapisnik z dne 2. 3. 2011 (priloga A4) in ugotovilo, da nasprotij med tem, kar ugotavlja sodišče in vsebino zapisnika ni. Pritožba namreč spregleda, da je v 2. točki zapisnika („plan investicijskih vzdrževanj v letu 2009 do 2014“) bilo med drugim ugotovljeno, kaj spada pod načrt vzdrževanja za leto 2011 do 2014 in da se obnova fasade z gradnjo toplotne izolacije prenese v naslednje obdobje (2014 – 2018). Izvedba fasade se bo lahko pričela, ko bo v rezervnem skladu zbranega vsaj 60 % zneska investicije, saj po dosedanjem načinu zbiranja sredstev bi bila izvedba mogoča šele čez 10 let. Opozorjeno je tudi, da so možnosti tudi z drugim načinom financiranja (odlogi plačila izvajalcu, kredit, takojšnje plačilo). V zvezi s tem je treba razumeti zapis v zapisniku, da je odločitev o obnovi fasade z izolacijo še potrebno preučiti in da se bo dokončno finančni načrt takrat sprejel, ko bo investicija. To ne pomeni, da načrt za obdobje 2014 do 2018 ni bil sprejet. Ravno obratno; etažni lastniki so se dogovorili, da morajo povečati vplačila v rezervni sklad glede na planirane investicije in to so pričeli zbirati že z aprilom 2011. Pritožbi je treba odgovoriti, da tožeča stranka toži za obdobje neplačanih računov za mesec marec, april, oktober, november in december 2014 ter januar in februar 2015. To pomeni, da je sprejetje povečanega vplačila v rezervni sklad bilo že 2. 3. 2011, tožeča stranka pa toži za obdobje 2014 – 2015. To pomeni, da očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je zmotni sklep sodišča, da je bil sprejet načrt vzdrževanja, ker ni bilo sprejeto vrednotenje potrebnih sredstev za realizacijo posameznega vzdrževalnega dela, dinamiko izvajanja vzdrževalnih del ter možne vire za izvedbo načrta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v sklepu v zapisniku z dne 2. 3. 2011 pri načrtu vzdrževalnih del navedeno, da se bo izvedba obnove fasade opravila v času 2014 do 2018 in da je vrednost ocenjena na cca 50.000,00 EUR. Nato je tudi izračunan koeficient za povečana vplačila v rezervni sklad (1,20 EUR/m2) glede na planirane investicije. Sodišče je ocenilo, da je takšen dogovor v zapisniku zbora stanovalcev etažnih lastnikov takšen, da zadosti zahtevi iz Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, 7. člen. Sodišče je pravilno ocenilo, da je šlo za sklep, da je treba denar zbrati in kako ga bodo zbirali za predvideno obnovo fasade v planiranem obdobju. Res je, da takšen zapis ni najbolj natančen načrt obnove fasade. Vendar je iz zapisnika jasno, in to sodišče sprejema, da je šlo za obnovo fasade s toplotno izolacijo v določenem obdobju in za predvideni znesek. Teh dejstev pritožba ne graja. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka še predložila finančni načrt poplačila investicij z dne 27. 2. 2013. Gre za novoto, kar na pritožbeni stopnji ni dovoljeno, saj tožeča stranka ne pojasni, zakaj tega dokaza ni mogla predložiti prej (337. člen ZPP). Vendar so na prvi stopnji ugotovljena pravno relevantna dejstva izhajala že iz zapisnika z dne 2. 3. 2011, sodišče prve stopnje jih je ugotovilo in to je zadosti, da je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je bilo vračunavanje plačil v rezervni sklad v skladu z 41. členom SZ-1 in Pravilnikom o upravljanju večstanovanjskih stavb. Pritožniku je še treba pojasniti, da je njegovo opuščanje plačil v rezervni sklad neutemeljeno. Pritožnik ne trdi v pravdi, da bi plačeval vsaj redne zneske v rezervni sklad, ki jih je po zakonu dolžan.

8. Ker je sodišče prve stopnje za pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).