Jedro

Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi ukinitve delovnega mesta vodja nabavnega trženja, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Delovno mesto vodja nabavnega trženja je bilo ukinjeno s pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji tožene stranke, ki ga je sprejel upravni odbor tožene stranke. Predhodno soglasje k temu pravilniku je podala tudi Vlada RS, njeno soglasje pa je pogoj za sprejem tega Pravilnika v javnem zavodu. Šele po pridobitvi tega soglasja je lahko tožena stranka pristopila k uresničevanju nameravane reorganizacije, katere posledica je bila tudi ukinitev delovnega mesta tožnice, zato je 6-mesečni rok iz čl. 88/6 ZDR za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga začel teči po začetku veljavnosti navedenega pravilnika.

Tožničino delo je bilo (zaradi ukinitve njenega delovnega mesta) razporejeno med njene sodelavce. Prišlo je do organizacijskih sprememb pri toženi stranki (služba za nabavno trženje se je združila s splošno službo), zato je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je zato uspela dokazati obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 5. 2011, za ugotovitev, da tožnici pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodja nabavnega trženja ni prenehala ter ji še traja neprekinjeno za nedoločen čas, prav tako pa ji delovno razmerje ni prenehalo in ji z vsemi pravicami in obveznostmi še traja. Zavrnilo je tudi njen tožbeni zahtevek za poziv nazaj na delo, za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 9. 2. 2012 do reintegracije oziroma do vrnitve na delo ter za obračun in izplačilo pripadajoče plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predhodnem odvodu predpisanih dajatev od ustreznih bruto zneskov plače. Zavrnilo je tudi njen tožbeni zahtevek za vpis delovne dobe v delovno knjižico za obdobje od 9. 2. 2012 dalje do vrnitve na delo. Poleg tega je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek tožnice, ki se je glasil na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 5. 2011, na ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje prenehalo z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje in da je s tem dnem prenehala veljati tudi pogodba za delovno mesto vodja nabavnega trženja. Poleg tega je pri odločanju o podrednem tožbenem zahtevku zavrnilo tudi tožničin tožbeni zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 9. 2. 2012 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, vključno z obračunom ter izplačilom plače po predhodnem odvodu predpisanih dajatev od pripadajočih bruto zneskov in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov in tožničin zahtevek za izplačilo odškodnine v višini 37.239,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka na prvi in drugi stopnji, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podana prepozno. Odločilnega pomena je, da se je tožena stranka za ukinitev delovnega mesta tožnice odločila že pred 8. 11. 2010, kar izhaja iz izvedenih dokazov. Glede na to je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana 9. 5. 2010, prepozna (tako tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 176/2011, VIII Ips 115/2009, VIII Ips 82/2007, VIII Ips 405/2008). Iz izpovedi takratnega direktorja A.A. izhaja, da je bila odločitev o ukinitvi delovnega mesta vodja nabavnega trženja sprejeta pred revizijami iz novembra in decembra 2010. Pri tem je nepomembno dejstvo, da je morala tožena stranka za spremembo sistemizacije najprej pridobiti soglasje Vlade RS. Odločilno je, da je morala tožena stranka najprej sprejeti odločitev o ukinitvi delovnega mesta. Ukinitev delovnega mesta vodja nabavnega trženja tudi ne pomeni, da je bil s tem podan utemeljen razlog za odpoved. A.A. je namreč povedal, da se ni razmišljalo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, takrat ko se je ukinjalo tožničino delovno mesto in se je spremenila sistemizacija, zato ni vzročne zveze med ukinitvijo delovnega mesta in prenehanjem delovnega razmerja. Poslovni razlog torej ni obstajal. Ukinitev delovnega mesta tožnice ni pomenila prenehanja potreb po opravljanju dela. Napačna je ugotovitev sodišča, da naj bi bilo to delo razporejeno med sodelavce, saj je B.B. povedal, da naj bi sam opravljal vso tožničino delo. Na podlagi izpovedbe A.A. in B.B. je mogoče zaključiti, da sprememba sistemizacije ni bila posledica zmanjševanja števila delavcev, temveč ugotovitev revizij. Dolžnosti iz člena 88/3 ZDR tožena stranka ni spoštovala, saj tarifna skupina nima zveze z zahtevano izobrazbo, morebitna funkcionalna znanja pa na vprašanje ustreznosti zaposlitve ne vplivajo. Prav tako ni bistveno, kakšno izobrazbo ima tožnica, temveč zgolj to, kakšna izobrazba se je za delovno mesto zahtevala. Poleg tega je pri toženi stranki sistemiziranih veliko delovnih mest, ki niso zasedena. Ker se do teh navedb tožnice sodišče prve stopnje ni opredelilo, je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do njenih navedb in izpovedbe priče A.A., da ima tožena stranka sistemiziranih 230 delovnih mest, od katerih jih je veliko oziroma vsaj 30 nezasedenih in ki bi jih lahko kot ustrezno delovno mesto ponudila tožnici. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (10. točka obrazložitve) ugotovilo, da pri toženi stranki drugega delovnega mesta, ki bi ga tožnica lahko zasedala, ni bilo, saj ni bilo takih delovnih potreb. Sodišče prve stopnje je sicer ugotavljalo ustreznost delovnega mesta notranji revizor, ki ga je posebej izpostavila tožnica, medtem, ko je v zvezi z ostalimi nezasedenimi delovnimi mesti tožnica le pavšalno navedla, da so zanjo ustrezna v skladu z 90. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Ker tudi A.A., ki je bil zaslišan kot priča, ni izpovedal, katera so bila prosta delovna mesta, ki bi bila ustrezna glede na 90. člen ZDR (omenil je le delo vrtnarja, ki pa evidentno ni bilo ustrezno delu tožnice glede na delovno mesto vodja nabavnega trženja iz njene pogodbe o zaposlitvi), je neutemeljen tožničin pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb o ustreznosti oziroma neustreznosti drugih nezasedenih delovnih mest pri toženi stranki. Razen tega tudi iz obrazložitve izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 5. 2011 (A1) izhaja, da je tožena stranka skladno s členom 88/3 ZDR preverila, če je možno tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugo delo oziroma, če jo je možno dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Ugotovila je, da nobena od teh možnosti ne obstaja, saj glede na izobrazbo in delovne izkušnje ni ustreznega delovnega mesta niti delovnih potreb.

V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost in pravno pravilnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 9. 5. 2011 iz poslovnega razloga (A1). Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da je bila sporna redna odpoved podana pravočasno, da je obstajal utemeljen razlog zanjo in da je tožena stranka izpolnila tudi svojo obveznost iz člena 88/3 ZDR. Te svoje ugotovitve je sodišče prve stopnje ustrezno in podrobno obrazložilo, tako da se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na to obrazložitev le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožnice.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker naj bi bila podana po izteku 6-mesečnega roka iz 6. odstavka 88. člena ZDR. Ta med drugim določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 6 mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Iz obrazložitve izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila ta podana zaradi ukinitve delovnega mesta vodja nabavnega trženja, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (A2), ki je bila spremenjena z aneksom (A3) v delu, ki se je nanašal na osnovno plačo, dodatke ter del plače za delovno in dodatno delovno uspešnost. Delovno mesto vodja nabavnega trženja je bilo ukinjeno s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki (v nadaljevanju Pravilnik; B3), ki ga je sprejel upravni odbor tožene stranke na seji dne 21. 4. 2011. Ta Pravilnik je pričel veljati 6. 5. 2011. Predhodno soglasje k temu Pravilniku je 23. 11. 2010 podala tudi Vlada RS, pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da je bilo soglasje Vlade RS pogoj za sprejem tega Pravilnika (izpovedba prič C.C. in B.B.). Šele po pridobitvi tega soglasja je lahko tožena stranka pristopila k uresničevanju nameravane reorganizacije, katere posledica je bila tudi ukinitev delovnega mesta tožnice. Iz izpovedbe A.A. izhaja, da je bilo v letu 2010 opravljenih več revizij, da je bila ukinitev delovnega mesta vodja nabavnega trženja posledica ugotovitev revizije iz maja 2010, pri čemer sta bili reviziji iz novembra 2010 in decembra 2010 posledica ugotovitev revizije iz maja 2010. Kljub temu pa je potrebno upoštevati dejstvo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podana zaradi ukinitve njenega delovnega mesta, do katerega pa je prišlo s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki. Te spremembe oziroma dopolnitve Pravilnika pa so bile v pristojnosti upravnega odbora tožene stranke (in ne njenega direktorja), ki si je moral pred tem pridobiti še soglasje Vlade RS. Šele po pridobitvi tega soglasja je tožena stranka lahko spremenila sistemizacijo. Ker je Vlada RS dala predhodno soglasje k spremembi Pravilnika dne 23. 11. 2010, v posledici katerega je bila ta sprememba sprejeta na upravnem odboru tožene stranke dne 21. 4. 2011 (Pravilnik je pričel veljati 6. 5. 2011) je tudi po stališču pritožbenega sodišča redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožnici iz poslovnega razloga 9. 5. 2011, podana v 6 mesečnem roku od nastanka utemeljenega razloga (člen 88/6 ZDR).

Ob tem je potrebno omeniti tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do odločitve o ukinitvi delovnega mesta tožnice po zadnji reviziji z dne 15. 12. 2010. V letu 2010 je tožena stranka naročila več revizij zaradi različnih ugotovitev v teh revizijah, ugotovitve teh revizij pa so bile tudi povod za reorganizacijo in izboljšanje poslovanja (izpovedba priče B.B.). Revizijo, ki je bila izdelana 15. 12. 2010, je naročil direktor tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je bila takrat sprejeta odločitev, da se služba, ki jo je vodila tožnica, organizacijsko umesti znotraj zavoda in da ne bo več pod neposrednim nadzorom direktorja (Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki z dne 7. 12. 2005 – A7), kar je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi izpovedbe A.A.. Z oziroma na zgoraj navedeno tožnica v pritožbi zmotno navaja, da je nastal utemeljen razlog za sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi že pred 8. 11. 2010. Ob upoštevanju navedenega se po stališču pritožbenega sodišča v zvezi s pravočasnostjo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnica neutemeljeno sklicuje tudi na sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki jih navaja v pritožbi.

Vrhovno sodišče RS je tako v sodbi opr. št. VIII Ips 176/2011 z dne 19. 6. 2012 zavzelo stališče, da je v primeru, če delovnega mesta, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ni bilo več, prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dnem dejanske ukinitve. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je sodišče druge stopnje (s tem soglaša tudi Vrhovno sodišče RS) presodilo, da je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal 18. 8. 2008, s spremembo Pravilnika, s katerim se je ukinilo delovno mesto, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Ker je bila tožnici redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku 6 mesecev, šteto od ukinitve delovnega mesta (torej od 18. 8. 2008 dalje), je bilo ugotovljeno, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku roka iz člena 88/6 ZDR. V zadevi opr. št. VIII Ips 115/2009 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da prenehanje potreb po delu ni nujno vezano na sočasen sprejem novega akta o sistemizaciji delovnih mest. Z dnem, ko se je tožena stranka odločila za ukinitev delovnega mesta, se je tudi seznanila z odpovednim razlogom. V omenjeni zadevi je Vrhovno sodišče RS zaključilo, da je za ugotovitev okoliščin iz 1. alinee člena 88/1 ZDR pomembno, kdaj so potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi dejansko prenehale in ne, kdaj je formalno začel veljati akt delodajalca, s katerim je bilo delovno mesto ukinjeno. Prenehanje potreb po delu ni nujno vezano na sočasen sprejem novega akta o sistemizaciji delovnih mest. Podobno stališče je bilo zavzeto tudi v odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 405/2008. V citirani zadevi je po ugotovitvi Vrhovnega sodišča RS sodišče druge stopnje zavzelo zmotno materialnopravno stališče (da glede na dejstvo, da ob podaji odpovedi Pravilnik še ni veljal), da ni obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved. Podobno stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 82/2007, kjer je med drugim pojasnjeno, da je dejansko vprašanje, kdaj preneha potreba po opravljanju določenega dela po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR. Dan začetka veljavnosti Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerimi je bilo ukinjeno delovno mesto, na katerem je delala tožnica, je lahko pomemben, vendar ni odločilen. Če je bilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi znano, da delo ni več potrebno, datum veljavnosti Pravilnika (ki je v konkretnem primeru pričel veljati po podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) na odločitev ne more vplivati. Ob upoštevanju zgoraj navedenih sodnih odločb Vrhovnega sodišča RS, ki temeljijo na delno drugače ugotovljenem dejanskem stanju, tudi ugotovitev o pravočasnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v konkretnem primeru ne odstopa od uveljavljene sodne prakse.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker zanjo ni bilo podanega utemeljenega razloga. V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bilo tožničino delo (zaradi ukinitve njenega delovnega mesta) razporejeno med njene sodelavce in da je prišlo do organizacijskih sprememb pri toženi stranki (služba za nabavno trženje se je združila s splošno službo). Na podlagi tega je potrebno zaključiti, da je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov pri toženi stranki, tako da je tudi po stališču pritožbenega sodišča toženi stranki uspelo dokazati obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Ob tem niti ni odločilnega pomena dejstvo, ali je tožničino delo opravljal le B.B. ali pa delno tudi drugi sodelavci. Bistveno je, da delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ukinitve njenega delovnega mesta ni bilo več potrebno.

Neutemeljen je nadalje tudi pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožena stranka spoštovala člen 88/3 ZDR. Za delovno mesto notranji revizor, ki je bilo po tožničinem mnenju ustrezno delovno mesto glede na člen 90/3 ZDR, se je namreč zahtevala univerzitetna izobrazba ekonomske, pravne ali druge ustrezne smeri ali visoka strokovna izobrazba z magisterijem (B6), za zasedbo tožničinega delovnega mesta vodja nabavnega trženja pa se je zahtevala visoka strokovna izobrazba ekonomske, komercialne ali organizacijske smeri (B7). Stopnja strokovne izobrazbe, ki se je zahtevala za zasedbo delovnega mesta notranji revizor, je bila torej višja od stopnje strokovne izobrazbe, ki se je zahtevala za zasedbo tožničinega delovnega mesta (ki je bilo s spremembami in dopolnitvami Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ukinjeno). Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da zaposlitev na delovnem mestu notranji revizor ni bila ustrezna zaposlitev za tožnico, upoštevaje določbo člena 90/3 ZDR.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (člen 154/1 ZPP). Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).