Jedro

Že iz same naslovitve vloge in njene vsebine izhaja, da se ta ne nanaša na zavarovanje denarne terjatve, ki je sporni predmet v tem gospodarskem sporu, ampak, da gre za predlog za izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka. Stvarno pristojno za odločanje o takšnem predlogu je okrajno sodišče.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za zavarovanje z začasno odredbo, s katero naj se toženi stranki naloži, da tožeči stranki do zaključka spora dovoli brezpogojen vstop v poslovne prostore, kjer se nahajajo stroji in se ji omogoči nemoteno delo na njih, hkrati pa naj se ji omogoči tudi nemoten dostop do njenih materialov in ostalih pripomočkov. Hkrati je zavrnilo tudi dopolnitev njenega predloga, po katerem naj se toženi prepove vsakršno razpolaganje s stroji brez njenega predhodnega pisnega soglasja, kar vključuje tudi prepoved odtujitev strojev in prepoved prestavitve strojev na novo lokacijo.

2. Tožeča stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne predlog stvarno pristojnemu prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku ampak pred uvedbo sodnega postopka. Predlog ni bil podan z namenom zavarovanja denarne terjatve, ki je sicer predmet spora, h kateremu je sodišče njen predlog samovoljno priključilo, ampak z namenom zavarovanja nedenarne terjatve oziroma premičnin, ki so v njeni lasti. Tako je odločitev prvostopenjskega sodišča v popolnem nasprotju z njenim predlogom za izdajo začasne odredbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka v tem gospodarskem sporu vtožuje plačilo obveznosti po računih, ki so zapadli v letu 2013. Hkrati je tožeča stranka z vlogo, ki jo je naslovila „predlog za izdajo začasne odredbe pred pričetkom spora“, zahtevala izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka (in ne med navedenim sodnim postopkom) z zgoraj omenjeno vsebino. Z navedenim predlogom za izdajo začasne odredbe, v katerem je sebe naslovila kot predlagateljica (pravilno: upnica), toženko pa kot nasprotna udeleženka (pravilno: dolžnica), je predlagala zavarovanje nedenarne terjatve. Že iz same naslovitve vloge in njene vsebine izhaja, da se ta ne nanaša na zavarovanje denarne terjatve, ki je sporni predmet v tem gospodarskem sporu, ampak, da gre za predlog za izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka (267. člen ZIZ). Stvarno pristojno za odločanje o takšnem predlogu je okrajno sodišče (5. člen ZIZ). Ker predlaga izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, bi moralo sodišče prve stopnje pogoje za izdajo začasne odredbe presojati po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ne pa po 270. členu ZIZ, ki velja za zavarovanje denarne terjatve. Glede na navedeno je bilo napačno postopanje prvostopenjskega sodišča, ki je o upničinem predlogu za izdajo začasne odredbe odločilo v tej pravdi in na podlagi presoje verjetnosti terjatve, ki se uveljavlja v tej pravdi. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in razveljaviti izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).