Jedro

Tudi besedilo sporne posojilne pogodbe potrjuje zaključek, da znesek 45.000,00 EUR ni predstavljal posojila toženki (niti B. B., ki je imel s tožnikom sklenjeno pogodbo z identičnim besedilom) in ji tudi ni bil izročen kot posojilo, ampak „zavarovanje“ tožnikovega „prikritega“ dejanskega lastniškega deleža v družbi. V pogodbi sploh ni predvideno, da se znesek 45.000,00 EUR vrne v denarju, ampak le s spremembo v lastniški delež oziroma prenosom lastništva novoustanovljenega podjetja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 45.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2014 do plačila in tožniku naložilo, da mora toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.024,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva poteka paricijskega roka do dneva plačila.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil tožnik, ki uvodoma očita absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker iz sodbe ni mogoče razbrati razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče namreč sprva navede, da tožnik ni dokazal, da bi toženki posodil 45.000,00 EUR, kasneje pa pojasni, da je bilo teh 45.000,00 EUR s strani toženke že vrnjeno v drugačni obliki. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je toženki izročil znesek posojila v višini 45.000,00 EUR. Toženka je nesporno podpisala notarski zapis, s katerim je kupila celotni poslovni delež v družbi A. d. o. o., od B. B. za kupnino v višini 50.000,00 EUR. Toženka je bila v svoji izpovedbi izjemno neprepričljiva, sprva je pojasnila, da je kupila podjetje za 5.000,00 EUR ter, da o 45.000,00 EUR ne ve nič, takoj za tem pa, da bo z delom in vsem tem vračala teh 45.000,00 EUR. Ni logičen zaključek, da bi toženka kupila 50.000,00 EUR vreden poslovni delež v družbi le za 5.000,00 EUR. Sodišče je sledilo sprenevedanju toženke, da denarja dne 24. 7. 2012 ni prejela. Sodišče brez pojasnila toženki verjame, da je bila pogodba podpisana dva do tri tedne kasneje in da je toženka niti ni prebrala. Z zaključkom, da posojilna pogodba ne velja, je sodišče grobo poseglo v načelo pacta sunt servanda. Sodišče je ignoriralo bistveni del izpovedbe B. B., ki je pojasnil, da je tožnik primarno toženki posodil 45.000,00 EUR in da je bilo posojilo namenjeno za nakup poslovnega deleža v družbi A. d. o. o. Veljavnost posojilne pogodbe ni pogojena s tem, da posojilojemalec denarni znesek prejme v fizični obliki. Ni jasno, kako je sodišče svoje dokazne zaključke izpeljalo tudi iz izpovedbe priče B.T., ki je povedal le, da mu je znano, da je toženka kupila poslovni delež od B. B. za 5.000,00 EUR ter, da je znašal ustanovni kapital družbe 50.000,00 EUR. Sodišče je le bežno pripomnilo, da je izpoved tožnika neverodostojna in je ni vsebinsko obravnavalo. Tudi dopis z dne 26. 5. 2014 je sodišče zmotno ocenilo.

3. V odgovoru na pritožbo toženka opozarja, da tožnik na njeno pripravljalno vlogo ni odgovoril, zato se njene navedbe štejejo za resnične, kot neprerekane, zaslišanje tožnika pa ne more nadomestiti manjkajočega argumentiranega prerekanja trditev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta dne 24. 7. 2012 sklenili posojilno pogodbo, v kateri je navedeno, da je posojilodajalec (tožnik) posodil posojilojemalcu (toženki) znesek 45.000,00 EUR brez obresti, s tem, da se bo posojeni znesek porabil izključno za plačilo kupnine za 100 % delež podjetja A. d. o. o. V 8. točki pogodbe je zapisano, da stranki pričakujeta, da se bosta dogovorili o partnerstvu v novoustanovljenem podjetju A. d. o. o., pri čemer bosta posojeni znesek spremenili v lastniški delež posojilodajalca v tem podjetju. V primeru, da se o tem ne bosta mogli sporazumeti, ima posojilojemalec pravico, da vrne posojeni znesek tako, da prenese na posojilodajalca lastništvo novoustanovljenega podjetja.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da znesek posojila 45.000,00 EUR (za nakup poslovnega deleža podjetja A. d. o. o. od B. B.) toženki ni bil izročen (7. in 9. točka obrazložitve) oziroma, da zapis v posojilni pogodbi (da je bil denar izročen) ne ustreza dejanskemu stanju. Ne drži torej pritožbeni očitek, da iz sodbe ni mogoče razbrati razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka.

7. Utemeljenost svojega tožbenega zahtevka tožnik gradi na določbi prvega odstavka 569. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem se s posojilno pogodbo posojilodajalec zaveže, da bo posojilojemalcu izročil določen denarni znesek ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti. Ker posojilojemalec ni dolžan vrniti posojila, če posojilodajalec ne dokaže, da je izpolnil svojo pogodbeno obveznost iz 569. člena OZ (izročitev denarnega zneska), se je sodišče prve stopnje podrobno ukvarjalo ravno z vprašanjem dejanske izročitve v pogodbi navedenega zneska. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na izpovedbah strank in prič. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez utemeljenih razlogov verjelo toženki. Sodišče je njeno izpovedbo ocenilo za bolj verodostojno od tožnikove, taki dokazni oceni pritrjuje tudi sodišče prve stopnje, saj jo je sodišče napravilo na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov, v skladu z načelom proste dokazne ocene iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in jo tudi ustrezno obrazložilo.

8. Na podlagi izvedenih dokazov in neprerekanih trditev toženke (na pripravljalno vlogo, vloženo na naroku dne 14. 12. 2015, tožnik ni odgovoril) je sodišče prve stopnje dovolj prepričljivo zaključilo, da je bil B. B. (formalno sicer 100% lastnik družbe in njen poslovodja), ki je toženki odsvojil svoj poslovni delež v družbi A. d. o. o., le „slamnati“ lastnik 90% deleža družbe, ki naj bi bil kupljen s spornim posojilom v znesku 45.000,00 EUR. Ustanovni kapital v tej višini je ob prenosu dela poslovanja(1) z družbe C. d. o. o. na novoustanovljeno družbo A. d. o. o. zagotovil tožnik, ki sicer ni želel biti izpostavljen kot lastnik in poslovodja družbe, nedvomno pa je imel dejanski in odločujoč vpliv na poslovanje A. d. o. o., kar izhaja iz ugotovljenih okoliščin kot npr., da je sam predlagal in urejal vse potrebno za prenos poslovnega deleža na toženko; da se je udeležil naroka pri notarju, kjer je očitno tudi aktivno sodeloval in tudi sam potrdil, da „so zaprli tistih 45.000,00 EUR“ (izpovedba priče D. na list. št. 84); da je firmo A. d. o. o. registriral kot blagovno znamko. Kot večinskega lastnika(2) so ga dojemali tudi zaposleni, kar izhaja npr. iz izpovedbe priče E. (list. št. 96(3) in 97(4)). Za večinskega lastnika A. d.o.o. ga je štel celo F. (list. št. 110), ki je kot delni družbenik podjetja C. gotovo spremljal potek prenosa poslovanja na novoustanovljeno družbo A. d.o.o. Tudi B. B. se ni štel za 100% lastnika družbe, saj iz njegove izpovedbe izhaja, da ga je ob prenosu deleža zanimalo le vračilo njegovih 5.000,00 EUR. Ker je B. B. v družbo vložil le 5.000,00 EUR (10%) svojih sredstev je tudi logično, da je sodišče prve stopnje toženki verjelo, da ji je tožnik ponudil, da prevzame vlogo B. B. za 5.000,00 EUR, ki se jih je slednjemu zavezala vrniti (in jih tudi vrača oziroma jih je že vrnila) v obrokih po 100,00 EUR mesečno. Tudi iz izpovedb prič E. in G. izhaja, da se je takrat (ob prenosu lastništva) govorilo le o tem, da mora toženka B. B. vrniti 5.000,00 EUR.

9. Glede na vse navedeno je logično, da je sodišče prve stopnje toženki verjelo, da se je pred sklenitvijo pogodbe o nakupu poslovnega deleža dogovarjala le glede 5.000,00 EUR kupnine, ne pa tudi o posojilu v znesku 45.000,00 EUR. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izpovedba toženke neprepričljiva, ker naj bi sprva povedala, da nič ne ve o 45.000,00 EUR, kasneje pa, da je bilo dogovorjeno, da se bo ta znesek vračal z delom. Toženkina izpovedba o 5.000,00 EUR se nanaša na čas pred podpisom pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, znesek 45.000,00 EUR pa je omenjala v kontekstu kasnejšega dogajanja po (naknadni) sklenitvi posojilne pogodbe.

10. Tudi besedilo sporne posojilne pogodbe potrjuje zaključek, da znesek 45.000,00 EUR ni predstavljal posojila toženki (niti B. B., ki je imel s tožnikom sklenjeno pogodbo z identičnim besedilom) in ji tudi ni bil izročen kot posojilo, ampak „zavarovanje“ tožnikovega „prikritega“ dejanskega lastniškega deleža v družbi. V pogodbi sploh ni predvideno, da se znesek 45.000,00 EUR vrne v denarju, ampak le s spremembo v lastniški delež(5) oziroma prenosom lastništva novoustanovljenega podjetja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno odreklo dokazno težo dopisu tožnika toženki z dne 26. 5. 2014 (A3), s katerim je skušal dokazati, da ga je toženka obvestila, da želi namesto dogovora o spremembi posojenega zneska v lastniški delež posojilodajalca, posojeni znesek v celoti vrniti v gotovini. Glede na toženkino izpovedbo o „zavezi“ za vračilo 45.000,00 EUR v obliki plačevanja stroškov za podjetje C. (ki jo v pritožbi izpostavlja sam tožnik), tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik (upoštevajoč določbo 8. člena pogodbe) ni uspel dokazati, da je toženka želela 45.000,00 EUR vrniti v celoti v gotovini, sama posojilna pogodba z dne 24. 7. 2012 pa ne predstavlja podlage za zahtevek za vračilo zneska, ki naj bi bil posojen, v obliki denarnega zneska.

11. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato ta strošek ni potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila toženka od 1. 4. 1994 zaposlena v družbi H. d. o. o., katere družbenik je bil med drugimi tudi tožnik. Družbeniki so predlagali stečaj in ustanovili novo družbo H-A. d. o. o., v letu 2005 pa predlagali stečaj tudi za slednjo družbo, poslovanje pa prenesli na novo družbo C., …, d. o. o. Toženka je bila ves čas zaposlena v omenjenih družbah.

Op. št. (2): B. B. je povedal, da je pred ustanovitvijo A. d.o.o. tožnik pristopil k njemu, da bi skupaj vodila to družbo (list. 81); Op. št. (3): „... ko je tudi povedal, da je njegov delež 45.000,00 EUR in 5.000,00 EUR od B. B.“ Op. št. (4): „On (tožnik) je bil večinski lastnik ...“ Op. št. (5): Glede na ugotovljene okoliščine spora je utemeljeno sklepati, da je bila predvidena le formalizacija dejanskega stanja, to je 90% lastniškega deleža tožnika.