Jedro

Izhodišče za določitev uporabnine je pričakovana oziroma povprečna najemna vrednost celotne sporne nepremičnine, ne le njenega nezasedenega dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju, v katerem je odločalo le o višini po temelju utemeljenega zahtevka, toženko zavezalo k plačilu 10.410,62 € (prej 2,494.800 SIT) uporabnine za nepremičnino, katere polovična solastnica je skupaj s tožnikom. Prisojeni znesek uporabnine je določilo tako, da je od po izvedencu ocenjene povprečne vrednosti najemnine, ki bi jo v spornem obdobju na trgu dosegla cela in oseb prazna sporna nepremičnina, tožniku pripadel višini njegovega solastniškega deleža ustrezen del. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je toženka vložila revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni moglo zanesljivo ugotoviti višine dolgovane uporabnine, zato bi moralo v skladu z določbo 215. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ob pravilni uporabi materialnopravnega pravila o dokaznem bremenu tožbeni zahtevek zavrniti. Trdi, da je med mnenjem izvedenca o uporabnini in zadevnimi razlogi sodbe prvostopenjskega sodišča nasprotje, ki onemogoča preizkus sodbe. Bistvo izvedenčevega mnenja je namreč v oceni, da nadstropne polovice hiše, katere pritlično polovico s skupno komunalno odvisnostjo uporablja nekdo drug, praviloma na trgu sploh ni mogoče oddati v najem oziroma bi bilo zanjo morda mogoče doseči minimalno najemnino, kolikšna bi ta lahko bila, pa po podatkih, s katerimi razpolaga, ne more določiti. Navkljub takšnemu mnenju izvedenca je sodišče določno ugotovilo znesek uporabnine, ki je povrh vsega še nesorazmerno visok. Takšni miselni poti sodišča, nadaljuje, ni mogoče slediti. Zlasti ne, ker v predmetni zadevi ne gre za primer, ko en solastnik drugega izključi od uporabe solastne nepremičnine, zaradi česar ima izključeni solastnik pravico do ustrezne odmene, temveč za situacijo, v kateri je toženka kot solastnica vseskozi na enak način uporabljala nepremičnino, pri čemer za to ni imela tožnikovega soglasja. Tožnik, ki posesti in drugih (so)lastniških upravičenj nad sporno nepremičnino samovoljno ni izvrševal, tudi zato ni upravičen do uporabnine.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski očitki, ki se nanašajo na dejstva, na katerih temelji odločitev o sami pravici tožnika do uporabnine (npr. navedba, da je tožnik samovoljno opustil posest nad nepremičnino, ali navedba, da je toženka vseskozi uporabljala nepremičnino na povsem enak način) so neupoštevni iz dveh razlogov. V prvi vrsti zato, ker je zaključek v vmesni sodbi in sklepu II Cp 58/2004 z dne 22. 9. 2004, da je ''toženka tožnika izključila iz uporabe'', zaključek dejanske narave in kot tak za revizijsko sodišče zavezujoč (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP). Prav tako pa zato, ker se ti očitki nanašajo na podlago tožbenega zahtevka, zoper sodbo o kateri (gre za omenjeno vmesno sodbo pritožbenega sodišča) toženka ni vložila revizije, ko je imela možnost za to, s čimer je pravico izpodbijati odločitev o temelju zahtevka dokončno zapravila (prim. prvi odstavek 367. člena ZPP).

7. Bistvo preostanka revizije je mogoče strniti v vprašanje, ali je treba pri presoji višine nadomestila solastniku za uporabo (tudi njegove) nepremičnine v korist drugega solastnika (t.i. uporabnina) upoštevati dejstvo, da je obogateni solastnik v spornem času v tej nepremičnini bival, prav tako pa tudi vse posledice tega dejstva, ki se kažejo v zmanjšanju možnosti oziroma v popolnem onemogočenju oddaje nezasedenega dela nepremičnine v najem, v bistveno nižji najemnini, ki bi jo bilo v takih okoliščinah eventualno mogoče doseči ipd., ali ne.

8. Sodna praksa Vrhovnega sodišča v zadevah, kot je predmetna, za osnovni kriterij zadevne presoje praviloma jemlje tisto korist, ki bi jo nepošteni solastnik lahko imel od stvari, pri čemer, kot pojasnjuje vrsta odločb tega sodišča, pravica od uporabe izključenega solastnika do uporabnine ''ni odvisna od tega, kako toženec izkorišča sporne prostore''(1). Kot nedobrovernega posestnika – tu je gola obligacijska raven presoje zahtevka za plačilo uporabnine presežena in dopolnjena s stvarnopravnim vzvodom – ga namreč zadene breme vrnitve tudi tistih plodov, ki jih je iz kakršnega koli razloga opustil obrati (drugi odstavek 39. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih oziroma drugi odstavek 96. člena Stvarnopravnega zakonika). Korist, ki pomeni uporabnino, je torej povsem hipotetične narave, najbolj objektivno merilo za njeno ugotavljanje pa predstavlja povprečna tržna najemnina za uporabljeno stvar v spornem obdobju(2).

9. Po navedenem se na v tč. 7. zastavljeno vprašanje ponuja naslednji odgovor: izhodišče za določitev uporabnine je pričakovana oziroma povprečna najemna vrednost celotne sporne nepremičnine, ne le njenega nezasedenega dela. Drugačno stališče zaradi stvarnopravnega postulata, da solastninska pravica (in s tem vsa lastninska upravičenja, ki jo tvorijo) vsakega od solastnikov obstaja na nerazdeljeni stvari, niti ni mogoče. Solastniki pač nimajo pravice razpolagati s točno določenim (fizičnim) delom nepremičnine(3), temveč le z računsko oddeljenim delom lastninske pravice na celi stvari, zaradi česar idealnega deleža samega po sebi bržčas največkrat sploh ne bi bilo mogoče dajati v najem in z njim ustvarjati prihodkov. To pa pomeni, da bi bili – če bi držale navedbe revidentke, da je treba pri izračunu uporabnine izhajati iz dejstva, da v nepremičnini že nekdo živi in je tretjim mogoče oddajati le še nezasedeni del nepremičnine – od pravice do uporabnine kratko malo izključeni vsi tisti solastniki, katerih nepremičnina po velikosti, funkcionalnosti in drugih odločilnih prvinah ne omogoča sočasnega prebivanja več oseb oziroma gospodinjstev. Stališče, ki vodi v dejansko nemožnost nastanka prikrajšanja (in obogatitve) in s tem institutu neupravičene pridobitve jemlje substanco, pa je v nasprotju s pravnim redom in kot tako nesprejemljivo.

10. Sodišči sta torej ravnali prav, ko sta za kriterij določitve višine uporabnine (poleg velikosti tožnikovega idealnega deleža) uporabili ugotovljeno povprečno tržno najemno vrednost sporne nepremičnine v celoti in neupoštevaje možnost, dejansko pa veliko verjetnost, da zaradi toženkinega bivanja v njej dela te nepremičnine v okolju, kjer se nahaja, sploh ne bi bilo mogoče oddati v najem.

11. Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Tako na primer sodba II Ips 364/2000, pa tudi odločbe II Ips 131/99, II Ips 533/2001, II Ips 253/2007 idr.

Op. št. (2): Primerjaj npr. odločbe II Ips, 589/2008, II Ips 626/2008, II Ips 852/2007, II Ips 280/2004, II Ips 473/2009 idr.

Op. št. (3): Razen, če se o tem med seboj posebej dogovorijo.