Jedro

Če tožeča stranka ne navede dejstev tako, da bi že na podlagi njihove logične ocene iz njih izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka, sodišču ni treba izvajati dokazov o njihovi resničnosti; zaslišanja priče ni mogoče dovoliti zato, da bi sodišče razumelo navedbe stranke, ampak samo zaradi dokazovanja resničnosti zatrjevanega odločilnega dejstva.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 92.778.895,31 SIT z zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi povrniti pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi "napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in kršitve postopka" ter predlagala njeno razveljavitev in vrnitev prvemu sodišču v novo odločanje in to pred spremenjenim senatom. Nato je v celoti ponovila svoje trditve iz tožbe in dveh pripravljalnih spisov ter pri tem navedla, da bi moralo sodišče prve stopnje, če ni razumelo navedb iz prvega od pripravljalnih spisov, o njih zaslišati predlagano pričo, a tega ni storilo.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v pritožbi očitno samo ponovila svoje trditve, podane že v postopku na prvi stopnji (to je na koncu pritožbe tudi jasno navedla). Vse trditve, podane do konca glavne obravnave, je sodišče prve stopnje kolikor je bilo to glede na njihovo (ne)jasnost mogoče, temeljito analiziralo. Nato je napravilo pravilen zaključek, da iz njih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. K obširni in logični obrazložitvi prvostopne sodbe o tem pritožbeno sodišče nima kaj dodati, zlasti ker je tudi tožeča stranka ne izpodbija z ničemer drugim, kot dobesednim ponavljanjem navedb, na katere je v napadeni sodbi odgovorilo že prvostopno sodišče. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na dolžnost pravdne stranke, predpisano v 299. členu (v zvezi z 2. odst. 7. člena) ZPP, da mora navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. K temu sodišče druge stopnje dodaja, da je za tožečo stranko to še posebej predpisano v določbi 1. odst. 186. člena ZPP, v kateri je določena vsebina tožbe.

Pravilno je tudi nadaljnje stališče prvostopnega sodišča, da izvedba dokaza z zaslišanjem priče ne more biti dovoljena zato, da bi izpoved priče nadomestila navedbe dejstev (ki bi jih morala navesti tožeča stranka), ampak je to le sredstvo za dokazovanje že navedenih dejstev. Glede na izrecni pritožbeni očitek sodišču prve stopnje v zvezi s tem stališčem sodišče druge stopnje k temu le še dodaja, da morajo biti dejstva, na katera opira tožeča stranka svoj zahtevek, navedena tako razumljivo, da je že na podlagi njihove logične ocene mogoč preizkus, ali iz njih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

Zaslišanje priče (ali izvedbo kateregakoli drugega dokaza) sodišče nato opravi samo zato, da ugotavlja resničnost navedenih dejstev, ne pa zato, da bi jih lahko razumelo. Zaradi tega je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko ni zaslišalo predlagane priče zato, da bi razumelo navedbe iz (prvega) pripravljalnega spisa tožeče stranke, neutemeljena. Pač pa je sodišče prve stopnje napravilo vse, kar je v okviru načela materialnega procesnega vodstva dovoljeno, ko je tožečo stranko najprej pisno (dopis njenemu pooblaščencu z dne 19.4.1996, v spisu pri r. št. 9) opozorilo na nerazumljivost njenih navedb, nato pa jih je skušalo odpraviti še s številnimi vprašanji na naroku za glavno obravnavo dne 20.5.1994 (glej 298. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede na dejstva in dokaze, ki jih je navedla oziroma predložila tožeča stranka, materialnopravno pravilno ugotovilo, da njen tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pri izreku sodbe ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče po določbi 2. odst. 365. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, kakšne od bistvenih procesnih kršitev in 1. odst. 354. člena ZPP pa tožeča stranka v pritožbi konkretno ne uveljavlja. Ker tako ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo.

Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela. Hkrati je ugotovilo, da tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.